Avstrija je s 1. januarjem 2019 za zaposlene, katerih otroci imajo stalno prebivališče v drugi državi članici, prilagodila pavšalni znesek družinskega dodatka in različnih davčnih ugodnosti navzgor ali navzdol glede na splošno raven cen v zadevni državi članici. Evropska komisija je ocenila, da je takšno različno obravnavanje večinoma delavcev migrantov v primerjavi z državljani Avstrije v nasprotju s pravom EU, in na Sodišče EU vložila tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti.
Kot so danes sporočili iz Sodišča EU, je generalni pravobranilec Jean Richard de La Tour predlagal, naj sodišče tožbi Evropske komisije ugodi in ugotovi, da je prilagoditev družinskega dodatka, davčnega dobropisa za vzdrževanega otroka, družinskega dodatka "plus" in davčnega dobropisa za gospodinjstva z enim dohodkom, davčnega dobropisa za samohranilce in davčnega dobropisa za preživljanje za delavce migrante, katerih otroci stalno prebivajo v drugi državi članici, v nasprotju s pravom EU.
To po navedbah pravobranilca namreč izrecno določa, da se družinske dajatve, kot so avstrijski družinski dodatki in davčni dobropis za vzdrževanega otroka, ne morejo zmanjšati ali spremeniti zaradi tega, ker družinski člani upravičenca stalno prebivajo v drugi državi članici. Določitev zneska teh dajatev glede na stalno prebivališče družinskih članov pomeni kršitev pravice državljanov EU do prostega gibanja, trdi generalni pravobranilec.
Po njegovem mnenju država članica tako ne sme v svojo zakonodajo uvesti izjeme od načela dosledne enakosti zneskov družinskih dajatev, ker meni, da se lahko ta zahteva izpolni izključno glede zneska, v skladu s ciljem nacionalnega zakonodajalca, da se krijejo družinski izdatki.
Pri tem je opozoril, da sistem, vzpostavljen na ravni EU o koordinaciji sistemov socialne varnosti, temelji na splošni predpostavki, da mora imeti delavec migrant, če v določeni državi članici plačuje davke in socialne prispevke, možnost upravičenosti do enakih dodatkov kot državljani te članice. Prav tako je ugotovil, da so zadevni zneski enotni na celotnem avstrijskem ozemlju, ne glede na različne ravni cen v Avstriji, in da se dejanski izdatki, povezani z natančno določenimi potrebami otroka, ne upoštevajo.
Bolj prizadeti delavci migranti
Generalni pravobranilec je tudi ugotovil, da razlikovanje v avstrijski zakonodaji glede na to, v kateri državi članici stalno prebivajo otroci, bolj prizadene delavce migrante in pomeni posredno diskriminacijo na podlagi državljanstva, ki je dopustna samo, če je objektivno upravičena. Avstrija pa ni navedla ničesar, s čimer bi bilo mogoče utemeljiti to posredno diskriminacijo, zato ta ni združljiva s pravom EU, je menil de La Tour.
Med drugim je navedel, da po poročilu avstrijskega računskega sodišča razlog, ki bi lahko ogrozil finančno uravnoteženost sistema socialne varnosti, ni izplačevanje dajatev delavcem, katerih otroci stalno prebivajo zunaj Avstrije, ki predstavljajo približno šest odstotkov izdatkov za družinske dajatve, ampak neobstoj ustreznega nadzora nad dodeljevanjem teh dajatev.
