Domača stroka je jasna, da je treba za duševno zdravje otrok storiti več, saj smo priča epidemiji duševnih motenj pri mladih. Zgovoren je podatek, da je v zadnjih 20 letih pri nas prišlo do več kot 60-odstotnega porasta primerov duševnih motenj pri otrocih in mladostnikih. Soočiti se je treba tudi s še posebej hudo številko – v Sloveniji je med epidemijo 30 odstotkov več primerov poskusa samomora pri mladih ljudeh! Lani si je življenje vzelo šest oseb, mlajših od 18 let, tri dekleta in trije fantje, sicer je samomor skupno v letu 2021 storilo 407 Slovencev.
Te dni pretresa vest o osnovnošolski deklici iz okolice Logatca, ki si je vzela življenje. Ta dogodek je pospremilo in pritegnilo veliko pozornosti pismo ravnateljice osnovne šole, ki jo je obiskovala. Svojo pot je našlo tudi na družbena omrežja, kjer so se ljudje nanj različno odzvali. Svoje misli ob tragičnem dogodku in odzivih nanj je strnila svetovalka Leonida Mrgole iz zavoda Vezal, v katerem skupaj s soprogom Albertom Mrgoletom, psihoterapevtom, že tri desetletja pomagata odraslim in otrokom v stiskah.
Ko se konča mlado življenje, je še posebej pretresljivo. Dotakne se nas in nam da misliti.
Vsaka smrt, ali odide mlad človek ali nekdo v letih, nas zaznamuje. Najtežje se s smrtjo nekoga soočamo, če do nje ne pride po naravni poti ali pa se zgodi prezgodaj v življenju. Tudi jaz sem pred kratkim izgubila mamo in sem še vedno v obdobju žalovanja, ki poteka skozi več faz – od faze šoka, zanikanja, žalosti in drugih, do sprejetja. Težko je, kaj naj rečem. A vem, da je lažje, če skozi ta čas ne gremo sami. Ko nam umre bližnji, je še najpomembnejše, da se ne izogibamo pogovoru o tem, kaj se nam dogaja znotraj, kaj občutimo, doživljamo. Naslonimo se na bližnje. Ni preprosto, a je nujno. Je pa še posebej neznosno, ko starši izgubijo otroka. Z možem sva imela v svoji terapevtski praksi kar nekaj stika s starši otrok, ki so si vzeli življenje. Ne vem, kako naj vam povem, ampak to so grozljive muke. Zelo cenim in spoštujem, da to izkušnjo zmorejo preživeti in si najti pomoč.
Kako so se torej soočili oziroma prestali te neznosne bolečine?
To je zelo različno, saj imajo tudi različne zgodbe. Nekateri starši lažje sprejmejo, kaj se je zgodilo, in so se bolj zmožni distancirati od krivdnih občutkov za otrokovo smrt, si je ne naložijo nase, drugi to dosežejo težje, tretji iščejo krivca ... Pomembno je, da naslavljamo krivdo v terapevtskem procesu. Skupaj odkrivamo občutke, ki pridejo z njo, jih ozaveščamo. To je pot do okrevanja. Drugače pa je skupno obojim, da jih begajo vprašanja tipa: kaj bi bilo, če … Ob tem bi rada poudarila, da je treba pri tistih, ki so izgubili otroke, uporabiti zelo veliko empatije, strpnosti. Ko imamo v svoji okolici žalujočega starša, mu prizanesimo z govoricami, klevetanjem, ugibanji. Iz spoštovanja do njih in osebe, ki je odšla. S tem jim pomagamo preživeti. Dobesedno.
"Ob taki tragediji brezglavo s prstom kazati na nekoga, je nečloveško in brezsrčno."
Kako sploh pristopiti do staršev, ki se soočajo s smrtjo otroka, ki je storil samomor?
