Kot premier ste odstopili, ker niste imeli glavnega sredstva za demokratično vladanje, torej večine v parlamentu. Zaradi tega vas vaša politična konkurenca še zmeraj obstreljuje z opazkami, da ste pobegnili od odgovornosti, da ste nesposobni.
Strinjam se z vami: kar sem storil, ni metanje puške v koruzo, temveč gre za normalno demokratično dejanje, ko nimaš politične večine. S tem se v resnici ne obremenjujem preveč. Če se malo ozremo po Evropi, vidimo, da so odstopi nekaj povem normalnega in demokratičnega. Ne strinjam pa se s tem, da bi se moral nenehno zagovarjati; tega niti ne počnem. Povem svoje, grem dalje, zame je stvar rešena – ta s puško in koruzo pa sploh. Veste, Winston Churchill je med drugim rekel, da je pogum potreben, da vstaneš in spregovoriš, pa tudi takrat, ko odideš.
Kljub temu se vas puška in koruza držita. Lahko rečemo, da je bil vaš odstop zadnje dejanje demokracije na Slovenskem?
Ja, skoraj bi držalo. Zmeraj sem upošteval demokratične standarde, in ko nismo imeli več večine v parlamentu, državni svet pa nam je praviloma zmeraj dal veto, sem videl, da ne gre več naprej in da je treba na volitve. Volitve so zmeraj najbolj demokratično dejanje, ki ga državljanke in državljani lahko uporabimo za to, da zamenjamo oblast in kaj spremenimo. A takrat se je zgodilo drugače in danes vidimo, kaj se dogaja. Pa vendarle: v vsem tem ne bi rad videl le slabo. Vidim namreč tudi, da je po dveh letih aktualne vladavine vsakomur jasno, česa nočemo. Opažam, da so ljudje spodbujeni, da bodo šli volit.
Bi takrat, če bi vedeli, kaj vse se bo zaradi menjave oblasti dogajalo po domovini, prav tako odstopili?
Trinajsta slovenska vlada ne bi mogla obstati, saj brez glasov v parlamentu, kot dobro veste, ne gre. Vsaj v demokraciji ne.
Bi tudi vi vladali z odloki?
Na začetku epidemije smo urejali zadeve z uredbami, ki jih je izdajal minister za zdravje, saj je takrat veljal tak zakon, zdajšnja vlada ga je spremenila. Vladanje z odloki v času, ko ne vemo, kaj bo, ko se mudi in je nekaj nujno, je do neke mere sprejemljivo. A danes smo skoraj že dve leti v tej situaciji! Takrat, pred dvema letoma, smo na SDS-ovih portalih brali naslove, da je 230 okuženih, dva na intenzivni negi, tandem Šarec-Pirnat (Nina Pirnat, tedanja šefinja NIJZ, op. p.) pa da je spravil Slovenijo na rob propada. Danes, ko imamo skoraj 6000 mrtvih, več sto ljudi na intenzivni negi, pa epidemija niti razglašena ni. Do zdaj bi že morali zakonsko urediti vse te ukrepe. A vlada z zakoni ne pride v državni zbor, ker nima večine za to.
Če bi se zadeve uredile zakonsko, bi bila morda boljša tudi precepljenost?
Precepljenosti ne moremo enačiti z zakonodajo, je pa zelo povezana z zaupanjem. In s komunikacijo, ki je pri nas povsem neustrezna in neprimerna.
Vaše napovedi, kaj bo po prihodnjih parlamentarnih volitvah, so drastične.
Ljudje so od mene zmeraj prejeli odgovor na vprašanje, koliko je ura. Imam navado, da ne sadim rožic, in marsikdo me opominja, naj bom bolj pomirjujoč in spraven. A tem ljudem odgovarjam, v redu, če vam ustreza zdajšnje stanje, bomo drug drugega pač božali, trgali rožice in svet bo lep. Če pa vam zdajšnje stanje ne ustreza, potem je nujno, da se zadeve razčistijo. Nekih pahorjanskih zamisli, ki predvidevajo, da piton in miš lahko sobivata, pač ne potrebujemo. V naravi veljajo zakonitosti, nekaterim stvarem je preprosto treba reči ne. Je pa tistih, s katerimi lahko sodelujem oziroma sodelujemo, precej več oziroma najmanj 75 odstotkov.
Ste že razmišljali o spremembi strankinega imena?
