Poklic zahteva veliko potrpežljivosti in prilaganja. Velikokrat je detektiv vročevalec pošte, na primer od delodajalca ali sodišča, zato njegov obisk pri hiši ni najbolj zaželen. »Detektivi samo opravljamo svoje delo,« pravi eden izmed njih, Marko Bauman iz kidričevske občine, ki ima detektivsko pisarno v Mariboru. Da bo njegova poklicna pot povezana z varnostnimi vprašanji, je dala vedeti že izbira študija – varstvoslovja na fakulteti za varnostne vede. Z detektivskim delom se je seznanil v študentskih letih, med opravljanjem prakse. Po uspešno končanem študiju se je najprej zaposlil v podjetju Varnost Maribor, kjer je kariero začel kot varnostnik, postopoma napredoval in prišel do funkcije direktorja za sektor prevoza gotovine. Še vedno relativno mlad, pri 37 letih, se je začel ozirati za delom detektiva. »Zanimanje za ta poklic sem čutil ves čas, še iz študentskih let. Menim, da se je priložnost za nov karierni izziv pojavila ravno ob pravem času, in tako sem se pred dvema letoma odločil za samostojno podjetniško pot. Opravil sem detektivski izpit, pridobil licenco in postal polnopravni član Detektivske zbornice Slovenije. V Sloveniji nas je trenutno 96 detektivov, od tega 39 detektivk.«
So detektivi res kot v filmu?
Bauman je povedal, da delo slovenskega detektiva ni tako vznemirljivo, kot je to mogoče videti na malih ekranih. »V filmu je treba gledalca z nečim pritegniti, zgodba je napeta, dramatična. Ne morem reči, da med našim delom in delom detektiva v filmu ni nobene podobnosti, ampak po navadi je v detektivskem poslu tako, da 95 odstotkov časa čakamo na pravo priložnost, preostalih pet odstotkov časa in dela je treba izkoristiti za tisto, kar smo čakali. Še vedno velja staro pravilo, da če želiš biti detektiv, moraš imeti 'lederzic' (usnjeno rit, op. p.). Dejansko glavnino našega dela predstavlja čakanje na pravo priložnost. Ne moreš vedeti, kdaj se bo nekaj zgodilo, da lahko pridobiš ustrezno dokazno gradivo za svojega naročnika. Moj najdaljši primer čakanja je bil 19 ur. Za opravljanje dela detektiva so pomembni potrpežljivost, vztrajnost, prilagodljivost in ohranjanje koncentracije. Nikakor pa ni dogajanje tako hitro in dinamično, kot je prikazano v filmih.«
Nadzor bolniških dopustov
Velik del detektivskega dela je v slovenskem prostoru povezan z nadzorom bolniških dopustov. Po izkušnjah našega sogovornika se v 80 odstotkih primerov izkaže, da delavec krši predpisani bolniški red. »Ko se podjetje odloči za naše storitve, že ima običajno v rokah močne indice, ki kažejo na sum kršitve, od nas potem potrebujejo le še pridobitev dokazov. Znani so primeri, ko se je nekdo na bolniškem dopustu odpravil na smučanje. V službi zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ni mogel dobiti dopusta, izkoristil je možnost bolniškega dopusta in se odpravil na želene počitnice. Preverjamo tudi delo na črno. Ljudje so na primer na bolniškem dopustu in se dogovorijo za neko delo, tudi v tujini. Nekateri bolniški red kršijo neprestano in sistematično, s tem okužijo še svoje sodelavce in tovrstne prakse lahko sčasoma v podjetju postanejo pravilo, kolektivno razmišljanje. Da se to tveganje omeji, se mora podjetje odzvati, da iz množice zdravih jabolk odstrani tisto gnilo. Čeprav je na trgu pomanjkanje delovne sile, se delodajalci pogosto odločijo najeti detektiva, da jim pomaga pri zbiranju dokazov, ki pa morajo biti zbrani na zakonit način. Zanimiv primer je bil, ko je bil človek na bolniškem dopustu in je 500 metrov od svojega matičnega podjetja opravljal delo na črno. Delal je na takšnem mestu, kjer bi ga lahko vsak opazil. Očitno mu sploh ni bilo mar, če bo delodajalec za to njegovo početje izvedel.«
Podjetja preverjajo poslovne partnerje
Poleg preverjanja bolniških dopustov delodajalci detektive najemajo za preverjanje spoštovanja konkurenčnih klavzul, upravičenosti do potnih stroškov in prisotnosti alkohola ali drog na delovnem mestu. Tuja podjetja detektivske storitve koristijo za zbiranje informacij o poslovanju slovenskih podjetij, s katerimi navezujejo poslovni stik.