Najprej jim lahko koristimo posredno, ko ne ustvarjamo nepotrebnih komentarjev, ne moraliziramo, obsojamo. Veste, z govoricami lahko vplivamo tudi na potek policijske preiskave, ki je obvezna pri vsakem samomoru. Potem pa še neposredno, s tem da sočutno pristopimo in izrazimo, da nam je žal, za kar se je zgodilo. Najpomembnejše je, da smo empatični, nežni.
V primeru smrti osnovnošolske deklice, ki si je vzela življenje, te ni bilo dovolj, kajne?
Žalostna sem bila, ko sem na družbenih omrežjih, kjer se je širilo pismo ravnateljice osnovne šole, na katero je hodila deklica, spremljala komentarje odraslih, ki so kar na slepo, ne da bi karkoli vedeli, za smrt deklice obtožili ravnateljico in učitelje. Ob taki tragediji brezglavo s prstom kazati na nekoga je nečloveško in brezsrčno. Najhuje je, da pa ima to lahko obsežne posledice tako za učitelje kot učence. Nismo poklicani, da obsojamo. V resnici bi se morali zavedati, da če to storimo, lahko naredimo ogromno škode. Veste, ta deklica je imela sošolce, vrstnike in oni vse to slišijo, berejo. Kakšno sporočilo bodo dobili? Da sta njihovi ključni varni zavetji, dom in šola, v resnici nevarni? Kaj drugega, kot to sporočamo, če uperimo prst za smrt deklice v šolo in učitelje?! Razmislimo.
O čem še najbolj?
Največ, kar lahko v takem trenutku naredimo, je, da se zazremo vase in se vprašamo, kako se vsi otroci počutijo v današnjem svetu, v katerem odrasli hodimo okoli kot brezčutni rablji in sekamo drug po drugem. Mnogokrat sem že govorila o tem, da je za eno stvar milijon načinov, kako jo bomo sporočili. Ampak samo eden je pravi! Tisti, ki ima v sebi empatijo, prijaznost in sprejemanje. Zadnje čase sploh opažam, da je v naši družbi premalo sramu. Vsak napiše, reče, naredi, kar mu pride na misel prvi hip.
Je pa bilo pismo ravnateljice eden od pomembnejših obližev na ta tragičen dogodek.
Da, res je. To njeno dejanje je bilo izjemno! In ni ga bilo preprosto storiti. Ko sem opazila njeno pismo, sem v njem začutila toliko humanosti, sočutnosti in profesionalnosti. Kar je povedala v njem, je bilo polno ljubezni do otrok, za katere se zaveda, da bodo ob soočenju s smrtjo svoje sošolke, vrstnice morda potrebovali pomoč. Začutila sem njeno skrb, razumevanje situacije, zato sem še toliko težje požrla, ko so nekateri ljudje prst krivde uperili v šolo.
"V naši družbi je premalo sramu. Vsak napiše, reče, naredi, kar mu pride na misel prvi hip."
Kako zdaj otrokom pomagati predelati občutke, ki jih doživljajo? Kako jih rehabilitirati po tem čustveno izjemno napornem dogodku?
Prepričana sem, da bo ravnateljica zmogla, ker je takoj pokazala, da ji je jasno, da učenci potrebujejo pomoč. Tudi naš zavod Vezal se je obrnil na šolo in jo opremil z informacijami, kaj vse je na voljo otrokom, kakšne pomoči so lahko deležni tudi zunaj šole, če bi jo potrebovali. Ne bodo namreč zmogli vsi v okviru šole in s pogovori znotraj nje sprocesirati dogodka. Nekateri bodo morda potrebovali obravnavo zunaj nje, morda s terapevtom v odnosu »ena na ena«.
Kaj najstnike najbolj poriva v stiske?