Razmislek v to smer je v prihodnosti gotovo primeren, je pa res, da ime ne pogojuje zadev. Obleko je vendarle naredil človek, ne ona njega, in mi zagotovo nismo stranka enega človeka. Je pa res, da je ime stranke blagovna znamka, ki si jo ljudje zapomnijo, in če bi se danes spremenili v denimo stranko lipovega lista, ne vem, kdo bi vedel, kdo smo. En človek ne zmore ničesar, vsi pa vse, kot radi rečemo pri gasilcih. In to je naše vodilo na poti v normalizacijo države.
V igralskem poklicu ste delovali v imitatorskih skupinah, a večinoma smo si vas zapomnili po individualnem ustvarjanju. Videti je bilo, da ste pri tem uživali. Nasmejali ste nič koliko polnih dvoran in do tega se ne pride kar tako. Kdaj in zakaj se je zgodil klik, ki je Marjana Šarca iz sveta zabave katapultiral v prepirljivi svet politike?
Strinjam se, da v Sloveniji verjetno ni politika, ki bi nasmejal toliko ljudi, kot sem jih jaz, je pa tudi bolj ali manj znano, da politiko spremljam od svojega desetega leta.
Tako zelo zdolgočaseni ste bili kot otrok?
Ne, politika me je preprosto zanimala in tudi takrat, ko sem se vpisoval na fakulteto, sem na drugo mesto vpisal politologijo.
A na igralski akademiji ste vendarle poskusili dvakrat, kar sicer ni nič takšnega. Veliko igralcev in režiserjev je na naši AGRFT uspelo šele v drugo ali tretje.
Večina v letniku je uspela v prvem poskusu, ena sošolka je prišla po tretjem, druga pa po četrtem in ni nepomembno, da večina sploh ni prišla na fakulteto, pa so danes kljub temu dobri in cenjeni igralci. Nas je bilo takrat 170 kandidatov, vzeli pa so jih zgolj 11.
S čim ste na sprejemnih izpitih prepričali komisijo?
Ne vem, o tem sicer krožijo razne teorije. Z nečim že, kaj naj rečem. (smeh)
Zakaj igralstvo, ko pa ste, kot pravite, že od desetega leta spremljali politiko?
Zato, ker me je tudi to zanimalo. Veste, zanima me več stvari, nisem usmerjen zgolj v eno. Kot otrok sem želel postati strojevodja in železnice me izredno zanimajo še danes. Zanimajo me tudi stroji in njihovo delovanje, moje zanimanje je večplastno, in če sva že pri tem, naj povem, da me je od zmeraj zanimala tudi zgodovina, ki je še danes moj hobi. Res pa je, da nikdar v življenju nisem načrtoval. Nekako sproti se je kazalo …
… kje vas bog potrebuje, kot se reče.
Točno tako (smeh), sploh če se drživa reka, da smo ljudje zgolj orodje v božjih rokah in da nas vodi božja previdnost. Prepričan sem, da je nekje res vse že vnaprej zapisano. Tako denimo, kot beremo v Svetem pismu, da je bilo pravzaprav določeno, kako bo Jezus trpel in umrl, tako je tudi za vsakogar izmed nas, po kakšni poti bo šel. To je glavno v življenju, po moje, in ne takšni in drugačni nasveti o načinu življenja. Poglejte denimo Churchilla, ki je popil na galone viskija in pokadil na stotine cigar, pa je dočakal 91 let. Očitno se je tudi na moji poti moralo zgoditi, da sem poskusil na AGRFT še enkrat, ko sem bil uspešen. Prav tako je s politiko, kjer mi je na lokalni ravni sicer uspelo s prvim poskusom, na predsedniških pa mi denimo sploh ni uspelo.
Ste pa v kampanji z Borutom Pahorjem izrisali svojo politično znamko. Tam vas je spoznala širna Slovenija in ne v Kamniku, kjer ste županovali dva mandata.
Rezultat na predsedniških volitvah si, pa naj se, prosim, ne sliši narcisoidno, štejem v velik uspeh. Govorilo se je, kako se bo obstoječi predsednik Pahor preprosto sprehodil do drugega mandata, pa sem mu vendarle dal malo misliti. Takrat sem bil star 39 let in tisto obdobje si, povem pošteno, res štejem v čast.
V kampanji s Pahorjem ste bili sami in vse ste lahko nadzorovali. Pri poznejših parlamentarnih volitvah ste se že soočili s politično realnostjo: zgodili so se prvi udarci pod pas, v hrbtu so se vam začeli nabirati noži in kamni, ki so prifrčali od nekod, so začeli kaliti mirno gladino vašega družinskega življenja.
