Vedno več jih zaseda pomembne funkcije, se nam jih odkriva s svojimi zgodbami o dosežkih v podjetništvu in drugje, bolj so opazne na konferencah, v medijih, kar me navdušuje.
Sicer še vedno velja, da više gremo po lestvici odločanja, moči in ugleda, manjša je zastopanost žensk. Ta je zlasti nizka v politiki, kjer se mi zdijo posebno potrebne. Sedanja vlada ima samo dve ministrici; šolsko ministrico Simono Kustec in Heleno Jaklitsch, ministrico za področje odnosov med RS in avtohtono slovensko narodno skupnostjo v sosednjih državah ter med RS in Slovenci po svetu. Pristavimo še 25 poslank in niti ene več.
Še več: v zgodovini naše države, v kateri je do zdaj delovalo štirinajst vlad, je mesto predsednika vlade zasedala samo ena Slovenka, Alenka Bratušek, kot predsednica enajste vlade. Torej je prva in do zdaj edina ženska v zgodovini Slovenije, ki je zasedla ta položaj. Predsednice države pa sploh še nismo imeli. Še najbolj se je tej funkciji leta 2002 približala Barbara Brezigar, ko se je za nastop mesta potegoval tudi Janez Drnovšek, ki je na volitvah zmagal.
Doprinos žensk sem zlasti opazila med epidemijo, ko so nam pomagale razumeti tekoče dogajanje, trudile so se za premike, spremembe, za ljudi, za državo! Na primer odvetnica Nataša Pirc Musar, ki je vladi ves čas dihala za ovratnik in jo svarila, da pri tem, ko z odloki omejuje naše življenje, večkrat pozabi na človekove pravice, hierarhijo pravnih aktov in pomen demokracije.
Nenehno je opozarjala na pravne napake vlade tudi na sodiščih. Ključno: »Ni sporno, da je treba epidemijo in širjenje virusa zaustavljati z ustreznimi ukrepi. A da za to žrtvujemo pravno državo, je vendarle preveč,« in »Ne vem, kam to vodi, in tega me je počasi strah, zato se tudi veliko oglašam, saj se mi zdi, da smo intelektualci, predvsem pa pravniki tisti, ki moramo biti glasni in vladi, če ne gre drugače, tudi prek medijev povedati, kaj se nam ne zdi v redu.« Hvala, gospa Pirc Musar!
Občudujem Niko Kovač, antropologinjo in sociologinjo, ustanoviteljico in direktorico Inštituta 8. marec, v katerem s prostovoljci opozarja na neenakost in krivice najšibkejših ter se vsesplošno trudi za dobro države in njenih ljudi. Minuli vikend je bila razglašena za Slovenko leta 2021. Se še spomnite, kako je s svojim jasnim, odločnim in srčnim nastopom mobilizirala več kot 600 tisoč državljanov, da so glasovali proti spornemu zakonu o vodi?! To je samo ena od akcij, ki jo je izpeljala s svojo ekipo. Prezrto ni niti, da je kritična do oblasti, ne glede na to, koliko jo ob tem ta ponižuje in napada.
Tokrat bom omenila samo še eno žensko, pred katero trepeta slovenska vlada, kar ji slednja daje vedeti s tem, ko ji s svojimi različnimi odposlanci nagaja in jo diskreditira na sto in en način. Gre za nekdanjo generalno direktorico policije Tatjano Bobnar, ki je name naredila pozitiven vtis že prej, zlasti prejšnji teden, ko je spregovorila pred komisijo, ki preiskuje sume političnega vmešavanja v delo policije.
Kar je povedala v več kot dveh urah, je vredno slišati od prve do zadnje besede. Prvič zaradi razjasnitve in razumevanja delovanja vlade in policije (v času korone), vsake posebej in potem še obeh skupaj, vpogleda v nekatere odločitve, poteze represivnega organa, ki smo se jim čudili ali dvomili vanje, in uporabe prisilnih sredstev na protestih. V zvezi s slednjim je dala jasno vedeti, da če bi mesto generalnega direktorja policije še vedno zasedala, Slovencem 5. oktobra, ko se je zgodil protest, na katerega je policija odgovorila najburneje do zdaj, ne bi tekle solze za državo ...
Polona Krušec, novinarka
polona.krusec@svet24.si
