Kot je uvodoma poudaril glavni tajnik Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (Sviz) Branimir Štrukelj, so današnjo novinarsko konferenco sklicali zaradi zaostrenih razmer v vzgojnih zavodih. Po njegovih navedbah je ta del vzgojno-izobraževalnega sistema izrazito marginaliziran, pri čemer se težave, s katerimi se soočajo tako zaposleni kot otroci in mladostniki, »iz dneva v dan stopnjujejo.«
Govora je o vzgojnih zavodih oziroma strokovnih centrih za celostno obravnavo otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi motnjami. Kot je pojasnil Štrukelj, v njih skrbijo za skrajno občutljiv del otrok in mladostnikov, ki doma nimajo ustreznih družinskih razmer in oskrbe, prihajajo pa iz nasilnih družin, v katerih so prisotni bodisi kriminal bodisi revščina, bolezni in droge. V Sloveniji deluje devet takih zavodov, kjer skrbijo za osebe od 6. do 18. ali celo 21. leta starosti. Štrukelj je dejal, da delajo »265 dni na leto, 7 dni v tednu in 24 ur na dan.« Predaha ni, delo pa je izmensko, zlasti vzgojitelji in vzgojiteljice, pa so oskrbovancem nadomestni starši, pri čemer nosijo »ključno težo v teh zavodih,« saj sodelujejo tako rekoč pri odraščanju tam nameščenih otrok in mladostnikov. Od leta 2019 so vsi oskrbovanci tam nameščeni z odločbo sodišča in se tako tam ne nahajajo po svoji volji.
Brez kriznega dodatka
Štrukelj je izpostavil, da se o razmerah v teh zavodih poroča le malo, zato ta segment družbe vedno znova prezremo, a je dejstvo, da so bile razmere tam slabe že pred epidemijo, ta pa je zdaj težave le še poglobila. Gre za zelo zahtevno in naporno delo, zaradi česar zaposleni odhajajo drugam, zavodi pa na razpisih težko najdejo ljudi z ustreznimi kvalifikacijami, saj so obremenitve izjemno velike, zdaj, v času epidemije, pa le še večje. Kot je poudaril Štrukelj, pa zaposleni, čeprav delajo z otroki, ki so okuženi in prav tako zbolevajo, ne prejemajo tako imenovanih kriznih oziroma covid dodatkov, kot to denimo prejemajo v zdravstvu. A tudi ti zaposleni so z okuženimi v neposrednem stiku, v zavodih pa imajo tako kot v bolnišnicah in domovih za starejše vzpostavljene rdeče in sive cone. »Ne razumemo, zakaj je nastala ta razlika in to se mora v najkrajšem možnem času spremeniti.«
Učiti jih morajo tudi osnovnih higienskih navad
Andreja Logar, diplomirana socialna pedagoginja, ki dela kot vzgojiteljica v vzgojni skupini v Mladinskem domu Malči Beličeve v Ljubljani, je ponovila Štrukljevo pojasnila, da to ni enako delo kot ga opravljajo vzgojiteljice v vrtcih ali v vzgojitelji v dijaških domovih. Dodatno ima naloge organiziranja vzgojnega dela, izvajajo različne oblike socialnega učenja v domu in izven njega, izvajajo učne ure, sodelujejo s starši, s centri za socialno delo … Skratka, njihov nabor nalog je obsežen. K njim prihajajo otroci iz »skrajno ogroženih okolij, iz socialnega dna«, in na začetku jih morajo učiti tudi osnovnih higienskih navad, vedno več otrok pa ima tudi psihiatrične motnje. Praktično delujejo »kot nekakšni nadomestni starši«, je dejala Logarjeva, ki poudarja, da so bile razmere težke že pred epidemijo, zdaj pa so še težje, saj se le redko kdo prijavi na razpisana prosta delovna mesta, pa še to redki z zahtevano izobrazbo in znanjem.
1500 evrov za izobraževanje
Aktualne razmere je predstavil Peter Steničnik, socialni pedagog iz Mladinskega doma Jarše, ki že 20 let kot vzgojitelj deluje v skupini Črnuška gmajna. Razmere jih navdajajo s pesimizmom: obseg dela se je v zadnjih dveh letih na račun zakona, ki ureja njihovo delovno področje, močno povečal, njihovo delo pa ni ustrezno ovrednoteno. Z razliko od izobraževanja vzgoja, za katero je potreben odnos, ne more potekati na daljavo. Kot je dejal Steničnik, ministrstvo ne razume specifike njihovega dela, zato si želi, da bi vzpostavili ustrezen dialog. Dodal je še, da ministrstvo očino epidemijo doživlja le kot zdravstveno težavo, a je covid-19 zelo vplival tudi na duševno zdravje otrok in družin. Tu so, je nadaljeval, strokovni delavci prepuščeni sami sebi, s svojimi dilemami pa se nimajo na koga obrniti.
Razkril je, da zavod na letni ravni prejme približno 1500 evrov za izobraževanje svojih strokovnih delavcev – v njihovem jih je zaposlenih 35. To je investicija ministrstva v izobraževanje kadra. Dejal je še, da so na pragu izgorelosti in da v stanovanjskih skupinah težko nadomeščajo drug drugega, saj se otroci navežejo na svoje vzgojitelje, vzgojiteljice. Zato si želijo dodatka za povečan obseg dela, saj se sicer na dolgi rok ta zgodba ne bo dobro končala ne za delavce ne za otroke oziroma družine, saj bo kvaliteta dela padla.
