Zgodovinar in novinar RTV Slovenija dr. Jože Možina si zagotovo ni želel (pričakoval) takšne dobrodošlice v Kulturnemu domu v Črnomlju ob sinočni predstavitvi svoje (že) razvpite znanstvene monografije Slovenski razkol, ki je - tako je bila predstavljen množici zbranih - »sad njegovega doktorskega študija in 20 letnih raziskovanj, med katerimi se je dokopal do fascinantnih, doslej neznanih arhivov in pričevanj, ki zgodovino druge svetovne vojne na Slovenskem v marsičem pišejo na novo.«
Uro pred začetkom obračanja listov čtiva, ki po besedah Franca Šege iz Kočevske Reke s sprevrženimi dejstvi še bolj poglablja že desetletja ideološko razklan narod, se je okoli trideset članov in simpatizerjev Združenja borcev za vrednote NIB Bele Krajine s prepevanjem rodoljubnih (partizanskih) pesmi in dvignjenimi transparenti, kot so enoglasno poudarili, dostojno (mirno) uprlo kolaboraciji. »Belokranjci nočemo hujskačev in zagovornikov izdajalcev, ki trosijo zgodovinske neresnice - kot je Možina - sploh pa ne v Kulturnemu domu, kjer je med osvobodilnim bojem potekalo zasedanje Slovenskega narodno osvobodilnega sveta,« je mladenič s partizansko kapo ob okrasitvi doprsnih kipov štirih narodnih herojev teh krajev na platoju pred domom nagovarjal zbrano tovarišijo. »To, kar se dela pri nas, ni ničemur podobno. Smo priča dnevnega potvarjanja zgodovine, časti se kolaboracija, partizanski boj se zaničuje. Pa še predstavitev knjige v stavbi, kjer je utemeljena slovenska država in je zaradi tega spomenik državnega pomena. To je višek cinizma, namerna provokacija. Vzeti orožje in priseči okupatorju, a je to za vas gospod Možina toliko opevano domoljubje,« se je spraševal Janez Muhvič, ki je zase dejal, da je partizanski sin.
Tudi Darki Čop se zdi, da bi lahko organizatorji, VSO Dolenjske in Bele Krajine, pogovorni večer pripravili kje drugje. »Čutim, da je ta poteza, da je ravno predstavitev knjige tukaj, narejena z nekim določenim namenom. Sicer sem prav vesela, da smo lahko tako izrazili neko nestrinjanje z razlago zgodovine, ki je bila za mene in številne druge zelo boleča,« je še dejala Čopova.
Petminutno pomenkovanje z zbranimi si je pred stopnicami doma vzel župnik Vinko Guna iz Adlešičev. Iz njega je kar vrelo. »Ljudje, zakaj ste se zbrali. Ali vi mislite s svojo glavo. Ne bodite tako naivni. Zelo sem razočaran. V Beli Krajini je bilo umorjenih deset župnikov« je bentil upokojeni božji poslanec. Z besedami »Vi ste sramota za cerkev« ga je nekdo pospremil proti vhodu, prej pa jih je zgovorni župnik fotografiral, snopov bliskavic mobilnih telefonov pa je bil deležen tudi sam. Zbrani so se kmalu mirno razšli.
Da smo v demokraciji in da so takšni shodi dovoljeni, je ob koncu predstavitve knjige pritrdil Jože Možina, bil pa bi vesel, če bi ti ljudje prišli v dvorano in se seznanili s drugačnimi. Takšna nasprotovanja razume tudi kot večdesetletno enostransko prikazovanje zgolj ene resnice dogodkov tistega časa.