Večurno čakanje v avtomobilu na pravo priložnost
Detektivi morajo biti na terenu čim manj opazni, treba se je zliti z okolico. Največkrat sedijo v avtomobilu in čakajo, lahko se tudi gibajo v okolju. Na terenu imajo s seboj običajno za cel kovček oblačil, saj ne vedo, kaj jih tam čaka. Da so manj opazni, menjajo avtomobile, sploh pa si nekje v podeželskem okolju ne morejo privoščiti, da bi imeli na vozilu tablico drugega registrskega območja, ker bi jih ljudje takoj razkrinkali. »Trajanje posamezne naloge je odvisno od primera do primera, od rezultatov s terena in želja naročnika. Nekaterim je dovolj en dokaz, drugi jih pričakujejo več. Na primeru lahko delamo nekaj ur, tri dni, deset ali več dni. Stranko o vseh aktivnostih sproti obveščamo, se dogovarjamo za nadaljnje korake. Naše delo je zbiranje informacij po spletu in na terenu med ljudmi. Prikritih preiskovalnih ukrepov, kot je sledenje, nam detektivom ni dovoljeno izvajati, prav tako ne prisluškovanja in snemanja. Dovoljena sta fotografiranje z javno dostopnih krajev in metoda osebne zaznave. Naloge smo dolžni opravljati profesionalno in po črki zakona, v nasprotnem primeru nas lahko doleti izguba licence.«
Amaterski igralci in športniki
Katere so bile najbolj nenavadne naloge, ki jih je opravljal kot detektiv? »Vsak primer je zgodba zase. Teren prinese marsikaj, od tega, da si štiri, pet ur skrit za kakšnim drevesom, po možnosti ponoči, ko so sence videti drugače kot podnevi … Strahopeten v nobenem primeru ne smeš biti. Dejansko smo pri opravljanju svojega dela tudi amaterski gledališki igralci, v enem dnevu v več vlogah, odvisno, kaj raziskujemo. Res je treba poskrbeti, da na terenu nisi sumljiv. Čim več znanj obvladaš, toliko bolje je. Prav tako je dobro biti v kondiciji, če se opazovani denimo ukvarja s kakšno športno aktivnostjo.«
Preverjanje nezvestobe
Eden izmed klišejev o detektivskem delu je ta, da se detektiva najame za dokazovanje nezvestobe. »Tudi to so bolj filmske zgodbe. V praksi se sicer srečujemo s tovrstnimi primeri, niso pa pogosti. Enako kot v primeru goljufanja pri bolniških je pri varanju takrat, ko nas stranka najame, prisoten že močen sum. Spomnim se dogodka, ko je šlo za sum varanja, ki smo ga potrdili, a se je izkazalo, da ljubimec ni bila tista oseba, ki jo je imel naročnik na sumu. So tudi primeri, ko so nekateri zelo prepričani o tem, da jih partner vara, pa se tega ne potrdi. Potem so vidno razočarani, ker njihova pričakovanja niso uresničena, to prinese slabo voljo. Pričakovali bi, da bo stranka zadovoljna, da se sum ni potrdil, vendar ni tako, pride lahko še do večjega nezadovoljstva. Detektivi, preden začnemo delo, stranki povemo, da sum morda ne bo potrjen. Nikoli ne moremo zagotoviti, da bomo stoodstotno nekaj ugotovili.«
Starši z detektivi nadzorujejo otroke
Več primerov kot preverjanja nezvestobe je primerov nadzora nad otroki, zlasti najstniki, ko jih daje puberteta. Starši za to, da bi se prepričali, kje se njihov otrok giba, s kom se druži in kaj počne, dandanes najamejo celo detektiva. »Predvsem jih skrbi zloraba prepovedanih drog. Priskrbimo jim informacije, na podlagi katerih lahko pravočasno reagirajo, če je to potrebno,« pove Marko Bauman.
Koliko vas stane detektiv
Minimalno urno postavko za delo detektivov oblikuje Detektivska zbornica RS. »Povprečno za uro našega dela zaračunamo od 50 do 70 evrov ter potne stroške. Stroški za posamezen primer so odvisni od kompleksnosti primera, zahtev in pričakovanj stranke. V enostavnejših primerih stane naša storitev 200, 300 evrov. Če je naloga zahtevnejša, pa seveda sorazmerno več. Koliko časa nam bo vzel določen primer, lahko ocenimo na podlagi predhodnih izkušenj, stoodstotno vseh stroškov vnaprej ne moremo napovedati. Ker naročnika o vseh aktivnostih in ugotovitvah sproti obveščamo, se lahko ta odloči primer prekiniti prej, kot je bilo predvideno, ali pa ga še intenzivneje nadaljevati.«
