Zakaj politika?
Pred časom mi je neki prijatelj ob minorni življenjski krizi zastavil zanimivo vprašanje: »Jonas, ali si kdaj v življenju pomislil, si se kdaj vprašal, kaj življenje pričakuje od tebe?« Pravega, resnega odgovora dolgo nisem našel. Odgovora, da bi stvar dodobra zaobjel ni bilo, in po dolgem razmišljanju sem ugotovil, da življenje pričakuje od mene, naj bom koristen. In zdaj ob volitvah se pojavlja priložnost, da sem koristen na véliko in mnogim ljudem. Prepričan sem, da mi bo to prineslo nekaj zadovoljstva in nekaj tako zelo potrebnega duševnega miru: biti koristen svoji državi, svoji domovini, svojim ljudem.
Zakaj Socialni demokrati?
Pravzaprav iz preprostega razloga: njihov program, ki so si ga zastavili za te volitve, je še najbolj kompatibilen z mojimi nazori in namerami. Skoraj ne najdem točke v njihovem programu, ki ji ne bi prikimal in rekel »ja, dobro so zastavili, strinjam se«.
So iz SD poklicali vas ali je bilo obratno?
Če smo povsem odkriti, je bilo tako: po prejšnjih volitvah mi je na neki prikupni zabavi, kjer je stranka SD proslavljala rezultat, Dejan Levanič (generalni sekretar SD, op. p.) rekel: »Jonas, ti bi moral v politiko, pridruži se nam, zagotovo boš izvoljen.« Takrat sem zgolj zamahnil z roko, češ, kje pa, ni še čas za to. No, letos sem se tega spomnil in si rekel, da ga bom poklical. Prav hitro sva se dogovorila in stvari so se potem kar zgodile.
Kje boste kandidirali?
V domačem okraju na Vrhovcih v Ljubljani, 3. volilna enota. Tam torej, kjer živim in kjer me ljudje najbolj poznajo.
Bili ste računalniški izumitelj, kot voditelj legendarnega Videošpona na nacionalni televiziji ste bili velik zaveznik in zaupnik mladih, bili ste pionir slovenske različice Milijonarja, pa vrhunski igralec biljarda, šaha, pokra in še bi lahko našteval. Ogromno je tega, kar ste počeli do zdaj, in v politiki vas človek res ne bi pričakoval. Ste dolgo premišljevali in se odločali o politični aktivaciji?
Vzporednic med politiko kot takšno in mojim dosedanjim delovanjem morda res ni, gre pa za neko logično nadaljevanje moje življenjske poti. Televizija, radio … tam sem že dovolj naredil, se mi zdi. Tega, kaj točno naj pričakujem od politike, oziroma tega, kaj moram narediti v politiki, trenutno res še ne vem, saj sem, to veva oba, popoln novinec na tem področju. Ampak vedno sem se vsake stvari, ki me je zanimala, lotil s polno paro in prepričan sem, v to popolnoma verjamem, da bo tudi tokrat tako. Česar ne vem, se bom še naučil.
Do zdaj ste bili bolj kot ne individualist. Sami ste izumljali, kreirali, moderirali, vodili, tekmovali, igrali, poustvarjali. Zdaj, z vstopom v politiko, boste postali del mozaika, nit ene barve na mnogobarvnem gobelinu. Prihajate na teren, kjer bolj kot individuum šteje kolektiv.
Kolektivnega dela se na neki način zelo veselim. Res je, kot ste rekli, to bo nekaj novega zame, ampak ravno zaradi tega bo toliko bolj zanimivo.
To zagotovo, a pod kolena bodo začela padati tudi polena.
So že začela, ja.
Boli?
To smo, ko smo se o tem pogovarjali z ekipo v stranki, tudi pričakovali in na to so me fantje pogosto opozarjali. Takrat sem res zamahnil z roko, češ, tega sem že tako ali tako navajen, ampak, hudiča, ko se je vse to okrog moje najave kandidature na parlamentarnih volitvah začelo zares, je bil prvi odziv iz desne politične opcije res presenetljivo napadalen. Na družbenih omrežjih se je usulo.
