Novice Svet24

Mladinski dom Malči Beličeve je prepotoval dolgo pot od sirotišnice do javnega izobraževalnega zavoda, ki opravlja vzgojno-izobraževalne dejavnosti vzgoje in izobraževanja otrok s čustvenimi in vedenjskimi težavami. Dom, ki šteje že 92 let, izvaja socialno varstvo z nastanitvijo, ki obsega vse oblike pomoči, s katerimi se upravičencem nadomeščajo ali dopolnjujejo funkcije doma ali lastne družine, zlasti pa se jim zagotavljajo bivanje, prehrana in varstvo. Dom socialno ogroženim otrokom in mladostnikom zagotavlja celodnevno oskrbo skozi vse leto, predvsem pa varnost, za katero so premnogi prikrajšani. Poleg tega nudi še zdravstveno nego, vzgojo in prevzgojo ter celotno pomoč pri izobraževanju ter tako zagotavlja pomembno ustanovo v času deinstitualizacije socialne skrbi za otroke.

France Rogelj je ravnatelj mladinskega doma zadnjih pet let. Na Mencingerjevi 65 v Ljubljani delajo z družinskim modelom, kar pomeni, da je vsaka vzgojna skupina, ki jo znotraj hiše imenujejo družina, mešana po spolu, starosti in zahtevnosti otrok. Vodita jo matična vzgojitelja, če je le možno, ženska in moški, ki predstavljata starše v vzgojnem smislu. Rogelj prisega na pregovor , da če je veliko babic, je kilavo dete, kar pa ne pomeni, da nastanjeni otroci in mladostniki v tem okolju ne morejo pristopiti do vsakogar, od vzgojitelja do gospodinje ali kar tajnice. Ta povezanost je bila še toliko pomembnejša v času zaprtij javnega življenja, ko je mladinski dom za večino postal edini dom.

S Francetom Rogljem smo se srečali v dopoldanskih urah, ko je v Mladinskem domu Malči Beličeve najbolj mirno, saj so otroci po večini v šoli, preden se začne popoldanski vrvež. Pogovor z ravnateljem Rogljem smo začeli z vprašanjem o nastanitvenih zmogljivosti ustanove.

V tem trenutku smo, kar se tiče vzgojnih skupin, povsem polni. Pred kratkim nam je ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport odobrilo dve vzgojni skupini preoblikovati v skupini z manjšim normativom za otroke s kombiniranimi motnjami, ker so psihiatri in pedopsihiatri podali mnenje, da ti otroci potrebujejo individualno obravnavo ali vsaj obravnavo v manjših skupinah. V začetku leta smo namreč imeli precej vedenjskih težav in smo obravnavali veliko kriznih dogodkov, kar je bila težava za izvajanje našega družinskega modela vzgoje.

Mislim, da družinski model vzgoje mora obstati. Nekateri otroci mogoče nimajo toliko motenj in težav, so pa bili med odraščanjem verjetno prikrajšani, ker v primarni družini ni bilo ustrezne podpore. In prav zato potrebujejo ta družinski model in neko pripravljenost delavcev, da jih sprejemajo in jim postavljajo ustrezne meje, seveda razvojnemu času primerno.

Ko rečete, da ste povsem zasedeni, kaj to pomeni v praksi? Kaj to denimo pomeni za otroka iz Ljubljane, ki zdaj potrebuje usluge, ki jih nudite?

Sašo Švigelj

Na ravni vsake regije imamo koordinatorja, ki koordinira strokovne centre v regiji. V strokovni center na našem območju spadata še Mladinski dom Jarše in Vzgojno-izobraževalni zavod Višnja Gora, ki je tudi koordinator za območje. Na ravni našega regijskega strokovnega centra imamo strokovno skupino, ki se srečuje tedensko ali glede na potrebe in tam se preučijo vloge za namestitev otrok.

V Mladinski dom Jarše ali pa Mladinski dom Malči Beličeve nameščamo otroke, ki jih ne pošljejo kazenska sodišča, ampak družinska sodišča, Višnja Gora pa namešča oboje. Odločamo se tudi na podlagi tega, koliko so otroci stari; pri nas so pretežno mlajši otroci, od prvega razreda. Trenutno imamo štiri vzgojne skupine in dve za otroke s kombiniranimi motnjami, imamo pa še dve stanovanjski skupini. Tu, v Ljubljani, imamo stanovanjsko skupino, ki je namenjena izključno mladostnikom, ki prihajajo iz našega doma, tako da ko zaključijo osnovnošolsko obveznost, preidejo v stanovanjsko skupino v Ljubljani, kjer pa je seveda zmogljivost omejena; letos bo kar nekaj srednješolcev in bo to preseglo možnosti namestitve, tako da se bomo potem morali dogovarjali v okviru naše regije z Jaršami ali z Višnjo Goro. Poleg tega deluje še povsem samostojno stanovanjska skupina v Brežicah, kjer sprejemamo osnovnošolske otroke tretjega triletja in srednješolce. Septembra smo odprli še intenzivno skupino na Brodu v Ljubljani za otroke, ki potrebujejo bistveno več pozornosti, tako da se v tej skupini zagotavlja tudi višja stopnja varnosti, po potrebi tudi psihoterapevtska pomoč.

