Kaj vam pomenijo drobnarije?
Življenje je v resnici sestavljeno iz samih drobnarij. Od daleč so videti ogromne, ko prideš bliže, pa so v resnici drobnarije. Ampak so pomembne, tudi ti majhni detajli so pomembni. Naslov za mojo knjigo je predlagala urednica Nela Malečkar in takoj sem se strinjala z njim, ker sem že tudi prej za svojo knjigo govorila, da to ni nič, da so samo malenkosti, zapisi, drobnarije. Zato je ta njen naslov zelo točen.
Vaše zgodbe so v bistvu skice, spomin na kakšen dogodek iz otroštva, ki ga potem povežete s sedanjostjo ali pa z nečim imaginarnim, z domišljijo.
Ker imam težave z očmi in v gledališču ne delam več, pa za dve leti nas je priklenil covid, sem si rekla, da moram trenirati vsaj možgane, in začela sem pisati zgodbe. Tako da so te zgodbe rezultat korone!
No, vsaj nekaj dobrega od te korone!
(smeh) Vsako stvar je treba obrniti v nekaj dobrega, to trdim že ves čas. Sicer lahko samo zganjaš tragedije, kar sploh ni zdravo. V mojem spominu se pojavi neki realen dogodek, in ta sproži impulz, da začnem pisati. Potem pa v to vdre fantazija in vse se začne spreminjati. Tako da ta knjiga ni nobena biografija, (smeh) veliko je fikcije. V spominu se vse pomeša. Ko sem začela pisati, nisem mislila, da bo iz tega nastala knjiga, a to je tako luštno početi. Nihče te ne priganja in lahko sam porazdeliš energijo, kdaj kaj napišeš. To je čisto nekaj drugega kot teater, kjer je osnova, da imaš ogromno energije, da ti morajo možgani delati sto na uro, in to točno takrat, ne prej ali potem, kar je lahko zelo naporno. Režija se mi zdi eden najnapornejših poklicev, pa igranje tudi, teater nasploh. Na zunaj tega ni videti, na zunaj je vse skupaj videti kot lahkotna igra, pa ni. Za tem je ogromno dela. Zato je bilo pisanje zame pravi oddih, prav z veseljem sem se začela spominjati in pisati.
V zgodbi Gozd začnete z resničnim spominom, potem pa malo uidete v fantazijo.
V vsaki zgodbi sem sama sebi malo ušla. (smeh) Vsaka zgodba ima detajl iz resničnosti, spomina, potem pa odplavam. To je bilo najbolj luštno.
Kakšno pa je bilo v resnici vaše otroštvo?
Ko ga doživiš, ne moreš definirati, ali je bilo luštno ali ne. To so bila petdeseta in šestdeseta leta, to je bil čas, ko smo bili vsi enaki. Nismo imeli igrač. In to je bilo idealno za razvoj fantazije. Poleno je lahko postalo čoln ali hiša. Ker smo živeli v bližini kopališča Kolezija, sva se oba z bratom (Metin brat je igralec Janez Hočevar Rifle, op. a.) vpisala v klub, ker je bilo tako plavanje brezplačno oziroma cenejše, ni bilo treba plačevati vstopnine. Resno sem trenirala plavanje in tekmovala, vse do 18. leta. Brat pa je igral vaterpolo.
Lahko rečete, da je bilo otroštvo lepo?
Bilo je drugačno. Saj otrok vsako stvar sprejme kot dobro. Zdaj starši forsirajo individualnost. Mi smo med dvema ognjema igrali s skupno žogo, sešito iz cunj. (smeh) V bistvenih letih smo imeli zelo enake pogoje, vsi smo lahko šli v šolo, vsi smo lahko študirali. Če ne bi bilo tako, najbrž ne bi mogla študirati. Zdaj je drugače.
Študirali ste arhitekturo in nekaj časa tudi delali kot arhitektka, potem pa vas je zapeljalo gledališče.