Že od prej sem bil sicer navajen, da se je usulo, kadar sem na Twitterju zinil oziroma zapisal kaj takšnega, kar ni bilo v skladu z današnjo vladajočo opcijo. Prvič sem bil grozno prizadet, drugič sem samo zamahnil z roko, tretjič pa sem se že navadil. Po najavi moje kandidature torej me je množični odziv spet presenetil, a nanj gledam tudi s pozitivne strani: vem, da nekoga moja kandidatura žuli. Nekoga to zelo žuli.
Med negativnimi mnenji na družbenih omrežjih okrog vaše najave, da greste za poslanca, sem zasledil tudi to, ki pravi, da ste ugašajoča zvezda, da ste zavozili in da greste zdaj pač po še malo denarja v parlament.
Imate tudi vi tak občutek?
Nimam.
Jaz tudi ne. Veste, ti očitki so pravzaprav zelo smešni. Smešni zaradi tega, ker so očitani na prvo žogo. In niso edini. Polno je namreč tudi takšnih, ki govorijo, da je Jonas star pijanec, da je na koki, ostarel … Ja, star sem, kolikor pač sem, mamil se pa nikdar v življenju nisem dotaknil, razen nekaj malega marihuane. Za kokain niti ne vem, kakšen vonj ima, alkohola tako ali tako nisem nikoli dobro prenašal in se ga nisem dotikal. Menim, da ljudje s temi očitki pravzaprav sploh ne vedo, kaj govorijo, ampak zapišejo, kar jim najprej pade na pamet oziroma to, kar naj bi me kot človeka zapeklo. Včasih me je res, zdaj me pa ne več. Dokler pišejo neumnosti, naj pišejo.
Kaj pa vaši hčerki in partnerica? Kako vaša dekleta gledajo na to?
S tem nimajo nobenih težav, saj me najbolje poznajo in vedo, kakšna je resnica. Če sem povsem iskren, vsega tega niti ne spremljajo. Mojih dveh hčera ne zanima, kaj pišejo o meni, raje se ukvarjata s svojo družbo. Partnerica mi v smehu kdaj pa kdaj res pošlje kakšen link in me opozori, kaj spet nakladajo o meni.
Socialne demokrate vodi umirjena Tanja Fajon, ki se razvija v spravno, nenapadalno političarko. Kakšno je vaše mnenje o Fajonovi?
Mislim, da je imela zelo težko nalogo, ko je stopila v čevlje Dejana Židana, ki je bil imeniten strankin voditelj v preteklosti, in da je to nalogo zelo dobro ter lepo izpolnila. Tanja Fajon mi je kot političarka všeč zato, ker je artikulirana, pove stvari naravnost in ne blebeta političnih floskul, kot smo jih pri naših politikih vse preveč navajeni.
Poznamo vas kot zelo energičnega sobesednika, predsednica SD pa gradi politiko spravljivosti. Boste sledili njej ali boste ostali Jonas, kot ga poznamo?
Ko sva prej omenjala družbena omrežja in napade name, ki se dogajajo: tudi te vidim kot primer in dokaz splošne politične nekulture na družbenih omrežjih in v medijih na splošno. Tisto, kar me najbolj moti v današnji politiki, je to, da je zdraharska, da nas Slovence ločuje na dvoje. Občutek imam, kot da je Janez Janša prodal dušo hudiču in se je zaradi tega, ker se mu to očitno izplača, odločil – 'mater, zdaj bom pa negativen po vzoru Donalda Trumpa in prijateljev iz Madžarske ter bom mešal drek'. To me zelo moti in zdi se mi, da se mu to na dolgi rok ne bo izplačalo, maščevati pa se mu utegne že na aprilskih volitvah.
Če vas prav razumem, ste se odločili za dialog, za strpnost.
V vsakem primeru nekega zdraharskega pristopa, ki ga preziram, ne bom nadaljeval. Takšnih potez si ne bom dovolil, kvečjemu nasprotno. Prav nalašč nameravam svoje politične nasprotnike presenečati s prijaznostjo in spravljivostjo ter jim vedno znova dopovedovati 'halo, kolega, dajva se malo poslušati, pogovoriti in zanemariti, da sva na različnih političnih bregovih; pogovoriva se raje o tem, kaj vse je v Sloveniji narobe'.
