41-letnik je kariero sicer začel v hrvaških filmih in serijah (Zabranjena ljubav, Obični ljudi, Ponos Ratkajevih), vendar je hitro pritegnil pozornost balkanskih producentov in se izkazal v filmih (Postali bomo prvaki sveta smo recimo večkrat gledali tudi na naši televiziji) in serijah (Sence na Balkanu), med drugimi pomembnimi projekti v tujini je sodeloval v seriji Fargo. Pred časom je na Weekend Media festivalu v Rovinju govoril o tem, ali se zaradi velikega števila sledilcev na družbenih omrežjih vidi v vlogi vplivneža, a se je ves čas zdelo, da mu je pri tem neprijetno.
Ko smo ga o tem povprašali, je potrdil: »Popolnoma prav imate. Res ne znam nastopati, če nimam konkretne naloge. Sicer pa se vidim kot vplivneža, ki ima možnost, da na nekaj vpliva, vendar je to velika odgovornost. To jemljem zelo resno, čeprav to ni moj cilj, z igralstvom se namreč nisem začel ukvarjati, da bi bil spletni vplivnež, to je menda jasno. A če lahko svoj vpliv izkoristim za nekaj dobrega, je to izvrstno. Moje delo je igra. Nimam posebnih pričakovanj niti do družine, nacije, kaj šele do banalnosti, kot je Instagram. Zanimajo me le orodja, ki mi pomagajo, da mi ljudje lahko sledijo. Naloga umetnosti je pot k svobodi, s svojo umetnostjo in vlogami pa daješ vzgled ter svobodo. Svoboda je najpomembnejša, saj ujeti um lahko dela le škodo.«
Danes vsi takoj želijo vse deliti z javnostjo. Od kod ta potreba?
Tega ne bi takoj označil kot slabo. Boljša je potreba po tem kot pa tista po vojnah, sovraštvu, rušenju, izključevanju manjšin, homoseksualcev … Kdor želi svoje izkušnje deliti z drugimi, naj to naredi. Bolje je, da se dušimo v vseh objavah na spletu, kot pa da se dušimo zaradi klimatskih sprememb, nacionalizma ali rasizma! Ob talibanih in vsem hudem so knjige ali objave na družbenih omrežjih le majhne skrbi …
Na Instagramu ste objavili posnetek, ki je nastal zjutraj v postelji, nič se niste prej uredili … Večina objavlja le lepe stvari.
Želja, da bi prikazovali življenje lepše, kot je v resnici, obstaja od nekdaj. Seveda vsi želijo prikazati le najboljše in tega ni treba obsojati! To je kot želja po umetnosti, branju, boljšem svetu in boljšem sebi. To je zdravo. Drugi se odločajo, ali se bodo s tem poenotili ali ne. Ljudje imajo pravico, da to delajo, v očeh opazovalcev pa je to lahko napaka in vzrok za depresijo, ki jo te objave ustvarjajo. Veste, to je kot pri šovinizmu ali rasizmu. Zelo preprosto je biti kritičen in obsojati vse, ki nekaj pišejo, objavljajo … Ampak a ni tako, da potem živimo le za to, da te ljudi obsojamo? Živeti moramo svoje življenje!
Ali tudi vi želite kdaj prikazati svoje življenje olepšano, ali je že tako ali tako lepo?
Odvisno od dneva – en dan je prečudovit, drug bolj depresiven. To je borba, ki bo trajala, dokler bom živ. Vsako življenje je trepa olepševati, zato tudi berem, sanjarim … Težnja po boljšem in lepšem je dobra, saj je prav, da človek raste s svojimi ambicijami. Do sebe tudi ne smemo biti strogi in se obsojati, če nam kaj ne uspe.
"Naloga umetnosti je pot k svobodi, s svojo umetnostjo in vlogami pa daješ vzgled in svobodo. Svoboda je najpomembnejša, saj ujeti um lahko dela le škodo."
Sedaj ste največji igralski zvezdnik v regiji …
Pustite to, ker je to le trenutno … To ni bil moj cilj. Popularnost je le trenutna, to se hitro spremeni.
Kako izbirate vloge? Se vam zdi pomembno njihovo sporočilo?
