Novice Svet24

Pred 42 leti so sredi vročega poletja na dveh lokacijah v gozdu, ki se vije od Podlehnika do Vidma, raziskovali, kaj se skriva v globinah pod površjem zemlje. Vodo so našli, a je nikoli niso črpali in ne uporabili. Uradno zato, ker je na plano pritekala v premajhnih količinah, da bi se jo izplačalo črpati. Neuradno, kot je še danes slišati med domačini, je razlog tičal drugje.

Štajerski tednik

Čudežna voda

Vprašanje o čudežni haloški vodi ni dalo miru Rudiju Potrču, možakarju v zrelih letih, ki je v Vidmu tudi občinski svetnik. Iz ustnih virov se je spomnil pripovedi o iskanju vode v Halozah, izbrskal je tudi pisne vire. »O zdravilni vodi v Halozah se je prvič govorilo že leta 1928. Zanjo so se tedaj zanimali ban Dušan Sernec, doktor Vrečko in drugi. Ugotovili so, da je voda zdravilna in povrhu še okusna za pitje. Leta 1935 sta se za to vodo zanimala trgovec Rašl in pivovar Zorčič. Dogovorila sta se, da bosta mineralno vodo začela črpati in prodajati. Prišla je vojna in ju ustavila. Zgodbe seveda še ni konec. Ko je bil gospodarski razcvet nove Jugoslavije v hitrem porastu, so v Haloze leta 1979 prišli z mogočnimi vrtalnimi stroji. Sredi poletja so izvrtali dve vrtini, globoki 100 in 150 metrov. Ker je bilo po pojasnilu sodelavcev Geološkega zavoda iz Ljubljane vode za črpanje premalo, so izvire zapečatili in odšli. A med krajani je bilo slišati drugačno zgodbo: prišli naj bi na žilo Rogaške Slatine, tedanje oblasti so preprečile črpanje, da ne bi konkurirali Rogaški.«

Naravna danost

Štajerski tednik

»Leta 2018 mi je starejši domačin Haloz pripovedoval to zgodbo o zdravilnih vrelcih. Zadal sem si nalogo, da to malo raziščem. Šel sem v osrčje Haloz in globoko pod zemljo, seveda s pomočjo domačinov, res našel opuščeni vrtini. Rezultati analize niso uradni, so pa zgovorni, obetavni oziroma glede na sestavine celo osupljivi. Morda bi lahko okrog te vode pisali veliko zgodbo v smislu razvoja turizma, saj gre za prekrasno lokacijo ... Menim, da gre za pomembno naravno danost, ki je ne velja prezreti,« je poudaril Potrč.

Ker je bilo po pojasnilu sodelavcev Geološkega zavoda iz Ljubljane vode za črpanje premalo, so izvire zapečatili in odšli. 

Beno Vidovič se iskanja vodnih virov v osrčju Haloz iz leta 1979 spominja, kot bi bilo včeraj. Bil je 18-letni mladenič, na gradbišču je pomagal s traktorskimi prevozi. »Vrtine so vrtali na dveh lokacijah, na Vdebovem (100 metrov) in Posušleku (150 metrov). Med vrtanjem so zbirali kamnine za proučevanje strukture tal. Izvajalec raziskovalnih del je bil Geološki zavod Ljubljana.«

Vrtini v gozdu

Voda je pritekla, vendar … »Če se dobro spomnim, je bil pretok na Vdebovem 8,5 litra na minuto, na Posušleku pa 13 ali 15 litrov. Voda je imela poseben, kar agresiven vonj. Poudarjal se je jod, imela naj bi tudi precej železa. Kolikor je meni znano, so takrat govorili, da gre za poskusne vrtine za mineralno, zdravilno vodo. Tudi sam se spomnim takratnih pripovedi, da naj bi prišli na žilo rogaške. Čez nekaj let sem slišal še drugo zgodbo, da naj bi bile to poskusne vrtine za iskanje lokacije za odlagališče jedrskih odpadkov iz Krškega, vendar teren ni bil ustrezen ... Vrtini sta še vedno globoko v gozdu, tam sem bil nazadnje pred dvema, tremi leti in ju je kar težko najti. Če ne veš zanju, ju sploh ne opaziš,« je povedal Vidovič.