Pripravljen sem stopiti k Janezu Janši ali Žanu Mahniču, ki je na družbenih omrežjih zelo skregan z mano, mu ponuditi roko in reči: 'Poslušaj, sprejmi jo ali pa jo zavrni. S tem boš še najbolj pokazal, kakšen si. Dajmo se vendarle pogovarjati!'
Pri naši politiki mi gre najbolj na živce tista magična številka 46 v državnem zboru: zadnji dve leti se ob vsakem glasovanju točno in vnaprej ve, kakšen bo rezultat in kdo bo kako glasoval. To pomeni, da se v državnem zboru samo naklada, nihče pa nikogar ne posluša in nihče nikogar ne upošteva, nihče ne spremeni mnenja.
Lep primer tega so interpelacije, kjer ministri niti minutaže, ki jim je na voljo za lastno obrambo, ne izkoristijo. Ker vnaprej vedo, kako se bodo izrekli poslanci.
Tako je, to je navaden cirkus za tretji program televizije in za odlomke v poročilih.
Pa je v naslednjem mandatu mogoče doseči, da se bodo poslanci res pogovarjali o vsebini, da bodo res glasovali po svoji vesti? Da bodo premislili tudi takrat, ko se bodo odločali o usodi sui generis ministrov, in ne bodo zgolj sledili politični kalkulaciji?
Mora biti mogoče, kajti če ni, smo, oprostite izrazu, v težki pi... Če tega ne presežemo, lahko samo zapremo »štacuno« in stvari bodo šle samo še navzdol. Tako se ne more in ne sme nadaljevati.
Se pravi bo Jonas, ko ga bo v državnem zboru verbalno oblajal denimo Marjan Pojbič, ki izredno rad tolče pod pasom svojih političnih nasprotnikov, namesto s povračilnim verbalnim napadom odgovoril s prijaznim pozivom k dialogu?
Jaz mu bom že odgovoril in mu povedal, kar mu gre, ampak vztrajal bom pri kulturnem dialogu. Pojbiča bom, če ga že omenjate, vsaj poslušal in s tem dajal vzgled vsem ostalim poslancem, ki tega ne počnejo.
Kakšna bo vaša volilna kampanja?
Uspešna.
Boste uporabili kakšne posebne prijeme? Z ljudmi znate, spretni ste z besedami, poznani ste po tem, da pogosto presenetite s čim …
Zagotovo bomo v ekipi izkoristili vse prednosti, ki mi jih nudi moja prepoznavnost v medijih in po Sloveniji nasploh. Moje ime tudi brez priimka nekaj velja in zagotovo imam zaradi tega neko prednost pred drugimi kandidati. To prednost bomo poskušali kar najbolje izkoristiti. Z ekipo načrtujemo predvolilna srečanja in kampanjo, kot jo poznajo drugod po svetu, in kot je v navadi, nameravamo tudi mi nagovarjati in prepričevati volivke in volivce, najbolj seveda tiste, ki še niso opredeljeni. Predvsem nameravamo na volišča usmeriti ljudi, kar je bistveno. Ne bom rekel, da me ne zanima, koga naj volijo, ampak: naj volijo. Tistih 50 odstotkov, ki pri nas ne hodi volit, je treba zbuditi.
Govoriva o mladih?
Zanimivo, kako so se mladi v preteklem letu strahovito volilno aktivirali. Spomniva se referenduma o vodah, ki nas je vse popolnoma presenetil, kako gladko s(m)o porušili tisti zakon. Zares briljantno so mladi to organizirali in izpeljali.
Udeležbe na referendumu verjetno ne gre projicirati na volilno udeležbo.
Vsekakor lahko potegnemo določene vzporednice. Če ne drugega, nam rezultat referenduma pove, da je letos, na letošnjih parlamentarnih volitvah, treba na mladino računati in je ne izpustiti iz vidnega polja. Ne smemo pozabiti nanje in pravzaprav se bo naše mlade izplačalo še izdatneje nagovarjati.
Predstavljajva si, da ste izvoljeni v državni zbor in da pri sestavljanju nove vlade potem pride do klica in vas vprašajo, ali bi bili novi minister za kulturo. Bi sprejeli ponujeno?
