Dolgo ste že v vrtcu, doma imate že dva odrasla otroka. Pa vendar se zdi, da vas vse, kar je povezano z otroki, še vedno veseli in navdušuje.
Seveda! Otroci ti nikoli ne bodo pobrali več energije, kot ti je dajo, kar se pri odraslih pogosto zgodi. Pri otrocih si lahko utrujen, včasih malo izžet, še vedno pa je prisotna iskrica, s katero se lahko nahraniš.
Pred nekaj meseci ste napredovali v ravnateljico vrtca - verjetno imate nove izzive?
Izzivom nisem nikoli rekla ne, nisem pa imela ambicije postati ravnateljica. V teh časih to tudi ni stvar, ki bi si jo izrecno želel. Ravnatelji smo zaradi covida cele dneve v službi, vendar se znam ob podpori sodelavk spopasti s tem. V našem vrtcu je 860 otrok, zato je zaposlenih več kot 150 ljudi. Imamo osem dislociranih enot v domžalski občini.
Kako je delati z otroki v teh časih? Je tudi pri tej starosti že kaj problemov?
Čedalje več je otrok, ki so čustveno in vedenjsko problematični. To so otroci staršev, ki priznavajo, da otrok pri treh letih ne obvladajo. S takimi otroki je težko delati. Večkrat je rezultat dela zelo vprašljiv. Čedalje več je tudi »otrokocentričnih« staršev, ki imajo hiperprotektivno vzgojo, razvajajo otroka, posledica pa so nevzgojeni otroci, ki jim pravimo tudi vzgojno zanemarjeni. Ti otroci so izgubljeni v prostoru in času, saj ne poznajo meja, kaj je prav in kaj narobe, ne razumejo besede ne. A je takih otrok na srečo že manj kot pretekla leta.
Kakšni so največji izzivi, ki jih je prinesla covidna kriza?
Ko so bili vrtci zaprti, je bilo pri nas na neki način varno in udobno, čeprav je bil prisoten strah, kaj se bo zgodilo. Na drugi strani so bili otroci doma s starši, ki tega niso bili vajeni. Ves čas smo dobivali informacije, da starši ne obvladajo otrok, saj niso vedeli, kaj naj z njimi delajo. Ponudili smo jim vsebine, da bi zapolnili skupni čas. Ljudje so prišli do takih situacij, da jim je bilo že vseeno, kdo bo z otrokom. Bili so nemočni in izgubljeni. To je bil za nas alarm, saj je bilo takih klicev res preveč. Ves čas smo bili ob telefonih in odgovarjali na klice staršev, ki so spraševali, zakaj so odloki sploh potrebni. Kasneje smo morali presojati, ali je otrok upravičen do nujnega varstva ali ne. Vsi so govorili o preobremenjenem zdravstvenem osebju, vzgojiteljice pa so bile v prvih vrstah, saj so delale neposredno z otroki brez mask. Vzgojiteljice so bile pogumne, saj takrat še nismo vedeli, kaj nam covid sploh prinaša. Starši pogosto prikrijejo bolezen otrok, morda zaradi stiske v službi, vzgojiteljica pa mora poskrbeti tudi za otroka, ki v vrtcu kaže bolezenske znake.
Je zbolelo veliko vzgojiteljic?
Seveda. Imeli smo srečo in ni bilo težjih primerov. Nas je pa zelo skrbelo in nas še danes. Omikron je izpraznil vrtce, vendar manjka več kadra kot otrok, zato imamo resne težave. Pomagamo si na vse mogoče načine, na upravi nas je enajst, delale pa smo tri! Birokracije je ogromno, skrbeti moramo za vse odločbe, karantene, bolniške …, zato se je obseg dela enormno povečal. Bolniški staleži niso le zaradi covida, ampak tudi zaradi izgorelosti in strahov.
So imeli zaradi zaprtja vrtcev otroci kakšne posledice?
