Ko te za prst prvič primejo drobceni prstki in ko ob začetku tubiti še povsem enobarvna in čisto črna očesna gumbka sinhrono usmerita fokus za zvokom, najfinejšim, kar jih je, s katerim odraslo bitje izkazuje nežnost in ljubezen do ravnokar rojenega, takrat in v takšnih trenutkih se človek zaveda, da je edino gorivo, ki poganja življenje, ljubezen. So vera, upanje in ljubezen, a slednja je med njimi največ in je največja.
Potem raste in rine to drobno bitjece v življenje in gre vštric z njim iz preteklosti v prihodnost, in kmalu, prekmalu, bi rekli, pride dan, ko si to bitje oprta šolsko torbo, obuje šolske copate in se odpravi v sistem, iz katerega bo nekoč, najmanj čez devet, lahko pa tudi čez sedemnajst, dvajset let, izšel izobražen in poučen in izmojstren človek,pripravljen na vse, kar življenje ponuja.
In se zgodijo prve ljubezni, prvi pretep pride in prvič zardí, človek, ko je sredi sošolk in sošolcev v šoli. V instituciji, katere oddelčne skupnosti so okno v svet odnosov in priložnosti tem majhnim, rastočim bitjecem; šola je zanje drugi dom. Vse to se potem zgoščeno in zapleteno nadgradi v srednji šoli, poglobi na fakulteti in poslej, ko enkrat to isto bitje prisostvuje pri rojstvu svojega potomca, se življenja krog sklene, in tako se vrti, življenje, iz roda v rod ter iz rodov v rodove.
Kdo se ne spomni svoje prve ljubezni, kdo lahko pozabi na najstrožjo prfokso iz šole, pa na prvo reakcijo organizma na požirek alkohola in na veselje ob zaključenih letnikih pred brezskrbnimi poletnimi počitnicami? Itak, da si bomo za vselej zapomnili trenutke, vsak svojega, ko smo kaj družno ušpičili, in itak ne bomo pozabili, nikdar, na dan, ko je ves razred stal pred ravnateljem, ki je v homogenem razredu srdito, a zaman iskal tistega, ki je z allstarkami zamazal na novo popleskano steno.Ljudje se vendar moramo družiti, socialni stiki so nam zapisani v genom, in ljudje, če nas pusté prepuščene samemu sebi, (p)ostanemo volčji. Nesocializirani, nerazviti, nečlovečni.
In je naneslo, da je iz kitajskega Vuhana prek mondenih tujih smučišč, če beremo statistiko okuževanj, tudi v srčiko slovenstva pljusknil sev koronavirusa, ki nam že dve leti piše scenarij, kako smemo živeti. Maske gor, maske dol, reduciranje druženj na regijsko pripadnost, pa policijska ura in zaprtje lokalov, v katere so lahko na business to business sestanke zavili le politiki in biznismeni, pa vsi ti mehurčki, znotraj katerih se smemo zadrževati, in neskončna pravila, enkrat takšna, spet drugič drugačna. Vse to odrasli človek stoično prenese, in tudi če ne razume, ponotranji. Ker gre za narodov blagor.Kaj pa otroci, pa mladež?
Medtem ko se najodgovornejša oseba v slovenski državi, ko je govor o izobraževanju, nonšalantno mudi v Parizu in medtem ko vladajoča klika šprinta v ciljno ravnino pred bližajočimi se parlamentarnimi volitvami, pri čemer jih poganja le lastni preživetveni interes, se po slovenskih osnovnih šolah dogaja velik in strašni kaos.
Kaos, v katerem so poleg opazne anksioznosti in depresivnosti učenk in učencev prisotni tudi njihovo pomanjkanje motivacije, povečana utrudljivost, težave z zbranostjo in vzdržljivostjo ter umikanje pred drugimi. Podatki so grozljivi (med letoma 2016 in 2020 je bilo v povprečju v prvem polletju 8,5 odstotka kontaktov na telefonu TOM povezanih s psihičnimi težavami, v prvem polletju lani pa je bilo takih kontaktov že za 16,6 odstotka oziroma je vsak petnajsti klic zabeležil samomorilno razmišljanje otroka, medtem ko je bil v petletnem povprečju tak klic zgolj vsak petdeseti), s kompleksno problematiko pa se poleg otrok samih srečujejo številne družine. Vse več njih.
Ocenjevanja v šolah, v katere so se vrnili tudi številni tisti učenci, ki zaradi nezmožnosti niso ujeli vseh znanj, lani, ko so se morali šolati od doma, se sicer prestavljajo, a se kakopak vrstijo in zagotovo so med najbolj obremenjenimi otroki, našo prihodnostjo, tisti, ki zaključujejo bodisi osemletko bodisi srednjo šolo.
Časa v šolah pa ni ne za osebne ne za kolektivne stiske in izgorevajoči učitelj trenutno poleg tega, da skrbijo za kurikulum, skrbijo še za beleženje okuženih učencev in učiteljev ter za iskanje njihovih stikov. Ker morajo, ker jim to nalaga ministrica, ki bolj kot prepričljive odgovore na preštevilne usodne izzive ljubi Pariz. Pa tudi učitelji zbolevajo in tudi njih je po šolah vsak dan manj.
Otroci so v bistvu – in srce mi joče, ko to pišem, ker vem, da je tako – tarča, v katero je ponoreli čas usmeril svojo ost. In slovenska država je na to in nanje pozabila ter jih prepušča samim sebi.Država, ki jo vodi aktualna vlada, je v resnici pozabila na največ, kar človek premore: pozabila je na ljubezen, in dejstvo je, da se bo to izrisalo šele čez nekaj let. Kaj v odgovor in pojasnilo bomo takrat ponudili generacijam trenutno šolajočih se in kakšen bo njihov spomin na te čase?