V tem primeru bi bil že sam predlog zame izjemno velika čast, a hkrati tako velika odgovornost, tako da o tem, preden se zares ne znajdem v politiki, ne upam niti razmišljati. Znan sem kot samozavesten in glasen človek, ampak tega si v neki svoji skromnosti, ki jo še premorem, res ne upam niti predstavljati. S tem vprašanjem ste me v bistvu zelo presenetili, kajti tako visoko si sebe še nisem zamišljal.
Ko sva že pri tem, naj vendarle povem, da v Sloveniji kulturi namenjamo bistveno premalo pozornosti, premalo se zavedamo njene vloge pri oblikovanju državljana kot človeka. Vsak kulturni dogodek, vsaka dobra fotografija, vsaka slika, vsak kip, vsaka simfonija človeka, ko se sreča z njo oziroma z nekim umetniškim izdelkom, prisili – tudi podzavestno, če že sam noče – v občutenje in refleksijo sveta okrog sebe, ki ga s tem tako de facto kot per definitionem dviga za stopničko višje.
V naslednjem mandatu bo, če uspe levemu polu, nova vlada morala sprožiti zajeten kadrovski cunami, če res želimo, da se v Sloveniji stvari normalizirajo. V policiji denimo oziroma povsod tam, kjer je aktualni predsednik vlade zasadil svoje privržence, ki v sistem niso prišli zaradi strokovnih kompetenc, temveč izključno zaradi prave strankarske izkaznice. Poglejva samo en primer na policiji: da so tam znova zaposlili nekega človeka, ki je moral iz policije pred leti oditi krivdno in zaradi lastnih deviacij, so se morali na čelu policije zamenjati kar trije generalni direktorji. Vemo, da so leve vlade do zdaj delovale precej blago in milo ter niso bile sposobne nekih večjih, sistemskih očiščevanj.
Te vlade niso imele v sebi te nesramnosti, ki jo premore današnja. Res pa nas, kot pravite, v naslednjem mandatu čaka obdobje popravljanja preočitnih napak v kadriranju. Bodisi napak bodisi političnega oportunizma, ki smo mu priča zadnji dve leti. Politika je naredila veliko škodo tako na račun gospodarstva kot kulture in medijev in to škodo bo seveda treba odpraviti. Stanje, kakršno je trenutno, je resnično nevzdržno. Ne bom govoril o kadrovskem cunamiju, zagotovo pa bo treba odstaviti ljudi, ki so bili na položaje nastavljeni iz političnih in ne iz pragmatičnih oziroma strokovnih razlogov.
Omenili ste policijo: ali se zavedajo, kakšna škodo si delajo v tem mandatu? Zaupanje ljudi v njih je strahovito padlo in spomnimo se samo časov iz bivše Jugoslavije, časov socializma, ko smo imeli miličnike za neumne in pri ljudeh res niso bili priljubljeni. A zgodila se je osamosvojitvena vojna, ti policisti so stopili na stran naroda, kar je bila tudi njihova dolžnost, in s tem dejanjem so postali naši. Vzeli smo jih za svoje in od takrat naprej je slovenska policija uživala ogromno spoštovanja, saj smo Slovenci in Slovenke kar naenkrat ugotovili, da so naši, da delajo tako, kot je mišljeno: v dobro naroda in da bo narod lahko živel mirno ter spokojno. Kaj pa zdaj, danes? Po demonstracijah, ko so policisti zalivali državljane z vodo in vanje metali plinske bombe, vladajoča opcija pa je ob posnetkih tega razlagala 'poglejte, kako nasilni so ljudje in kako se jim policija komaj upira', sem se vpraševal, kdo je vendar bolan v tej državi! Protestniki so bili namreč očitno povsem mirni in tisti, ki so delali »štalo«, so bili prav policisti, ki jim je to naročila politika. To, da so ravnali, kot so, je bila politična odločitev, to je bila ministrova odločitev. To je bil ministrov ukaz, ne odločitev policijskega vodstva.
Tatjana Bobnar, nekdanja generalna direktorica policije, je na zaslišanju v parlamentu pred kratkim dejala, da jo je najbolj strah prav tega – politizacije policije oziroma tega, da se jo politično zlorablja kot grožnjo državljanom.