Koliko besede pri namestitvi pa imajo otroci oz. mladostniki?

Sodišča glede tega sodelujejo z nami, seveda razen tam, kjer gre za namestitev po izvedenem nujnem odvzemu otroka centra za socialno delo. V tem primeru sodišče enostavno odredi odvzem in je treba v 24 urah tega otroka sprejeti.

Sicer je pa postopek namestitve otroka v strokovni center zakonsko določen. Center za socialno delo je tisto, ki ugotavlja problematiko na domu ali kjerkoli pri mladostniku oz. pri otroku. Nato odredijo, kaj ta otrok potrebuje. Po novi zakonodaji poznamo tudi mobilno obravnavo na terenu, ki se spozna z otrokom, še preden je sploh nameščen, in lahko dela z otrokom in starši v vrtcu, šoli oziroma v okolju, v katerem biva. Ko pa center za socialno delo ugotovi, da so razlogi za namestitev otroka v neki strokovni center, koordinatorju, se pravi SC VIZ Višnja Gora, pošlje poročilo o otroku, kjer se na tej strokovni skupini koordinatorji dogovarjajo, kam bi ta otrok lahko bil nameščen in kakšen program bi bil ustrezen zanj. Ko dobijo povratno informacijo, pa center za socialno delo pride z otrokom in – če so razmere dokaj v redu tudi doma, če le starši sodelujejo, da ni odvzema roditeljskih pravic – s starši na ogled doma.

Se pravi, dogovorimo se za termin, nato jih sprejmeta svetovalna delavca, predstavita dom in tukajšnje življenje, kam bi lahko otrok bil vključen, koliko je otrok v skupini, kaj se tu dogaja ipd. Poudarimo tudi dolžnosti, ker to je danes prepogosto izpuščeno, da otroci običajno vedo le za pravice, dolžnosti pa jim niso tako zanimive. Če se nato dogovorimo za ta sprejem in ga opravimo, center za socialno delo pripelje otroka na sprejem. Ravnatelj v osmih dneh določi strokovno skupino, katere člani so predstavnik CSD, predstavniki šole, v katero bo otrok vključen, svetovalna delavca mladinskega doma ter matični vzgojitelj otroka. Ta strokovna skupina nato v enem mesecu pripravi individualiziran program dela.

Naši otroci so vsi vključeni v eksterne šole. Tisti, ki pridejo iz ljubljanskega območja, po navadi ostanejo na istih šolah, če so dobro všolani, tisti iz drugih regij pa se vključijo v OŠ Kolezija, OŠ Livada pa tudi v Center Janeza Levca, po potrebi pa kombiniramo tudi s kako drugo šolo. Ukrep namestitve traja tri leta. Sodišče vsaj dvakrat na leto preverja ustreznost izrečenega ukrepa, predvsem na podlagi tega, kako otrok napreduje. Seveda se lahko ukrep tudi prej prekine, če se razmere doma uredijo. Če pa ostanejo pri nas, kot sem že dejal, ko zaključijo z osnovnošolsko obveznostjo, gredo v stanovanjsko skupino, od tam pa lahko tudi v mladinsko stanovanje, ki ga imamo tudi v središču Ljubljane. Tam lahko nastanimo do tri mladostnike, ki lahko ostanejo tudi do 26. leta ali še eno leto po zaključku šolanja. To so visokopražni programi, to se pravi, da mladostniki pravzaprav v celoti skrbijo zase, sami kuhajo, pospravljajo, našo podporo imajo samo v smislu brezplačne namestitve, pomoči pri stroških šolanja ali prehrane ter občasno podporo vzgojitelja.

Ali obstaja interes ali potreba po več tovrstnih zmogljivostih? Ob takšni piramidi ustanov, kot jo opisujete, se meni sliši to stanovanje za mladostnike nekoliko malo.

Vsak otrok od nekod pride in tudi nekam gre. To se pravi, da gre pri teh mladostnikih za izjeme, kjer se situacija v tem času doma ni uredila do te mere, da se otrok lahko vrne v svoje matično okolje. Mladinska stanovanja imajo tudi še drugi strokovni centri, tako da če je potreba, se lahko tudi več otrok vključuje.