Kot arhitektka sem delala kar veliko stvari. Za ljubezen do gledališča pa je kriva mama, oba z bratom naju je vozila v gledališče, nadomeščala sva očeta, ki nikakor ni hotel tja. Preko brata sem spoznala Dušana Jovanovića (legendarni režiser in dramatik, op. a.) in me je gledališče res tako pritegnilo, da sem počasi opuščala arhitekturo. V teatru je bil uspeh zelo hiter, hitro sem postala uspešna v Sloveniji in v tujini, dela je bilo ogromno.
Arhitektura in scenografija sta si v bistvu podobni, mar ne?
Res je, gre za prostor. S tem da arhitektura traja – potrebuje zelo veliko časa za izvedbo in potem obstoji, scenografijo pa podreš. In scenografija je bliže dramatiki, ta pa je mene vedno zanimala. Vedno sem rada brala drame, ugotovila sem, da je v dramatiki in na odru ter v scenografiji bistveno vzdušje, »štimunga«, in sem se začela ukvarjati s tem. Igralcem mora scenografija pomagati, da se lažje vživijo. Čeprav je vzdušje pomembno tudi v arhitekturi, a to premalo poudarjamo.
Zagotovo ste uživali v svojem poklicu.
Nikoli nisem delala ničesar, kar me ni zanimalo ali mi je šlo na živce. (smeh) Oboje je bilo zanimivo, nikjer nisem trpela. Tudi na akademiji sem z veseljem predavala in se dobro razumela s študenti. Niti brat niti jaz nisva takšna, da bi rada trpela. (smeh)
Kako pa ste iz scenografije prešli na režijo oziroma potem počeli kar oboje – v eni predstavi?
Najprej narediš prostor, scenografijo, in potem te začne zanimati, kako se bodo ljudje v tem prostoru začeli obnašati. In to me je zelo pritegnilo in sem delala oboje, tudi kar uspešno.
Kot režiserka ste bili zelo mehki, sklepam. Nikoli niste vpili na igralce.
Ne, nisem te sorte. Mislim, da je bistveno, da si za igralcem, ne pred njim. Moraš mu odpreti prostor, on je prav tako soustvarjalec. Izkoristiti moraš njegovo domišljijo. Teater je skupinsko delo, režiser je odvisen od igralcev. Imela sem nekaj priljubljenih igralcev, s katerimi sem najrajši delala. Predvsem v ljubljanski Drami sem veliko in rada delala.
Koliko časa pa ste študirali neko predstavo?
Kakšno leto. Vedno sem hotela že vnaprej vedeti, kaj bom delala naslednjo sezono. Potrebovala sem veliko časa in sproščenosti, da sem si lahko zamislila vse, kar je bilo treba. Saj potem sem delala več predstav hkrati, a priprave so zelo pomembne.
Omenili ste, da zaradi poškodbe oči ne morete več delati v gledališču.
V zatemnjenem prostoru odra slabo vidim globinske plane. To me zelo moti, zato ne gledam več predstav. In v teh dveh letih covida in distance me je zares prevzela literatura, teater pa me ne zanima več toliko. Gledališče se vsakih 30, 40 let ciklično ponavlja, jaz sem dala skozi ero ali dve, tretje pa ne bi več. Sledim, kaj počnejo, ker sta tudi moja dva otroka v gledališču, morda me bo pa kdaj spet zgrabilo. Končno pa imam 80 let! (smeh)
Dobro jih skrivate. Na intervju ste se pripeljali s kolesom.
Nikoli nisem pri miru. No, razen kadar delam za mizo. Imam hiško na Krasu in vrt, po katerem rijem. (smeh) V Ljubljani poskušam vsaj približno spraviti v red svojo preteklost, načrte scenografij itd., tega je ogromno.
Kaj od gledaliških stvaritev vam je ostalo najbolj v spominu?
Bolj kot predstave mi je v spominu ostalo vzdušje. Pa to, da ko smo potovali z gledališčem v svet, smo se tam takoj razumeli, zbližali z ljudmi iz teatra. Kar začutili smo se, podobno smo razmišljali, takoj smo padli v teme, ki so nas zanimale.
