Ko je šel, ko se obračate nazaj … lahko o tem govorite? Vam je zoprno?
Nimam težav. Ni več boleče. Govorim o tem, če sem naprošena, se pa ne ponujam.
Kje najdete moč, da greste naprej? Vam jo lahko dajo drugi?
Ko je Sašo umrl, nisem več želela živeti brez njega. Bila sem pa prepričana, da imamo vsi vrojen nagon po preživetju, a mi je psihoterapevt, ki ga občasno še vedno obiščem, rekel, da ne. Moč ti težko da nekdo drug. Včasih ti jo celo vzame, ko te želi prezaščititi. Vzame ti dostojanstvo, da si sposoben sam. In moje poti, moji prehojeni kilometri, so to potrdili; potrebujem občutek, da zmorem sama. Če ne bi imela tega časa zase, da bi odžalovala, bi se žalovanje še zavleklo. Pa še to: zdaj vem, da ne moreš nikomur odvzeti bolečine.
Se je mogoče po taki izkušnji ponovno zaljubiti?
Se je in sem se. Bila sem prepričana, da če bo kdaj konec, ne more tako boleti, kot je že bolelo. Pa je spet bolelo. Očitno se na take izgube, ko se predaš partnerju, ne da navaditi. Vsaj jaz sem taka.
Mladi in manj mladi se soočajo z mnogimi izgubami. Porast depresije je občuten. Smisla ni.
Svetovati ne znam in tudi sicer ne verjamem v nasvete, ampak lahko povem, kako sem jaz začela. Po korakih. Najprej, da sem si sploh spet začela ščetkati zobe … potem pa naprej. Bila sem prepričana, da ne bom zmogla sama, ampak zdaj vem, in to pa res lahko povem, da smo sposobni veliko več, kot mislimo in se zavedamo.
Via Alpina, pohod po osmih alpskih deželah, še ostaja želja?
Še. Sem pa v stiku z gorami. Bila sem tudi oskrbnica Na zavetišču pod Špičkom. Me je zeblo en teden kot cucka, potem sem pa začela uživati, brez tušev, brez udobja, ampak z globljim stikom s sabo. Sem si nesla jogi kar ven pod zvezde in se zjutraj zbudila ob kozorogu, ki me je gledal v oči. Med tednom sem zmogla sama, čez vikend sva bili dve. Ričet, jota, štruklji, štrudelj, vse je bilo na vikendmeniju. Pohodniki, ki so naju spoznali, so se vračali ter nama nosili svežo zelenjavo in sadje. To je lep občutek.
Sicer pa ste arhitektka.
Sem ena od petih žensk, ki smo solastnice arhitekturnega biroja Archinauts. Prej smo vse delale v nekih drugih birojih, bolj ali manj nezadovoljne, zdaj pa skupaj ustvarjamo tako, da smo zadovoljne. Če bi se še enkrat lahko odločila za študij, se zagotovo ne bi za arhitekturo. Imam jo rada, ampak študij in ljudje, ki se za to odločajo, niso iz moje jate. Na hodnikih se ne pozdravljajo, že to me moti. Profesorji so mi ubili strast, tudi študentje arhitekture in njihov ego, ki ob tem raste, mi niso blizu. Mi je pa blizu notranje opremljanje. Če bi lahko, bi kupovala stara stanovanja, jih opremila na novo, medtem nekaj časa v njih živela, prodala in šla naprej … To bi. Ampak pri svojih 35 letih nimam tako rekoč nič. Ne moža, ne otrok, ne varne baze. Ne vem, ali bom imela otroke ali ne. Nisem se »zabetonirala« v to idejo. Mogoče ja, mogoče ne.
Imate pa dragocene izkušnje?
Ja. Manj časa je minilo od tragedije, lažje sem rekla ne stvarem. Točno sem vedela, kaj je dobro zame in kaj ne. Brez občutka krivde sem se postavila zase. Bolj ko se to oddaljuje, bolj začenjam živeti življenje s klasičnimi problemi in se ubadam z odgovori na klasična vprašanja. Potrebujem denar, da bi si lahko zagotovila osnovno varnost. Morda izhaja to iz otroštva. Imela sem lepo otroštvo, a vedno nam je primanjkovalo denarja. Ko je šla mami v trgovino, ni ostalo nič za kinderjajček. (smeh)
»Verjamem, da je dobro vsaj za nekaj časa iti iz vsakdanjih okvirjev, da lahko pogledaš na stvari bolj od daleč.«
Imate borderskega ovčarja.