Seveda, prav ima. Kar naenkrat smo priča dejstvu, ko policija ne ukrepa po statutu in pravilih, temveč vse bolj po naročilih nekoga z vrha, ki ima svoje načrte. To je treba presekati.
Da, a zato bodo potrebni »grobi« posegi in leve vlade se do zdaj pri tem niso ravno izkazale.
Namesto »z grobimi posegi« raje uporabiva izraz »z odločnimi posegi«.
Ste z najavo kandidature precej presenetili svojo družbo?
Da, kar nekaj prijateljev se je oglasilo in z redkimi izjemami vsi mojo odločitev pozdravljajo. Predvsem moj sošolec in dragi prijatelj Gojc (Gojmir Lešnjak, op. p.), ki mi je rekel, da je moje kandidature vesel predvsem zato, ker mu gre že dolga leta na jetra, da o politiki govorimo samo okrog točilnega pulta, kjer opravljamo in smo vsi pametni, naredi pa nihče nič. Več takšnih bi moralo biti – pravi Gojc –, ki se bodo odločili, da je dovolj zgolj govorjenja, da je treba nekaj narediti.
Kaj pa če na volitvah ne uspete?
O tem sploh ne razmišljam. Predobro se poznam: odločil sem se, da bom napel vse sile, in če jaz napnem vse sile, in kolikor poznam politično sceno, ne vidim razloga, zakaj ne bi bil izvoljen. Še posebej ko pomislim na sestavo današnjega državnega zbora: če je lahko bil ta in ta, zakaj potem ne bi bil izvoljen tudi jaz, zakaj bi me ljudje zavrnili?
V državi imamo na eni strani kredibilne medije, ki si jih aktualna vlada želi podjarmiti (STA, RTV), po drugi strani smo priča inflaciji nekredibilnih medijev, ki so v resnici lažniva, izmišljujoča si politična propagandna sredstva.
Kar zadeva medije, je stanje očitno skrb vzbujajoče in vemo, iz kakšnih razlogov se je zgodil ta juriš politike na medije. Zgodil se je zato, da se obrne javno mnenje in da se ga podredi aktualni vladi. Res me preseneča, kako jim je to z neko pretirano silo in pred očmi celotne slovenske javnosti tudi uspelo. Vsi vemo, kaj se dogaja, pa imamo zvezane roke. Tukaj je treba odločno nekaj storiti, v to je treba odločno poseči.
Seveda slišim tudi razloge za obstoj medijev, kot je denimo Nova24, ki menda obstaja zato, ker je bilo treba medijsko krajino, ki naj bi bila preveč levo usmerjena, uravnotežiti. A so se pri tem uravnoteževanju preveč zaleteli, saj so postali mojstri za žaljenje, blatenje, natolcevanje, pretiravanje, napihovanje. In vidi se, da je to en navaden amaterski medij, saj ne znajo niti nastopati, niti pisati, niti postavljati vejic.
Ampak Slovenci vendarle radi posegajo tudi po tovrstnih medijih. Ne nazadnje s(m)o tudi to sceno, ki nam trenutno vlada, izvolili Slovenke in Slovenci.
Slovenija nujno potrebuje dvig, nujno potrebuje neko novo razsvetljenost. Mi potrebujemo dvig slovenskega razmišljanja od spodaj, začenši s šolstvom in kulturo. Tudi odnos do samega sveta moramo dvigniti na višjo raven. Zakaj smo denimo tako presenečeni ob novici, da so na Danskem že skoraj vsi precepljeni? Zato vendar, ker so kot narod tako kulturno kot intelektualno in duhovno za eno ali morda celo za dve stopnički višje od nas Slovencev. S tem bo treba začeti: postati moramo bolj razsvetljen narod, postati moramo narod, ki se bo zavedal tako svojih pravic in svoboščin kot svojih dolžnosti. Predvsem pa nam primanjkuje empatije, sočutja z drugimi. Mislim, da bomo morali kmalu začeti razmišljati o novi družbeni ureditvi, ki bo presegla ta divji kapitalizem in digitalni fevdalizem, ki smo jima priča.
