Več kot 40 let v slovenski Istri že čakajo na ureditev trajnega vodnega vira, ki bi tudi v poletnem sušnem obdobju skrbel, da bi voda iz pip tekla nemoteno. Rižanski vodovod, ki se napaja iz zajetja pri istoimenski reki, v obdobjih daljših suš, kot smo jim priča letos, usahne, prebivalci, gospodarstvo in kmetijstvo Istre pa se znajdejo v težavah.
Kot je pred nekaj dnevi povedal direktor Rižanskega vodovoda Martin Pregelj, je le vprašanje dni, kdaj se bodo začele redukcije. Prebivalcem zagotavlja, da pipe ne bodo dolgo suhe. »Voda bo vsak dan. Ne bo pa 24 ur na dan. Ko bo, ne bo pitna. Zato bo treba takrat z njo ravnati drugače,« napoveduje Pregelj.
Vode ni več
Rižansko zajetje je že pred nekaj dnevi presahnilo, zato trenutno dobivajo 155 litrov na sekundo iz podtalnice, sto iz Kraškega vodovoda (kar je najvišji odjem), 65 pa iz hrvaškega Istrskega vodovoda. A tudi ta vir je vse bolj vprašljiv, saj je na južni strani meje suša enako huda. Petintrideset litrov dobijo iz svoje druge vodarne v Gabrijelih, kjer se izdatnost tudi zmanjšuje, je pojasnil Pregelj.
Kaj so delali 40 let
Vprašanje je, kaj so vsa leta počeli odločevalci, da jim od leta 1987, ko je bila v Istri zadnja redukcija vode, ni uspelo zagotoviti novega, dodatnega vira pitne vode. Slovenija namreč nima težav z zalogami vode. Ravno obratno. Prav neverjetno je, da se je iskanje primernega vira začelo že davnega leta 1969, da je bilo narejenih kup študij in predlagane številne rešitve, a se je vedno ustavilo pri drobnih lokalnih razprtijah in politiki.
Popuščanje državne politike pred lokalno
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je država želela uresničiti idejo velikega primorskega vodovoda, ki bi se napajal iz zajetja Malni. Sledil je poskus izvedbe zajetij Klivnik in Mol, a tudi ta ideja je poniknila v pozabo. Leta 1997 smo sanjali o zajetju Kubed, vendar ga nismo dočakali. Najbližje uresničitvi je prišla akumulacija na Padežu, ki so jo prvič kot možno rešitev omenjali že leta 1975. Leta 2002 so za ta vodni vir začeli pripravljati dokumentacijo, imeli so tudi zagotovljenih 60 milijonov evropskih sredstev, nato pa so leta 2008 vse skupaj odpovedali. V času Pahorjeve vlade se je našlo 50 milijonov evrov za črpališče Klariči pri Brestovici, ki bi z vodo oskrbovalo tako Kras kot Istro, a tudi ta ideja je pošla hitreje kot voda v Istri. Slednja dva projekta pa sta še vedno živa. Prejšnja vlada je ob nesreči, ko se je 25. junija 2019 v tla izlil kerozin in ogrozil zajetje Rižane, zavihala rokave, pometla pajčevine in prah z načrtov za zajetje pri Padežu in začela urejati dokumentacijo. A do danes nismo nič bližje izvedbi, kot smo bili leta 1975. Istega leta so zavihali rokave tudi obalni župani in se odločili, da bodo vodo v Istro pripeljali iz Malnov pri Postojni. Vendar se njihovi kolegi s postojnskega konca niso strinjali, kolegi s Krasa pa so bili prepričani, da bi bilo črpališče pri Brestovici najboljša rešitev.
Kar je dobro za druge, ni dobro za nas
V Istri, kjer so že popolnoma obupani, so zaradi vseh težav pri iskanju novega vodnega vira začeli razmišljati o razsoljevanju morja. Izvedli so tudi testni projekt, nato pa je država rekla ne, češ da bi bilo popolnoma neprimerno, da bi v svoji državi, kjer imamo obilje vode, uporabljali razsoljevanje, zato so v prostorskem načrtu prepovedali gradnjo objektov za razsoljevanje. Je pa država namenila pol milijona evrov za gradnjo obrata za razsoljevanje vode v palestinski Gazi.
Minister Bržan na romanje
Včeraj se je na romanje po Krasu, Brkinih in Istri odpravil aktualni minister za okolje, ki je bolj ali manj poslušal, česa se ne da. »Iz teh pogovorov je zaznati predvsem skrb za naravno dediščino Škocjanskih jam, ki je zaščitena pri Unescu. Pazljivo sem poslušal argumente in zdi se mi, da jih je treba vzeti resno,« je v izjavi po zaključku pogovorov na Krasu in Brkinih dejal Brežan. A časa za ugajanje vsem ni več. Rešitev bo morala priti hitro.