Hitro se je začelo kazati, do kakšnih razlik je prišlo pri otrocih, ki niso bili v vrtcu. Naš vrtec je sodeloval pri raziskavi Pedagoškega inštituta in ta je pokazala, da so nastale večje težave s koncentracijo, fino motoriko, gibalne težave, težave s socializacijo … Otrok ima relativno kratek čas kritično obdobje, zato je treba takrat čas izkoristiti in se z njim ukvarjati. Govor je treba intenzivno razvijati od rojstva do tretjega leta, če iz tega obdobja izvzamemo eno leto, je to precejšen deficit! Doma se z otrokom pogovarja predvsem mama, ki ni nujno zgovorna. Če to primerjate z okoljem v vrtcu, kjer je še 14 drugih otrok in vzgojiteljice, je imel otrok doma precej manj spodbud. Sinapse med nevroni v možganih se tvorijo s spodbudami, aktivnostjo in interakcijami. Možgani delujejo po načelu, česar ne uporabljaš, se zavrže. Do šestega leta se razvije 70 odstotkov vseh sinaps, če od tega časa odvzamemo eno leto, je razlika ogromna. Predstavljajte si otroka med prvim in tretjim letom. Od prvih besed pri enem letu se nauči recimo tisoč pri treh. Če mu vzamemo eno leto, je to 50 odstotkov tega obdobja. Če ta otrok živi v nespodbudnem okolju, z nezgovornimi starši, bo pri treh letih obvladal morda le 300 ali 500 namesto tisoč besed. Kdaj bo ujel vrstnike? Morda nikoli.
Uh, zakaj potem poslušamo samo o primanjkljaju v šolskem znanju? Očitno pozabljamo, da vrtci niso le za varstvo.
Tudi ministrstvo pravi, da zagotavljamo varstvo, pa smo jih ves čas opozarjali, da to ni res. Ravno zato sedaj vrtci niso zaprti, ker se predšolske vzgoje ne da izvajati na daljavo. Vrtec je za otroke, predvsem iz socialno šibkega okolja, neprecenljiv. Starši, ki imajo visok socialni status, lahko nudijo otroku vse, kljub temu pa ti otroci nimajo vrstnikov, ki prispevajo največ k socialnemu zorenju. Odrasli nagovarjajo otroka s položaja odraslega, moči, vrstniki pa ne. Če otrok naredi nekaj dobro, ga pohvalimo, ob kupu takih hval pa otrok dobi visoko samopodobo. Ko mu bo prvič vrstnik rekel, da to ni tako dobro, bo tak otrok doživel frustracije. Ker je doma zavit v vato, se ne zna spopadati s takimi frustracijami.
"Vrtec mora biti dopolnilo domači vzgoji, ne njeno nadomestilo."
Sedaj nadaljujete tam, kjer ste ostali pred epidemijo? Ste se morali prilagoditi?
Prilagodili smo se toliko, da vse varnostne ukrepe vključujemo v dnevno rutino, vendar ves fokus ni usmerjen v to. Otroci so se navadili na maske pri odraslih, zato na tem področju delajo dramo izključno odrasli. Vzgojiteljice so ves čas držale stik z otroci, čeprav na daljavo, pri tem pa je bilo nujno sodelovanje staršev. Večina staršev se je dobro odzvala. Ob vrnitvi otrok smo dali poudarek socializaciji, kjer je najpomembnejša igra, saj se z njo največ naučimo. Med igro smo sproščeni, svobodni, radovedni, igrivi in takrat srkamo vse. Otroku je treba dati socialne igre, igre s pravili, didaktične, konstrukcijske igre, česar doma ne moremo. V vrtcu je rutina, ki daje otrokom varnost in meje, ki jim da vedeti, ali delajo prav ali narobe. Vsi otroci doma tega nimajo, pri permisivni vzgoji je tega še manj. Taki otroci so še bolj prestrašeni, ker nimajo meja in omejitev. Neki strokovnjak je dal primerjavo s sobo, v kateri je tema in moraš poiskati steno, da veš, kje je meja, do kod smeš. Dokler te meje ne najdeš, si prestrašen. Otroci brez jasnih pravil se počutijo enako. Prestrašen otrok se vede jokavo ali agresivno. To ni srečen otrok.
Ste imeli otroke s težavami, pa ste jih uspeli rešiti?