V pogovorih s prijateljem Magnificom sem prišel do zaključka, da je edina pot, ki nam ostane in ki je smiselna, verjeti v radikalni humanizem. V ospredju človeštva mora biti torej človek, posameznik, njegova dobrobit in šele na drugem mestu kapital. Najprej skrb za sočloveka, višje plače, krajši delovnik, zagotovljena višja minimalna pokojnina, skratka, v ospredju naj bo človek, ki si to v današnjem prekrasnem in tehnično razvitem svetu tudi zasluži. Vse to bi v bistvu že lahko imeli.
Ste si ogledali prednovoletni intervju s predsednikom vlade na prvem programu nacionalne televizije?
Sem. Očitno je, da si naš predsednik vlade že lahko privošči izbirati, kdo bo na javni televiziji delal intervju z njim. Lahko si privošči zanj najbolj primernega partnerja za pogovor, ki tokrat toliko, da se mu ni klanjal. Niti enega kritičnega, zvedavega vprašanja nismo slišali. Niti enega vprašanja o težavah, ki jih Slovenija vsekakor ima.
Podobno je izzvenel tudi pogovor s predsednikom Borutom Pahorjem.
Da, medtem pa je neka druga novinarka v pogovoru z opozicijo kar pometala z njimi.
Menim, da je novinarka dobro opravila svoje delo, le nekateri njeni sogovorniki so bili medli.
Tudi to je razlog, zakaj se odpravljam v politiko. Opozicija je ta trenutek namreč premalo učinkovita, premalo odločna in premalo spretna. Morda tudi, ne vem, celo premalo brihtna, da bi se upirala temu uničevanju medijev, ki smo mu priča. Poglejmo samo STA: to je bilo nevzdržno in pri tem me najbolj moti, da se je vse to odkrito, brez slehernega sramu, dogajalo na očeh celotne javnosti. Ta aroganca me resnično ubija, a koalicija očitno ve, da je opozicija prešibka, da bi ji lahko oporekala.
Slovenci smo spet zapopadli »novi« politični obraz: če naj verjamemo Mediani, je Robert Golob, ki še niti stranke nima, z naskokom prvi izmed tistih, ki naj bi jih volili ljudje, če bi bile volitve jutri. Golob, ki ga kot predsednika uprave Gen-I, kot opozarjajo nekateri, ni motila ponižujoča vladna komunikacija z STA in ni ga motil tako imenovani desni politični ekstremizem, ki ga moramo, kot pravi zdaj, izgnati iz države, postaja novi Robin Hood slovenskega volivca. Zdaj oziroma šele zdaj, torej, ko je globoka država ranila tudi njega.
Žal je to ljudem v naravi, in če sem malo samokritičen, se tudi jaz nisem zmenil za politiko, dokler ni hudič vzel šale oziroma dokler nisem sam začutil, da so denimo čakalne vrste v zdravstvu resnično predolge. Dokler smo bili zdravi, se za čakalne vrste, povedano pošteno, res nisem veliko zmenil. Potem ko je zbolela hčerka in dobila naročilnico za pregled pri specialistu, s katere je zeval predvideni datum pregleda april 2023, sem se zbudil. Se posipam s pepelom, priznam, a dotlej se mi vse to ni zdelo vredno moje pozornosti. Podobno je po moje z Golobom: dokler so mu posli šli, dokler se ga država ni dotaknila neposredno, se verjetno ni odzval. To je normalno za človeško vrsto.
Kot pravim: naš narod potrebuje novo duhovno razsvetlitev in dvig empatije, da bomo lahko že vnaprej začutili, kam vse stvari gredo, če mirujemo. Spomniva se, kaj so včasih rekli za Jude: »Ko so mi odpeljali soseda, nisem nič rekel. Ko so mi odpeljali profesorja, nisem nič rekel. Ko so odpeljali mene, pa ni bilo več nikogar, ki bi kaj rekel.«
Na dvoživke med zdravniki smo mediji že ničkolikokrat opozorili, pa se opozorila nekako ne primejo resornih ministric in ministrov.