Ste z leti ugotovili, kaj je v življenju zares pomembno?
Še zmeraj nisem ugotovila, še čakam na to spoznanje. (smeh) Družina, delo, pomembno je, s čim se ukvarjaš, pomembno je, da najdeš smisel v tem, kar počneš, in da to rad počneš.
Ali kaj obžalujete v življenju?
Prav nič, ali pa se ne spomnim. Imam srečo, da slabe stvari kar pozabim. Preprosto se jih ne spomnim. To sem opazila pri pisanju knjige. Tudi če sem se želela spomniti česa slabega, se nisem mogla. (smeh) Sem pač optimistka. In pomagam si tudi tako, da ne gledam televizije, poročil, politike. Potem bi bila slabe volje. Pomagati pa ne morem prav dosti. Lahko grem v petek zvečer s kolesom na proteste in sem tudi šla. Treba je podpirati mlade. Niko Kovač in njene, to so osebnosti, ki jih naš prostor potrebuje. Mlade, ki razmišljajo. Imajo energijo. To je pomembno.
Na volitve boste šli?
A seveda. Ne sodim med tiste, ki ne gredo, potem pa jamrajo. Nimaš kaj jamrati, če še na volitve ne greš. (smeh) Ni mi všeč, kako se vrti svet. Neznanje, nepomembne neumnosti, ljudje, ki planejo ... Pomembne so prioritete. Na vseh ravneh, na vseh področjih. In meni se zdi pomemben dialog. Ves sistem življenja je dialog, pogovor, ne moreš iti sam kot tank skozi življenje. Tudi moje Drobnarije so takšne, navajajo k dialogu, vsak bralec ima lahko svoje mnenje. Moje mnenje ni edino. Dialog mora biti, tudi če samo ob kavici.
Kaj pa dialog o cepljenju, tukaj se mnenja krešejo, prijatelji se ob kavici sprejo za vedno?
Najlažje se ljudje sprejo, če nekdo nekaj trdi, drugi pa je proti. Dialog je pametno izmenjavanje mnenj. Tudi na predavanjih sem študente vedno izzvala, naj mi povedo svoje mnenje. In sem se še sama ob tem kaj naučila. Treba je znati poslušati.
Kako skrbite za svoje zdravje pri osemdesetih?
Zelo pazim na to, kaj jem, ne branim se dobrega piščančjega bedrčka, pečem svoj kruh, ne pijem alkohola, rada in dobro spim, veliko berem, še vedno spremljam strokovno literaturo, nisem se »zapustila«.
Kako sprejemate svoja leta?
Za zdaj odlično! (smeh) Pri osemdesetih sem že starka, in to se mi zdi lep izraz. Tisti, ki so rojeni pozneje kot jaz, so mladi do petdesetega, recimo. Od osemdesetega naprej smo starci in starke. Od petdeset do osemdeset pa so neuvrščeni. (smeh) Leta me res ne bremenijo. Ni pa fino, kadar te kaj boli. In ko te enkrat zmanjka, te zmanjka. Pazim, da ne padem s kolesa, to ne bi bilo dobro zame, sicer pa živim normalno. Vse lahko počnem v glavnem sama, obrežem kakšen grm ali drevo, dokler ne padem z njih, je še vse v redu, nosim drva, vzdigujem vnuke, če se mi pustijo ...
Kako ste vzgajali svoja otroka?
Ne vem, to bi morali vprašati njiju. (smeh) Moja mama jima je ogromno brala. Veliko smo se pogovarjali. Jera (Ivanc, Metin mož je bil igralec Brane Ivanc, op. a.) je zadnjič rekla, da smo imeli ves čas gledališke obiske, da čeprav sva ju z možem držala stran od teatra tako močno, da tudi v Lutkovno gledališče nismo šli, so ju zaznamovali najino delo in obiski, pogovori. In končalo se je tako, da sta oba začela delati v gledališču in ostala pri njem. (smeh)