V tem trenutku imamo pri nas dve mladostnici , ki jim je še kako pomembno to, da so tukaj, in verjetno se jima bo pridružila še ena. Ni vse v tem, da nimajo kam iti, včasih imajo tudi ti mladi drugačen pogled na življenje kot starši in tudi v tem smislu je dobro, da otroci stopijo včasih neposredno iz mladinskega stanovanja v samostojno življenje, pa mogoče potem iz samostojnega življenja vzpostavijo boljši stik s starši.

Pobudo za sprejem v mladinski dom lahko poda CSD ali starši in tudi otrok. Koliko pa je primerov, ko k vam sodišča napotijo otroke, potem ko je bila staršem odvzeta roditeljska pravica?

To je redek pojav. Če bi gledal na našo populacijo, bi rekel, da so v tem trenutku centri za socialno delo skrbniki štirim ali petim otrokom. Je pa velik problem to, da je zadnje čase zelo veliko otrok, ki se se ne vračajo za vikende domov, pač pa ostajajo tu. To je, če mene vprašate, najbolj pereč problem. Za mene je namreč normalizacija to, da je otrok tukaj med tednom, da hodi v šolo, da ima neki ritem, da ga učimo za življenje in mu pomagamo pri šolskem delu, mu postavljamo meje, obenem pa ga tudi usmerjamo, kako se mora obnašati. Vikend pa bi moral biti drugačen. Čez vikend bi otrok moral biti vključen v matično družino ali vsaj v vikend rejništvo. Vem, da je to zahtevno dobiti, a opažamo, da je pri tistih, pri katerih so bolj izrazite čustvene in vedenjske motnje, ta problem, da za vikende ne hodijo nikamor, da vedo, da bodo ves čas tukaj, to je za njih vse skupaj zelo stresno. Potem ne sprejemajo našega Doma kot priložnosti, ampak ga odklanjajo, posledično se pojavljajo begi in podobne zadeve. Primarna družina je temelj vsega, ne glede na vse. Vsak otrok ima nekakšno domotožje.

Kako pojasnjujete ta porast?

Ti otroci prihajajo iz družin, ki so neurejene, ali so starši odsotni, ali pa so pri nas, ker so bili odvzeti staršem. Sodišča določajo stike, kakšen otrok ima lahko denimo po odločitvi sodišča nekaj časa stik samo po telefonu, šele s časom so ti stiki samo pod nadzorom, čez dan, vikend, vse proste dneve.

Kako prisotni so oz. kako angažirani bi morali biti starši med ponedeljkom in petkom, ko otrok biva pri vas?

Mi smo nadomestni starši. Pa tu ne govorim samo o vzgojiteljih, tu so gospodinje in vsi ostali zaposleni. Če pomislim, kako je bilo v času korone, ko otroci niso imeli kam iti, ko so bili zaprti, je bila tudi računovodkinja tista, h kateri se je prišel otrok pocrkljat, ali pa k tajnici, skratka vsak od nas je imel bombončke na mizi, ker je bilo res eno stresno obdobje vse skupaj.

STA

Morate vedeti, da v času korone, ko je bilo šolanje na daljavo, je to pomenilo da je na enega vzgojitelja prišlo deset otrok, ki so se šolali na daljavo. Ko ste poslušali starše, ki so imeli doma enega otroka in so govorili, da ne zmorejo več, so imeli tu vzgojitelji heterogene skupine desetih otrok, ki so se vsi šolali na daljavo. V določenih primerih se je zgodilo celo, da je bilo deset otrok na različnih šolah. To se seveda pozna zdaj, saj so otroci takrat videli, da se je dalo izmikati nadzoru, ali pa da je bilo lažje dobiti dobro oceno. Kar nekaj težav izhaja iz tega obdobja.

Starši se praviloma med tednom ne vključujejo. Otroka v nedeljo zvečer starši pripeljejo, otroci so tu do petka, nato pa odidejo domov. V tem času se načrtuje vzgojni program za vsak dan, otroci so praktično vsi vključeni v interesne dejavnosti izven Doma, od plesne šole prek tajskega boksa, odbojke, tenisa do harmonike, ki je zadnje čase zelo priljubljena. Seveda je najbolj priljubljen nogomet, ki ga pod mentorstvom vzgojiteljev trenirajo na našem prečudovitem igrišču. Najboljši se udeležijo tudi svetovnega prvenstva v Varšavi.

