Bit zgovoren, Anže zadržan, a divji
Vprašam ju, od kod jima strast do potovanj. Odgovarja mi Bit, ki je tudi najbolj zgovoren: »Čeprav sva iz preproste družine, smo od nekdaj veliko potovali. Kupili smo, na primer, vozovnice za Tajsko in se šele tam z lokalci zmenili, kam bomo šli. To niso bila potovanja na veliki nogi. Pred obdobjem interneta so bila kar avanturistična. V Turčiji smo, na primer, bivali pri Kurdih, pri njih spali in jedli – na tleh. Sicer je pa Anže najbolj avanturističen član naše družine, saj je s prijatelji in z golfom prepotoval kar precej zanimivih dežel.« Vključi se »tihi« brat Anže: »Res je, šli smo iz Ljubljane do Pakistana, čez Irak, izkopavali golfa iz peska, ga servisirali. To so bila res divja potovanja.« Bit doda: »Ima še bolj nore ideje kot jaz, ga moram kar malo držati nazaj.«
Prvo videopotovanje
Njuno prvo potovanje, ki sta ga spravila v videoobliko, je bilo od Kanade do Mehike. Potem sta naredila še eno mini serijo od Ljubljane do Nordkapa preko Islandije, v mesecu in pol sta prevozila 15.000 kilometrov. Raziskovala sta »neobljudene« kraje, Pridnjestrsko republiko, Moldavijo, Romunijo ..., spala v romunskem pragozdu med medvedi, taborila ... »Nikoli ne greva v hotel ali resort,« pove Bit, »iščeva kraje, kamor drugi ljudje običajno ne potujejo, v tem najbolj uživava.« Anže ga dopolni: »Pri tabornikih sem spoznal družbo prijateljev in že kot šestnajstletni smo hodili na 'road tripe' (vožnje, potovanja z avtom, op. a.), v študentskih letih smo se vozili po Maroku, Gruziji, Iraku, Iranu, preko Rusije nazaj, v šestih tednih smo prevozili 18.000 kilometrov. Trije prijatelji. Potem je bil pa že Bit dovolj velik in sva začela potovati skupaj. Želela sva si v Ameriko, Kanado, Mehiko.«
Življenje v Kanadi
Bit je 13 mesecev živel in delal v Kanadi, kot fotograf in snemalec. Po osmih mesecih ga je prišel obiskat Anže in skupaj sta šla na pot po državi. Zaradi dobrega odziva na medmrežju, kjer sta objavljala vloge (posnete utrinke s potovanja, še prej pa Bitove posnetke vsakdana, op. a.), sta s snemanji in potovanji nadaljevala. Tako je nastala serija petnajstih filmčkov z Islandije in na RTV Slovenija so njuna potovanja ter zanimive posnetke prepoznali kot dober projekt zanje. Že njuna prva oddaja je bila izjemno dobro gledana, zdaj se pogovarjajo o nadaljevanju serije. V eni seriji oddaj obdelata dva kontinenta.
Denar, denar
Zanima me, kje dobita denar za potovanja, saj delata dolge razdalje, raziskujeta kontinente, v načrtu imata obisk Antarktike, ki je najdražja destinacija, stane okrog 10.000 evrov na osebo. Bit odgovarja: »Sama si tega ne bi mogla privoščiti, pomagajo nama partnerji, ki so šli z nama v ta projekt. Vesel sem, da so stopili zraven. Pri iskanju partnerjev nama pomaga najin menedžer Gregor, skupaj z njim imamo tudi turistično agencijo za posebne destinacije.« Anže nadaljuje: »Prijatelje in mene so vedno zanimale malo manj turistične države, ki se drugim morda zdijo nevarne, a ko prideš tja, se izkaže, da so prijazne. Velikokrat poiščemo tudi najvišje vrhove v državi in jih osvojimo. V mestih greva z Bitom vedno pokukat v gete, čeprav jih odsvetujejo. V Filadelfiji sva obiskala predel, kamor hodijo umirat narkomani in drugi reveži, 'zombiland'. V Utahu sva spala na strehi avtomobila – to, da naju ni strah, sva podedovala po starših, naših družinskih potovanjih.«
Pripetljaji, nevarnosti