Velik uspeh je, če otrok prebrodi ločitev staršev tako, da ima čim manj posledic. Če uspeš taki družini pomagati, da se težave ne lomijo na hrbtu otroka, je to uspeh. Prepoznati moramo tudi otroke s primanjkljajem v razvoju, da jih hitro usmerimo, saj se da veliko stvari v predšolskem obdobju še popraviti z intenzivnim delom. Velika pridobitev je logoped, saj je vedno več otrok s težavami govora, kar je posledica tega, da se vedno manj pogovarjajo. Če take stvari prepoznaš kmalu, lahko pripeljejo do dobrega rezultata in gredo ti otroci brez težav v redno šolo ali pa težave odpravljajo z dodatno pomočjo. Otroci iz privilegiranih družin imajo včasih nerealno visoko samopodobo. Te družbene »anomalije« oziroma posebnosti vzgojitelj zazna in spremlja, pomembno pa je, ali ima na drugi strani sogovornika ali ne. Kadar je bilo težko in smo se »zaletavali v zid«, sem rekla staršem, da je to njihov otrok, s katerim bom jaz lahko preživela eno leto, ne vem pa, kako bodo oni preživeli ves preostali čas …
V. d. ravnateljica ste postali septembra lani – torej v zelo težavnem času. Verjetno vam je bilo v pomoč vsaj to, da ste bili prej enajst let pomočnica ravnateljice?
Sedaj obupujejo tudi ravnateljice z dolgoletnim delovnim stažem, kar me ne čudi. Upam, da se bo to kmalu končalo, saj vsak zmore preko normalnih zmožnosti le nekaj časa, enkrat pa se konča. Nagrad in dodatkov ni, mi delamo na etični pogon. Težko je. Vzgojiteljice so se zelo dobro odzvale, saj se zavedajo, kako pomembno je naše delo. Pomirilo me je, da so ljudje stopili skupaj. Na eni strani se borimo s starši, ki ne želijo nositi mask ali česa drugega. Ker želimo zaščititi otroke, se ne pregovarjamo z njimi pred otroki. Starši, ki se ne držijo pravil pred otrokom, delajo otroku strašansko škodo. Že tistih nekaj minut nošenja maske, kolikor je potrebno, da otroka odložijo v vrtcu, je zanje preveč …
Pravite, da delate na etični pogon. Kakšne so torej vaše plače?
Izhodiščni plačni razred za plačo pomočnice vzgojiteljice je pod minimalno plačo. Če dvignejo plače pomočnicam vzgojiteljic, bodo vzgojiteljice skoraj na istem. Sistem je porušen do konca. Slabe plače ima tudi tehnično in administrativo osebje. Vsako delo je odgovorno, a pomočnica vzgojiteljice mora znati delati tudi sama s štiriindvajsetimi otroki! Prav tako vzgojiteljica. Tako je po vsej plačni vertikali v predšolski vzgoji, na kar ves čas opozarjamo. Sedaj dvigujejo plače v zdravstvu, pošteno in prav bi bilo, da bi jih tudi v vrtcih.
Pojdiva še k prijetnejšim stvarem. Pred kratkim je pri MK izšla vaša nova slikanica O kraljeviču, ki ni maral brati. Prinaša sporočilo, da je brati bolj zabavno v družbi kakor sam. Zakaj se vam zdi to sporočilo pomembno tudi pri najmlajših?
Predšolski otroci ne znajo brati, zato potrebujejo nekoga, predvsem za to, da bi predebatirali in ubesedili, kar vidijo in slišijo. Potrebujejo povratno informacijo, ali vidijo in razumejo prav, ali so prepoznali like … Otroci se veliko čudijo, in to ni zabavno početi sam. Zato je pomembno družinsko branje, ko vzameš otroka v naročje, ga stisneš, pobožaš, ko ga je strah, saj se s tem razreši notranji konflikt.
Koliko staršev danes bere otrokom?
Raziskave kažejo, da malo, čeprav imamo veliko projektov za spodbujanje branja in druge strokovne podpore. Danes vsak lahko pride do informacij, zavedanje problema pa je na nizki ravni. Stanje se slabša, ker si tudi odrasli ne vzamejo časa za poglobljeno branje. Manj je tudi kakovostnega pogovora. Danes se mlajše generacije pogovarjajo v okrajšavah, s sporočili, slikami … Komunikacija postaja skopa, saj čustev ne moreš izraziti s petimi ali šestimi znaki.