Tehtnica sem. So dnevi, ko se mi materialno ne zdi prav nič pomembno, pridejo pa dnevi, ko se vračam k primarnim strahovom. Popade me strah, da bom umrla sama pod mostom.
Ste kdaj jezni, da se vam je to zgodilo, da ste izgubili ljubljenega?
Sem jezna, ampak jeze ne znam dobro izraziti. Sem pa ozavestila žalost.
Zelo ste iskreni ...
Še vedno se mi zdi to najtežje. Ampak vem, da šele ko si iskren s sabo, si lahko z drugimi.
Spominjate na Milo Jovovič v filmu Peti element. Gotovo imate veliko oboževalcev?
Ja, jih je dosti (smeh), ampak ko jim povem svojo zgodbo, se hitro zaključi. Mnogi se prestrašijo, ko jim povem, kaj se mi je zgodilo, in pokličejo samo enkrat. Ko jih vprašam, ali jih moti pozimi spati pri odprtem oknu, pa grejo še ta pogumni, haha … Res lahko spim samo pri odprtem oknu vse dneve v letu, ker se sicer počutim utesnjeno.
Kdo ste?
Rada sem divja. Veliko moram biti sama, prija pa mi tudi družba. Rada grem tja, kamor drugi ne gredo. Poleti na Norveško, na primer. To bom storila to poletje. Imam se pa veliko raje in postala sem si kar všeč, čeprav nisem po manekenskih proporcih. Včasih me muči, da ne bom imela otrok, pa nikoli več ljubezni, kakršno sva živela s Sašem. Težko je biti vseskozi močan. Rada živim, se pa veselim, da se bova s Sašem nekoč spet srečala.
Mislite, da ko se pomiriš s sabo, ni več potrebe, da bi hodil naokoli?
Če pomiritev s sabo pomeni to, potem se ne želim pomiriti. Želim, da me vodi radovednost do konca. Spoznala sem nekoga, ki se je ukvarjal z jogo. Postal je odvisen od stoje na glavi. In potem mi je nekega dne rekel, da je svoboden postal šele tedaj, ko mu ni bilo več treba vsak dan stati na glavi, je pa to še vedno rad počel, le nujno ni več bilo. Tudi jaz bi rada še kam šla, ni pa nujno. Tudi jaz si želim, da pride v moje življenje nekdo, ni pa nujno.
Je pa prišel Pan.
S Sašem sva si ga želela, legla je imel že ogledana. Po njegovi smrti sem se odločila, da bom borderja imela, a ko bo prišel pravi trenutek. Nekaj mesecev po tem sem v Dolomitih spoznala Majo. Povedala sem ji za idejo o borderju. Bila je navdušena, njena prijateljica bo imela čez dober mesec leglo, če želim kužka, ga lahko imam. Poglej še malo na moj FB-profil, poglej moja dva borderja, približno takšen bo tudi tvoj. Ko sem brskala po njenih fotografijah, sem naletela na Majo v derezah in cepinih s štartno številko na majici, pa me je prešinilo: to je tista punca, ki jo je omenjal Sašo! Eno soboto je ves srečen stopil skozi vrata, vrnil se je s tekmovanja v drytoolingu (plezanje s cepini in derezami, op. a.). »Hana, na tekmi sem spoznal čudovito osebo, s sabo je imela dva borderja, veš, kako luštni so bili!« To je bila Maja. Ta Maja. To je bil pravi trenutek. Tako je prišel Pan.
Kaj vse ste se naučili ob njem?
Uči me biti tu in zdaj, v trenutku. Uči me igre! Spontanosti! Iz mene izvleče notranjega igrivega otroka. Uči me postavljati meje. Postavljati se zase. Veliko lažje se postavim zanj kot zase. Tu imam še dolgo pot učenja ... Neverjetno se mi zdi, kako sva se navadila drug na drugega, vez je vedno močnejša. Pan je moja sreča na vrvici, moja senca. V njem je noro veliko ljubezni, nikoli se ne izčrpa. Je nenehno skakajoče veselje. Brezpogojna ljubezen. Zanj bom skrbela do njegove smrti po svojih najboljših močeh. To je moja odgovornost in sem jo z veseljem sprejela.
Razmišljate kdaj, da tudi Pan ne bo večno ob vas?
Ne želim razmišljati, kako bo, ko ga več ne bo. Kadar pride ta misel, jo odrinem, ker nima smisla razmišljati o tem. Ko bo umrl, me bo najbrž raztrgalo na pol, ampak se bom sestavila nazaj.