Težave v družinskem okolju zagotovo, a še zdaleč ne samo to. Mladostniki imajo težave tudi zaradi neuresničenih ljubezni, razočaranj v prijateljskih odnosih in še marsičesa, skratka imajo milijon problemov. In pri vsem tem je največji problem, da nimajo moči prositi za pomoč, ker v njih živi prepričanje, da bodo posledice, če to storijo, hujše, kot če si vzamejo življenje … In ni pravilo, da se s samomorilnostjo srečujejo samo otroci iz neurejenih družin. Navsezadnje, katera družina pa je povsem urejena! Pri vsaki kakšna stvar ni v redu. Lahko vam povem, da imava s soprogom zadnji dve leti, odkar je korona, v terapevtski obravnavi precej več najstnikov, ki so samomorilni, samopoškodovalni in depresivni. Tudi jaz sem mama štirim otrokom, ki so bili nekoč najstniki. Ko se danes z njimi pogovarjam o tistih časih, mi povedo, da je bilo vprašanje smisla življenja na vrhu vseh vprašanj, ki so si jih zastavljali v tistem času. Kaj, če bi prišel trenutek, ko tega smisla ne bi bilo? Bi bila jaz mama, ki bi me bolelo srce in ki bi si vsako jutro postavila samo eno vprašanje: zakaj nisem? Zavedati se, da je vsak od nas lahko na tem mestu, je nujno. Staršem ob tej priložnosti svetujem, naj ne bodo pri vzgoji zadržani pokazati malo več odločnosti. Danes so mame in očetje namreč močno prestrašeni, da bodo kaj naredili narobe, in so zelo previdni pri vzgoji. Bojijo se, da imajo preostre meje, zahteve in da bo to otroka pognalo v stiske ter morda še kam dlje. Ampak naši potomci potrebujejo to. Zaradi jasnih mej so veliko bolj stabilni.
Stroka opozarja, da za mlade ne naredimo dovolj.
Tudi jaz se s tem strinjam. Ne vidim, da bi bil kdo zares zainteresiran, da se mladim najde pomoč in uredi življenje. Saj imamo TOM, telefon za otroke in mladostnike, ki deluje v okviru Zveze prijateljev mladine Slovenije ter predstavlja čustveno oporo otrokom in mladim, ki se med odraščanjem srečujejo z različnimi vprašanji, dilemami ali stiskami. Dosegljivi so na brezplačni telefonski številki 116 111. Na tej liniji so ljudje, ki imajo kompetence in znanja, da pomagajo. Imamo tudi precej organizacij, ki dajejo vse od sebe, ampak mladi bi potrebovali več. Oni potrebujejo to, da odrasli stopimo v korak s časom, ki se je zelo spremenil. Mi kričimo »ne« digitalizaciji, nočemo sprejeti, da se svet, svet, v katerem oni odraščajo, spreminja. Mladež nima problema s prilagajanjem, spremembami, mi smo zastali, zamrznili v času. Zato bi bilo fino, da se »posodobimo«, premaknemo.
Že prej ste omenili, da imamo premalo sramu. Da rečemo, kar nam pade na pamet, ne da bi razmislili o posledicah, in da vas to skrbi.
V naši družbi je vse dovoljeno. Zagovarjam svobodo govora, ampak ne svobode govora brez odgovornosti do izrečenega. Svoboda govora vedno pride v paketu z dolžnostmi in odgovornostmi. Ta svoboda ima torej vseeno omejitve zaradi spoštovanja drugih, soljudi. Svoboda govora brez empatije je strup. Moralni kompas je treba imeti vedno vklopljen. Vedno moramo imeti v očeh, kako bo tisto, kar bomo izrekli, vplivalo na prejemnika sporočila. Kaj bo povzročilo? Mu bo koristilo ali škodovalo? Vprašajmo se, kakšne posledice bodo imele naše besede. Če se vrnem k osrednji točki pogovora in ravnokar izrečeno prenesem vanjo: preden nekoga obtožimo za samomor, kar so nekateri v primeru deklice iz Logatca storili, se vprašajmo, kakšne bodo posledice tega! Bodimo odgovorni odrasli. Mladi nas potrebujejo.