To je nemogoče razložiti, kot je nemogoče pojasniti, kaj je ljubezen ali občutek. To je trenutek. Želim, da me vloga osupne, ujame, to ni razumska odločitev. Ne iščem nič skrivnostnega, ampak nekaj, kar mi je všeč. Veliko sem razmišljal, ali se z mojim delom lahko kaj spremeni, in sem ugotovil, da je najpomembneje, da svoje delo opravljam stoodstotno. Če je delo dobro opravljeno, se spremembe prelivajo hitreje. Želja po politično angažirani umetnosti in spremembah je lahko tudi kontra produktivna. Resnična umetnost sama po sebi spreminja svet!
Kako pa je na vaše delo vplival covid?
Ves čas sem normalno delal, zato nisem veliko razmišljal o tem. To je zagotovo dobro vplivalo na moje mentalno zdravje. Nikoli nisem delal toliko kot v času epidemije, tako v regiji kot tudi zunaj nje. Delal sem z Živkovičem, Matelićem, serijo Vreme zla z Bogdanom Dragovićem, film z Malešićem, drugo sezono Močvirja, po koncu teh snemanj me čaka še nemški film …
Vidim, da še vedno nosite majico z napisom Hejt Sloveni. V okviru te akcije ste posneli spot s Severino in Hristino Popović, da ste opozorili na vse večjo vulgarnost v vsakdanji komunikaciji. Ali se je na tem področju kaj spremenilo?
Ta kampanja se ne bo nikoli končala, ker se bom vedno boril za stvar, v katero verjamem. Borim se za svoje, a pri tem ne obsojam drugih. Na snemanje sem pristal takoj, še isto sekundo. Ko se pojavi nekaj takega, sem to vedno pripravljen podpreti.
Ali ste zaradi akcije postali pozornejši na izrečene besede?
Sem, vendar to nima nobene zveze z mojim prepričanjem. Ni lepo govoriti grdo, kadar sem na televiziji. Prej sem mislil, da je primerno, če sem bil jezen ali razočaran, zdaj se trudim, da mi kletvice ne uidejo niti v slabših trenutkih.
Zelo poudarjate tudi, da ne smemo imeti predsodkov do kogarkoli.
Kdor ima rad le sebe, ne bo rasel in bo še nesrečnejši. Če želiš obsojati, ni treba biti pameten, saj je obsojanje oblika neinteligence, neumnosti, saj želiš le prevaliti krivdo na drugega. To se nikoli ne konča dobro. Če imaš predsodke, si dvakrat neumnejši.
Ali ste bili sami kdaj deležni kakšnih predsodkov?
Tam, od koder prihajam, se je bilo skoraj nemogoče izogniti predsodkom (Goran se je rodil v Bosni hrvaškim staršem in zaradi vojne z družino prišel v Zagreb, op. a.). Imam krasna starša, ki sta profesorja po poklicu in sta se zelo trudila za moje dobro. Mama je bila učiteljica matematike, zato sem tudi jaz razmišljal predvsem logično.
Potem je bil verjetno to razlog, da ste se sprva odločili za študij ekonomije?
Joj, ne spominjajte me na to neumnost! (smeh) Takrat nisem vedel, kaj bi študiral, zato sem se odločil za ekonomijo, vendar o tem raje ne bi govoril.
Kaj vas najbolj skrbi v prihodnosti?
Na to ne znam odgovoriti niti zase, kaj šele za javnost. Vsak bi lahko povedal nekaj o tem, jaz pa imam dovolj dela s seboj in s težavami v trenutnem času. Za to temo je potrebno veliko razmisleka. Ravno to je težava današnjega časa – da vsi dajejo neke analize in obsodbe.
Kako prenašate to, da ste ves čas na poti?
Zdržim tako, kot zdrži pri svojem delu rudar, pek … To je pač moje delo. Zna biti tudi naporno, vendar drugače ne gre. A v življenju imam veliko sreče, za kar sem izredno hvaležen. Bojim se edino, da me nekega dne ne bodo več poklicali. Če se to zgodi, bom zagotovo našel neki drug način, da se izpolnim. Kar ti življenje da, mora tako tudi biti.