To je eden od teh kriterijev družinske vzgoje, da so vsi otroci vključeni v interesne dejavnosti, tako kot bi bili doma. To nam uspe s pomočjo izvajalcev teh dejavnosti in donatorjev, sploh pa z našimi botri. Program botrstva, ki ga poznamo že 28 let, je v vmesnem času prerasel v poln pomen te besede, tako da se otroci z botri tudi osebno srečajo vsaj dvakrat na leto. S tem tudi želimo prispevati k našemu družinskemu modelu.

Kako je na vaše delo in razvoj otrok vplivala pandemija in ukrepi, povezani z njo?

Vem, da recimo kar nekaj staršev ni mobilnih, torej nimajo avta, kar je posledično pomenilo, da če nismo mi poskrbeli za prevoz, ko ni bilo javnega prevoza, je otrok moral ostati tukaj. Tako da smo morali ob petkih aktivirati vse živo, da smo te otroke peljali domov po celotni Sloveniji.

Nenazadnje so bili otroci v času omejitvenih ukrepov v mehurčkih, v vzgojnih skupinah. Posledično se tudi med sabo niso toliko družili, veliko medskupinskih dejavnosti ni bilo. Poleg tega se se pojavljale tudi karantene in okužbe. Mesec dni nazaj je bila tu rdeča cona v treh skupinah. Če sta bila v skupini denimo en ali dva okužena, je to pomenilo, da je cela skupina v karanteni in da so se vsi morali šolati na daljavo. In ti otroci so nato naša skrb, zaradi česar pravim, da je bilo to obdobje zelo težko, za vse. Da sploh ne govorim o količini dela, kako se je to povečalo. Najti ustrezen kader še vedno ostaja izziv. Ko sem dal razpis pred petimi leti za enega vzgojitelja, je prišlo na naš naslov 98 vlog, jeseni, ko sem objavil razpis za štiri vzgojitelje, pa je prišlo komaj petnajst vlog. Gre za specifičen poklic. Ne govorimo o komerkoli, ampak o otrocih, ki imajo čustvene in vedenjske težave ali pa celo motnje, ki imajo zato tudi posebne potrebe. Tem otrokom je treba pogosto dati nekaj več, treba je znati biti bolj subtilen in okrepiti tisto, kar je dobrega v njih. Pred nami je še vedno kar nekaj izzivov, se je pa v zadnjem obdobju sodelovanje z ministrstvom in ostalimi strokovnimi centri zelo izboljšalo, kar me posebej veseli. V kratkem bo sprejet tudi Vzgojni program, sledi pa še sprememba Pravilnika o normativih. V prihodnje verjamem, da bo več otrok obravnavanih zunaj ustanov, ker poznamo mobilne službe, ki se bodo v prihodnosti nedvomno še okrepile. Jaz namreč še vedno ostajam prepričan, da je otroka najbolj obravnati v matičnem okolju.

Vedno povem, če se mama rodi z nekim materinskim čutom, se je še vedno treba naučiti, kako vzgajati, s tem se pač ne rodimo. Meje je otroku treba postavljati, pa če ga imaš še tako zelo rad. Ti ga lahko toleriraš doma, a takoj ko bo šel v neko družbo, ga bodo oni začeli drugače obravnavati, ga prevpraševati, kako se obnaša, nato pa hitro pride beseda na to, da je nekdo »nevzgojen«. Verjamem, da ko pride socialni pedagog na dom otroka, da vse to opazi in da zna vključiti ustrezne službe pomoči, ki jih otrok potrebuje.

Znotraj institucionalne vzgoje pa sem tudi prepričan, da so programi ustrezni, treba jim je samo nameniti čim več sredstev za izobraževanje in izpopolnjevanje, da pridobivajo mladi zaposleni strokovne kompetence. Nekaterim je bilo včasih delo tu prvi in zadnji poklic, danes je mnogo večja fluktuacija zaposlenih.

Kam vodi življenjska pot otroke iz Mladinskega doma Malči Beličeve?

V svojih 25 letih – dvajset let sem bil vzgojitelj v Višnji Gori, pet let pa sem zdaj tu – lahko povem, da sem po eni strani srečal otroke v mladinskem domu, kjer sem v Višnji Gori obravnaval že njihove starše, po drugi strani pa sem videl tudi najlepše zgodbe otrok, ki so bili tu nameščeni, naredili osnovno šolo in tudi srednjo, se zaposlili in čez nekaj časa prišli nazaj in bili botri tem otrokom. Tako da imamo različne zgodbe, vsekakor pa verjamem, da vsem mladim pomagamo. In prepričan sem, da se tisti, ki doživljajo Mladinski dom Malči Beličeve ali ta sistem obravnave kot priložnost, po navadi zelo dobro znajdejo v življenju.