»27. maja sva se z mamo vračali iz Ljubljane domov. Ustavili sva se na črpalki blizu Ljubljane, da bi natočili gorivo. Ko sem odložila ročko in zaprla pokrovček, sem pred avtom zagledala malo, drobno deklico, imela je morda devet ali deset let. Zelo plaho je stopila bližje k meni in me tiho prosila za telefon. 'Rada bi poklicala mamico, rada bi šla k mamici domov …' to je vse, kar sem razumela med hlipanjem. Ko sem jo vprašala, ali pozna številko maminega telefona, mi jo je narekovala, saj ji telefona nisem hotela izročiti, rekla sem, da bom govorila z njeno mamico. Tudi sama sem bila zmedena in premišljevala sem, kaj se ji je zgodilo, da ob osmih zvečer pristopi k neznani osebi. Med glasnim jokom mi je hotela nekaj povedati, a je sploh nisem razumela,« je za omenjen medij povzela dogajanje.
Poklicala je dekličino mamo, ji povedala natančno lokacijo njene hčerke, in jo prosila, naj pride čimprej ponjo. »Imela sem občutek, da se kaj tako grozljivega ni zgodilo prvič. Dogovorili sva se, da me pokliče čez nekaj minut na moj telefon. Deklici sem rekla, da greva skupaj do blagajne bencinskega servisa, da bom poravnala račun. Vprašala sem jo, ali bi kaj pojedla ali popila, a je vse odklonila. Uslužbenca sem vprašala, do kdaj imajo odprt servis in preverila, ali lahko punčki ponudi varen prostor do prihoda njene mamice,« je povedala. Deklico je sprejel.
Dogodek jo je šokiral
Janina sogovornica poroča, da jo je punčkina mama malo kasneje poklicala še enkrat in ji povedala, da prihaja iz kraja, ki ni blizu, da gre za hude težave z dodelitvijo otrok in da naj pričakuje klic policija.
Čez eno uro jo je res poklical policist, ki mu je pojasnila dogodek in preverila, kako je z deklico. »Povedal mi je, da deklica trenutno ni dodeljena mami, da stvari ureja CSD in da me bodo poklicali, če bo potrebno še kakšno pojasnilo. Iz vsega tega sem razbrala, da je situaciji gotovo botroval razhod med partnerjema in da je otrok dodeljen izmenoma staršema ali morda samo očetu. Šele kasneje sem ugotovila, da so kar trije otroci že dolgo odtrgani od mame, a si zelo očitno želijo k njej. Mojbog, se to res dogaja v tem stoletju,« je izdavila čustveno in dodala, da je bila kot prostovoljka vajena hudih problemov in bolezni, a to nesrečno srečanje z deklico se jo je dotaknilo na drug način. »Moje vprašanje odgovornim službam je: KAJ POČNETE, da ne zavarujete otrok, najranljivejših, da se kalvarije vlečejo v nedogled?«
Ozadje zgodbe
Kot poroča Jana, gre za par, oba intelektualca z najvišjo možno izobrazbo, ki sta se s tremi majhnimi otroki pred nekaj leti vrnila iz tujine. On v moderno skupno stanovanje, češ da potrebuje mir pri delu, ona z otroki v dotrajano podedovano hišo brez udobja in ogrevanja; če je hotela zakuriti, je morala izkopati drva izpod snega. Sosedje in sorodniki so jo videvali, kako z dvojčicama v naročju in s fantkom, ki se je je držal za jopič, hodi po opravkih, ker je bilo škoda za avto. Gospod je hodil samo na obiske, med njimi je bil tudi nasilen. Ko mu je končno povedala, da lahko prihaja k otrokom, prespal pa ne bo več, se je začelo. Ni se zavedala, da leta od Poncija do Pilata in razlaga svojo »nesrečno« zgodbo, ki jo je marsikdo kupil, saj je bila družina dotlej neproblematična. Znanci, ki so ga poznali, so jo opozarjali, kaj počne in da ji bo vzel otroke, ima namreč veliko denarja in dobre zveze (tudi na pravosodju), pa ni poslušala, da mora nizke udarce vračati, piše Jana.
Pri prvi sodnici z družinskega sodišča je razveza potekala normalno, se je pa vse spremenilo, ko je šla ta na drugo delovno mesto in je prevzela primer sodnica, za katero se že od začetka sumi, da je prek svojega brata v navezi z očetom otrok in da je dobila (oziroma si izbrala?) primer mimo sodnega reda.
Oče je imel po Janinem pisanju z otroki, ki prej niso prav veliko živeli z njim, stike, vendar so se večinoma razbežali, kadar je prihajal ponje – zlovoljen, namrgoden, najraje takrat, ko so imeli prireditve in številne dejavnosti. S seboj je vodil prijatelja, da je upiranje otrok snemal. Če bi bil z njimi prijazen in bi jim razložil, kaj bodo počeli, bi nedvomno šli z njim, so očividci sporočili Jani in dodali, da je hotel probleme, da je lahko vsak ponesrečen stik prijavil policiji. Na osnovi tega je sodnica mami vzela skrbništvo, saj naj bi bila ona kriva, da otroci nočejo z očetom – ker jih ni naučila ljubiti očeta. Nihče se doslej ni resno vprašal, kako se je za naklonjenost otrok potrudil oče, saj hočejo še dve leti in pol po tistem, ko so mu bili dodeljeni, k mami.
Na enem od stikov predlanskega marca, piše Jana, se je zapletlo. Oče ni prišel pravočasno na »predajno mesto«, otroci so šli k mami in potem se je zgodil rubež, ko je enajst pooblaščenih odraslih kar štiri ure lovilo tri otroke pred očmi sosedov in mimoidočih, ki so zadevo snemali. Še sodni izvedenec se je zlomil in zahteval od sodnice, naj rubež prekine, a ni hotela. Po tem otroci niso videli matere nekaj mesecev, nato na travmatičnih srečanjih na CSD vsakih štirinajst dni po eno uro, zdaj so toliko napredovali, da smejo biti z mamo po dve uri na teden, ampak gorje, če zamudijo kakšno minuto, ker potem oče strelja z vsemi topovi na vse štiri.
Kaj se seli na ESČP
Postopkovni del (ali je bila sodnica izbrana po vrstnem redu ali pa so jo izbrali) se seli na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), zaradi tega zna boleti glava vsa slovenska sodišča, ki dodeljujejo zadeve sodnikom po domače in ne po sodnem redu.
Jana izpostavlja, da oče z materjo noče sklepati nobenih kompromisov. Otroke si je prilastil, za vsako minuto stikov z materjo se pogaja in ni pripravljen popustiti niti takrat, ko punčki nastopata na prireditvi, stiki pa so se že končali. Mama bi ju morala sneti z odra in z njima oddrveti na dogovorjeno mesto. Da bi človek razumel to zlobno igro, mu ni treba biti ravno sodni izvedenec...