Žena in starejša hčerka mi zmeraj rečeta, da nam tega ni bilo treba, mlajši hčeri je pa to celo všeč. Pozicijo in opozicijo imam torej tudi doma. (smeh) Poglejte: politika je zagotovo izziv, in če sem prej rekel, da sem izmed vseh naših politikov nasmejal največ ljudi, naj vendarle dodam, da takrat, v kampanji za parlamentarne volitve, niso padali udarci le z ene strani in govorili so, da se tretji poskus novih obrazov ni posrečil. Naj spet protestiram: sebe nikdar nisem imel za nov obraz, to mi je šlo strašno na živce že takrat. Sem le nekdo, ki ni vedel, koga naj voli, in nekdo, ki ne bo jamral in bentil na kavču ali za šankom. Šel sem na svoje, rekoč, naredil bom nekaj, aktiviral se bom.
Se pravi, vas ni poklical skrivnostni glas globoke države in vam rekel 'ej, Marjan, ti boš pa to pot naš novi obraz' in vi ste nato jecljaje privolili v kandidaturo?
Zase zagotovo vem, da ni tako. Tudi to, da smo dobili zgolj 13 sedežev v državnem zboru in da nismo denimo zmagali, je posledica te neodvisnosti. Cena zanjo je res visoka, a po drugi strani ti ni treba skrbeti, kdaj bo kdo poklical in rekel, vrni mi uslugo.
Moški imamo pregovorno nekoliko debelejšo kožo od tiste, ki krasi ženske. Pa vendar: kje si Marjan Šarec celi rane?
Morda bo za koga to dolgočasen odgovor, a tako je: najbolj se sprostim, ko perem svoja vozila. Kadar mi čas dopušča, tudi hodim ali preučujem zgodovinske zadeve. Zanima me predvsem 20. stoletje.
Fergusona in lado nivo torej še imate?
Seveda, v hrambi pa imam še gasilsko vozilo našega društva, ki je letnik 1989. Tu sta še družinska avtomobila za vsak dan, tako da imam kar celo soboto delo, da vse operem.
Znate denimo zamenjati ploščice na zavornih diskih?
Če bi se potrudil, bi znal, vendar tega nikdar nisem delal. To prepuščam strokovnjakom, saj ni vsak za vse. Vem pa, kako deluje motor, tako da bi, če bi bila sila, pri starih vozilih znal zamenjati nekatere dele. Pri novejših pa tako ali tako sam še žarnice ne moreš zamenjati, ker ne prideš zraven.
Zdite se mi precej strogi do sebe.
Da, včasih celo preveč. A se mi zdi to bolje kot pa o sebi misliti samo najboljše. Vsak pri sebi ima mnogo popraviti.
Potem je verjetno kar težko živeti z vami.
Ni lahko. Včasih še sam s seboj komaj shajam. (smeh)
Med zadnjo predvolilno kampanjo smo izvedeli, da ste odraščali v rejniški družini in da ste na lesarski srednji šoli imeli popravne izpite. Se vas je vse to kaj dotaknilo?
Danes se tem lesarskim prigodam lahko samo nasmejem. Obiskoval sem A-razred in takrat je to pomenilo, da gre ta razred na maturo, za kar si se moral odločiti že v prvem letniku. Ker sem bolj družboslovne sorte, sem se odločil, da grem na maturo, in zato, da sem pozneje lahko vpisal AGRFT, sem opravil maturo še iz šestega predmeta, iz zgodovine. Angleščina, slovenščina, zgodovina … vse to je bilo pet in štiri, matematika, fizika in kemija pa enke ali dvojke, saj me ti predmeti resnično niso zanimali. Fizika me je res mučila in to, da sem imel zaradi nje vsako leto popravne izpite, ki sem jih potem vsako leto tudi opravil, sem v šali povedal večkrat. Ni me sram. Od hčerk celo zahtevam, da se ne obremenjujeta z ocenami. Kaj je namreč lahko hujšega od tega, da ko otrok ne dobi pet, hodi okrog ves žalosten in tesnoben? Žena je enkrat rekla hčeri, ki se ni želela učiti, da bo imela 'cveke', tako kot jih je imel ati, pa je punca odgovorila, bila je še zelo majhna: 'Kaj, ati je vendarle župan.' (smeh) Iz šolskega uspeha se danes dela preveč travm, otroci so popolnoma anksiozni v boju za dobre ocene. Če se zgodi kakšna štirica ali trojka, še ne bo konec sveta. Bistveno je, da se naučiš živeti, in še bolj bistveno je, da se zaveš, da moraš drugim pomagati. Včasih smo »plonkali« in si s tem pomagali, danes pa namesto tega poteka boj za točke in ocene.
