Ko stopimo skupaj
Najlepše mu je bilo, ko je doživel prijaznost in hvaležnost ljudi. Ko so jih pozdravljali in je slišal, kako so si nekateri vzeli dopust, da so prišli pomagat. »Vzdušje je bilo neverjetno pozitivno. Ponosen sem, da sem bil del te ekipe,« je sklenil Ferletič.
Oblečen je bil v vojaški letalski kombinezon, s kapo na glavi in činom stotnika na prsih, a kljub temu je bilo jasno, da je pravi domačin. »Frle«, kot so ga klicali gasilci, je švigal sem ter tja, vse dni gašenja tiščal ob uho slušalko radijske postaje, klical, odgovarjal, pojasnjeval, predvsem pa usmerjal pilote številnih helikopterjev in letal, ki so gasili največji požar v zgodovini Slovenije.
Osemintridesetletni stotnik Jernej Ferletič iz Mirna, pilot lahkega bojnega letala pilatus PC-9M hudournik, tokrat ni bil v zraku, je bil pa zato še kako koristen in nepogrešljiv na tleh. V sredo, ko se je požar na severni strani Kostanjevice okrepil, drugi pa je na južni strani pridivjal čez italijansko mejo, je bil na Brniku dežuren v varovanju zračnega prostora. Spremljal je dogajanje na Primorskem, in ko ga je poklicala objokana žena, je zaključil službo in odhitel domov.
Njuno leto in pol staro hčerko je pred tem peljala k svojim staršem v Vipavsko dolino, kamor se je nato umaknila tudi sama. »Ko sem prišel v Miren, ni bilo nikogar več, vsi so bili evakuirani. Odhitel sem v Vrtojbo, kjer so se zbirali gasilci iz drugih krajev, ki zaradi zaprte ceste niso vedeli, kam. Ponudil sem se in kar nekaj konvojev s svojim avtom spremljal po okoliških cestah do požara,« je povedal Ferletič. »Moral sem pomagati, nisem mogel kar tako domov …«
Gasilca poslali v zrak
Zvečer so ga poklicali iz poveljstva 15. polka vojaškega letalstva, mu pojasnili, da bo drugi dan na požarišče priletelo veliko helikopterjev, in naročili, naj v štabu v Kostanjevici koordinira njihovo delo. »Ko je bilo najhuje, nismo imeli pravih informacij, vsi so hoteli helikopterje. Da bi bili čim bolj učinkoviti, smo poslali Andreja s policijskim helikopterjem v zrak in na podlagi njegovih opažanj so se začeli pravi uspehi,« je povedal Ferletič in pohvalil svojega gasilskega kolega Andreja Rogeljo iz Nove Gorice, vodjo zračnih sil v novogoriški poklicni gasilski enoti.
Z Rogeljo sta v naslednjih nekaj dneh postala pravi tandem: od jutra do večera sta usmerjala in koordinirala zračni promet. Rogelja je prevzel sektor v zraku, Ferletič pa je bil vezni člen med gasilci in letalstvom. »Skupaj z drugimi sva delala, kar je bilo treba. Urejali smo zemljevide, hiteli poročati pilotom, skakali sem ter tja … Sam sem bil v neposrednem stiku s piloti, v nekem trenutku je pri gašenju sodelovalo 15 helikopterjev in letal,« je povedal Ferletič.
Hrvati gasili z Vipavo
In v katerem jeziku je potekala komunikacija? »Najraje bi govoril v angleščini. V kratkih standardiziranih frazah, kot velja v letalstvu. Ampak tukaj ni bilo nič standardnega. Z avstrijskim policijskim helikopterjem smo se pogovarjali slovensko, ker je bil tehnik v helikopterju koroški Slovenec, ki ima sestrično v Novi Gorici. S Srboma sem se trudil hrvaško, srbsko, saj niti sam ne vem, kako. Ampak smo se razumeli. Po nekaj letih so piloti sami razumeli, kaj je treba storiti. To so vendarle izobraženi in vrhunsko izurjeni letalci …« je povedal.
Ferletič in Rogelja sta se strinjala, da je ekipa na tleh in v zraku postajala iz dneva v dan boljša in vsak dan napredovala. Romunska spartana sta vodo v kartonasto-lesenih škatlah odvrgla vsak dvakrat, hrvaška pilota z ruskim Mi8 sta morala zajemati vodo iz Vipave, saj je bila njuna 2000-litrska posoda prevelika za naše bazene. Slovaki so sami pripeljali velik tovornjak z bazenom in enega vojaka poslali v štab. »Mi smo mu na karti razložili, kaj bi radi, in jim podelili en sektor, ki so ga gasili. Na koncu so nas pohvalili, kako pregledno in jasno smo označili bazene,« se spominja Ferletič.
Ponosen, da je bil v ekipi
Kdaj mu je bilo najhuje? »Ko je gorelo v Mirnu, torej tik ob mojem domačem kraju, in sem moral helikopter od tam poslati na drugi konec požara. Sicer pa ni bilo časa za skrbi in strah. Delali smo in sproti reševali zadeve. Od zjutraj do teme. Prvi dan sem se po devetih urah nalivanja z vodo in potenja zavedal, da sploh še nisem šel na stranišče,« nam je povedal Ferletič.
Tudi doma, pravi, da ni bilo časa razmišljati o doživetem, ampak je samo padel v posteljo. »Sem pa zelo slabo spal. Bil sem kot na trnih, bi rekli Primorci, da sem bil skozi 'attento'. Večkrat sem se zbudil in pogledal na uro, bal sem se, da ne bi česa zamudil … Nisem pa čutil utrujenosti, čeprav smo delali vsak dan od petih zjutraj do enajstih zvečer.« Na vprašanje, ali bi mu bilo lažje voditi gašenje iz zraka nekje drugje v državi, je odgovoril, da ne. »Da poznam vse te vasi in hribe, se je izkazalo kot velika prednost. En dan sem gasilcem pojasnil, kako se reče nekemu hribu, saj sem bil že stokrat gor …«
