Klasični filolog in letošnji dobitnik Prešernove nagrade je bil eden največjih intelektualcev svoje generacije, prepoznaven je bil tudi v tujini. Za svoje delo je prejel tudi Zoisovo nagrado.
Gantar je bil prevajalec z veličastnim opusom, Med drugim je poslovenil Homerja, Hezioda, Pindara, Sapfo, Ajshila, Sofokla, Evripida, Aristotela, Teofrasta, Teokrita, Heronda, Plutarha, Prokopija, Plavta, Terencija, Katula, Propercija, Horacija, Ovidija, iz grščine tudi več svetopisemskih knjig in iz latinščine nekaj srednjeveških besedil.
K svojim prevodom je napisal izčrpne spremne študije, prav tako k ponatisu Sovretovih Starih Grkov in k Sovretovim prevodom, ki jih je posodabljal. Tako je obveljal za Sovretovega naslednika.
Diplomiral je iz klasične filologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Nekaj časa je deloval kot gimnazijski profesor na Ptuju in kot referent za znanstvene zavode pri republiškem sekretariatu za kulturo (1958-62). Leta 1958 je bil promoviran za doktorja literarnih znanosti. Znanstveno se je izpopolnjeval v Parizu, Ženevi, Heidelbergu in na Dunaju.
Bil je redni profesor na oddelku za klasično filologijo Filozofske fakultete za latinski jezik in književnost, kjer je bil tudi predstojnik oddelka. Ob tem je predaval še grško književnost. Kot gost je predaval na številnih evropskih univerzah ter z referati sodeloval na mnogih mednarodnih kongresih in simpozijih, piše na spletni strani SAZU.
Redni član SAZU je postal leta 1997, bil pa je tudi redni član Akademije za pospeševanje latinščine v Rimu, dopisni član Propercijeve akademije v Assisiju, redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu in zunanji član Makedonske akademije znanosti in umetnosti. V letih 1999-2005 je bil podpredsednik SAZU.
Upravni odbor Prešernovega sklada, ki mu je letos podelil Prešernovo nagrado za življenjsko delo, mu je pripisal neprecenljiv prispevek k slovenskemu poznavanju antične književnosti in filozofije.