Od kod vam ta »drugim je treba pomagati«? Je na to vplivala epizoda iz vašega življenja, ko so kot rejniki drugi pomagali vam?
Do tretjega leta sem bil pri rejniški družini v Moravčah in še danes se velikokrat spomnimo drug na drugega, imamo stike in tja sem pozneje tudi hodil na počitnice. S tretjim letom sem prišel v novo družino, tukaj v Šmarci, in, ja, revščina je bila. Ne bom rekel, da smo bili lačni in da smo stradali, tako huda zgodba, kot so kakšne današnje, ki jih moramo žal gledati, to spet ni bila, ni bilo pa izobilja.
Z biološkimi starši imate stike?
Ne, se jih ne spomnim in jih ne poznam. Kot dojenček sem očitno prišel v to moravško dolino in bežno, bežno se spominjam prihoda v Šmarco. Veste, vseh teh stvari okrog mojega rejništva ne dojemam dramatično in ne smilim se zato samemu sebi. Stvari sem pač sprejel, kar o tem govorijo in menijo drugi, me pa nikdar ni zanimalo. Res pa tako, kot sem živel, ne bi ravno hotel živeti vse življenje. Saj se je izboljšalo, vendar se pri hiši, dokler sta živela stara starša, ni dalo kaj premakniti. Spomnim se, kako je bilo, ko smo prenavljali hišo. Denarja ni bilo, zaprosili smo za posojilo v podjetju, v katerem je bila zaposlena krušna mama. Delala je v 15. nadstropju Petrolove stolpnice, v računovodstvu, in potem ko je zaprosila za posojilo, je na naš dom na ogled prišla komisija, od katere je bilo odvisno, ali nam bodo odobrili kredit za obnovo hiše ali ne. Mi smo pa imeli doma živino in takrat so bili časi, da če si nekaj imel, kredita lahko tudi nisi dobil. In mama je tistega jutra, ko je prišla komisija, izdatno »nafutrala« tiste krave, ki so bile zaradi tega potem sicer ves čas, ko je bila komisija pri nas, tiho, a mi smo vendarle »cvikali«, kdaj bo kakšna zamukala in nas izdala. To je bilo leta 1985, tega se spomnim kot včeraj, in nazadnje se je končalo tako, da je Petrol svoji zaposleni vendarle odobril kredit. Ali ko so bile koline, kjer sem od malega rad pomagal: takrat se je cerado obesilo za poslopje, da so ja vsi vedeli, da se zadaj pa nekaj dogaja.
Ste že ubili kakšno žival, ste lovec?
Ne, tega nimam v sebi.
Pa adrenalinski športi, vas zanimajo? Plezanje, deskanje, kajtanje, ne vem, kikboks?
Ne. Nimam te potrebe. Edino, kar je adrenalinskega pri meni, je to, da grem z nivo včasih v kakšen malo bolj strmi klanec. Nisem tovrsten tip človeka.
Se vam je katera od dogodivščin iz otroštva še posebej vtisnila v spomin?
Kar nekaj jih je, na misel pa mi je najprej prišla koruza. Torej: ogromen kup koruznih stebel je bil namenjen temu, da se ga pokuri. Nisem še bil polnoleten. Ker tisti kup koruznih stebel ni in ni zagorel, sem se ga odločil malo politi z bencinom in vžgati. Seveda sem vedel, da tega, kar poliješ z bencinom, ne smeš prižigati preblizu, zato sem kup koruznih stebel prižgal od daleč s petardo. Prižgal sem torej petardo in jo od daleč zalučal v kup, nato pa je odjeknilo in kup je zajel velikanski ogenj. Poleg je bila parkirana katrca, imeli smo TL-ko, in avto se je kar zamajal, ko je zadonelo. Ljudje so prestrašeni, ker je res izjemno počilo, prileteli iz hiš in povem vam, eksplozija je bila videti kot v kakšnem filmu. Zdelo se je, kot da je razgnalo avto. Lahko bi rekli, da imam z meti v koruzo že dolgo izkušnje. (smeh)
Kam bo odšel Marjan Šarec, če mu ne uspe na volitvah?
Pustimo se presenetiti.