Vprašam ju po kakšnih neprijetnih ali morda celo nevarnih pripetljajih, ki jih v njunih zgodbah še nismo videli. »Sredi Islandije sva z avtom ostala v snegu, šest ur od prve hiše, ki je bila brez signala, to je bilo kar adrenalinsko,« tokrat Anže prehiti Bita. »Razmišljala sva, koliko hrane in bencina imava,« ga dopolni Bit. In nadaljuje: »Je bila pa kar nevarna situacija v Chicagu, ko sem izgubil telefon, nakar sva ga izsledila in najditelj je zahteval denar. Malo nama je grozil s pištolo.« Anže se spomni še enega nevarnega dogodka: »V Iranu smo se s prijatelji vozili proti meji z Afganistanom, kar naenkrat so nas obkolili s konvojem vozil, ljudje so šli proti nam z napetimi puškami, mi smo vpili, da smo turisti. Izkazalo se je, da je obmejna policija. Potem so nam skuhali čaj in nas spustili naprej. Leta 2008, ko je bil konflikt v Južni Osetiji med Rusijo in Gruzijo, smo padli v gruzijsko zasedo in proti nam so naperili puške. V Iranu pa smo potiskali golfa po peščinah, premikali smo se meter za metrom. Dogodivščin na poti je bilo ničkoliko. Vedno najprej pomislim na to, da se jim bomo naslednji dan smejali.« Bit doda: »Po teh dogodkih si zapomniš potovanja, ne po hotelih.«
Vrednost potovanj
»Potovanja ti dajo spomine za vse življenje«, pomodruje Anže. Bit pa ga dopolni: »Potovanja ti dajo širino. Tega ti nihče ne more vzeti. In ker sem nekaj časa živel v tujini, lahko rečem, da drži pregovor povsod je lepo, doma pa najlepše. Slovenija je res lepa, hvaležen sem, da imam tako lepo domovino.« Prej, ko nista imela sponzorjev, sta denar za potovanja služila sama. Bit je šel v Kanado, da bi zaslužil več, a potreboval je leto dni, da so naročniki prepoznali njegovo delo in ga začeli klicati. Zdaj pravi, da bi sicer delal v tujini, ker so stvari bolj urejene, a doma je bolj srečen, zadovoljen, navezan na prijatelje, doma ti »vedno nekdo krije hrbet«. Anže je samostojni podjetnik in postavlja plezalne stene po vsej Evropi. Dela projektno in mu to zelo ustreza, ker si lahko vzame prosto ter gre potovat.
Sporočilo mladim
Vprašam ju, kakšno sporočilo bi rada dala mladim, ki si morda ne upajo po svetu. Bit takoj ve: »Mladim bi rad približal svet. Rad bi jim sporočil, da so tudi po svetu dobri ljudje, ki so ti pripravljeni pomagati, ti kaj novega pokazati. Najbolj pristno potovanje je potovanje k lokalnim ljudem, domačinom. Da se družiš z njimi, pogovarjaš, spoznavaš njihove navade, ješ na stojnicah, ne v restavracijah. Na najinih naslednjih poteh, v Afriko in v Azijo, bova to lahko še bolj pokazala, kot sva zdaj. V Mehiki in ZDA pač ni takšnih priložnosti za druženje. Zato se veselim, da greva na bolj pristne kontinente. Pa še to bi jim sporočil: samo pojdite v svet, pojdite potovat. Ne hranite denarja za avtomobile, ampak si rajši razširite obzorja. Malo pojdite iz okvirjev: ni vrstni red služba, potem otrok, ampak je še kaj drugega. Preden si ustvarite družino, potujte!« Anže je spet drugi, a preudarnejši: »Denarja, ki ga porabiš na potovanju, ti nikoli ni žal. To je najboljša naložba za življenje.«
Brez prepirov
Vprašam ju, ali se na poteh, ki so dolge, naporne, umazane, ekstremne, kdaj spreta. »Nikoli, nazadnje ko sva se 'garbala', sva bila še otroka,« spet pohiti Bit. »Tudi ko sva že na koncu potovanja, ko loviva letalo in sva v časovni stiski.« Anže pove malo bolj po resnici: »No, včasih sva tiho kakšnih 20 minut, ampak to je res največ, kolikor zdrživa. Potem se spet začneva pogovarjati, ne gojiva zamer.« Po drugi strani pa ju potovanja verjetno močno povezujejo. »Seveda,« pritrdi Bit, »potovanja so najin najkakovostneje preživet čas. Bolje, kot bi bila doma na kavču in skupaj gledala televizijo.« »Na prvem potovanju sva videla, da naju zanimajo podobne stvari in da dobro shajava skupaj,« prikima Anže. Bit nadaljuje: »Jaz snemam, Anže pa zasnuje pot. Razišče, kaj bi bilo dobro videti. Anže je potem navigator na poti, jaz pa vozim.«
Naslednja potovanja
Bit in Anže bosta najverjetneje odpotovala v Ugando, Ruando in Tanzanijo, če jima bo le covidni čas to dopuščal. Imela sta že vozovnice za transsibirsko železnico, pa sta jih morala zavreči, ker je Rusija zaprla meje za turiste. Naslednji kontinent je torej Afrika. Veselita se naslednjih poti. Naslednjih druženj. Povezovanja. Odkrivanja posebnih delčkov sveta. Veselita se svojih odbitih poti. Mi pa njunih novih dinamičnih, zabavnih, napetih, poučnih oddaj.