Ena od primarnih nalog nove vlade, če bo aktualna, upajmo, res padla na volitvah, je reformacija zdravstvenega sistema. Korupcija, ki se je tukaj razpasla, je nevzdržna. Bolj ko razmišljam o zdravstvu, bolj se ne morem znebiti občutka, da je večina teh ukrepov zoper virus nelogična. Zakaj so vse odločitve vlade v zvezi s zajezitvijo pandemije najprej politične in šele nato strokovne? Zakaj je bil naš veliki epidemiolog Mario Fafangel, ki bi ga morali poslušati z odprtimi usti in ušesi ter z beležko v rokah, preslišan? Zakaj se njegovih mnenj in nasvetov sploh ni upoštevalo? Da ne govorim o tem, da se ni upoštevalo niti mnenja strokovnega sveta, ki deluje v okviru vlade.
Zaradi vseh teh vprašanj, na katera nimam odgovora, se ne morem znebiti občutka, da ta epidemija nekomu koristi. In potem seveda pomislim na Majbert Pharm, pa na Počivalškove ventilatorje, neustrezne maske, ki smo jih nakupili za težke milijone, izginuli tovornjak, poln medicinske opreme, in nelogične dodatke nekaterim zdravnikom. Hudiča, tukaj nas nekdo nima le za norca, temveč nas ima celo za »kanonfuter«! Ali razumete? Nas bodo kar žrtvovali in nas dali na nedelujoče ventilatorje, oni pa bodo medtem obrnili kakšen milijonček v žepu? In povsem enako je tudi s čakalnimi vrstami. Tudi čakalne vrste očitno nekomu ustrezajo.
Komu?
Človeku vse postane jasno, ko prideš k zdravniku specialistu in ti kot datum pregleda omeni datum iz oddaljenega leta 2023, v isti sapi pa ti ponudi še vizitko in predlaga, da pokličeš in pregled samoplačniško opraviš tam. Čakajte malo: do zdaj so nam nakladali, da do čakalnih vrst prihaja zaradi primanjkovanja kadra, ampak to očitno ni res. Kader očitno je, le dodatno plačati ga je treba. In res, človeka resnično najbolj ubije to, da ko potem z razpadajočo ledvico, čirom in pokvarjenimi jetri res pride na tisti samoplačniški pregled v bleščečo ordinacijo zasebnega podjetja, ker drugega izhoda ni, in si denar, če je treba, izposodi, zagleda istega zdravnika, ki mu je vizitko dal.
Na epidemijo se je naša vladajoča politika po vašem mnenju torej odzvala katastrofalno.
Izhajajva iz zdrave kmečke pameti in reciva takole: v začetku smo vedeli, da se novi virus prenaša po zraku in ne po površinah. Vedeli smo tudi, da se v zraku lahko obdrži in tam živi maksimalno 10 dni. Zakaj se potem nismo za teh 10, 14 dni zaprli v hiše, se založili z živežem, vzeli šah, karte, človek ne jezi se in se odklopili od vseh in vsega? Kaj bi lahko virus storil, če ne bi niti nosu pomolili iz hiš? Ja, presenečeno bi pogledal okrog sebe in na koncu bi po 10 dneh padel po tleh in v 14 dneh bi bilo z njim konec.
Pa saj je vladna ekspertna skupina predlagala točno to, popoln »lockdown«, a je vlada potem uvedla številne izjeme, ki so v času popolnega zaprtja istočasno odpirale praktično celotno državo.
Seveda in tukaj sva že pri odgovoru na temeljno vprašanje, komu vso to kaotično dogajanje ustreza. Nekomu to ustreza in tisti, ki je to krizo najbolj izkoristil, ki je v tej epidemiji najbolj profitiral, je tisti, ki je naredil razdor v slovenskem narodu. Je tisti, ki je krizo izkoristil v svoje namene tako, da je z izgovorom na epidemijo začel vladati z odloki in si izmišljevati zakone, ki so se na prvi pogled in površinsko sicer res ukvarjali z reševanjem epidemije, a so v svoji notranjosti vsebovali kopico podtaknjenih členov, s katerimi so nameravali zrušiti državo.
Kakšno Slovenijo vidite čez štiri leta, čez osem let? Kakšen cilj naj si po tem, ko smo se osamosvojili, vstopili v Evropsko unijo, OECD in Nato, postavimo Slovenci?
Ne delam si utvar in ne mislim si, da bo z mojim vstopom v politiko vse drugače. Potrebno bo veliko truda in dela, da to ladjo, ki pluje v napačno smer, vsaj zaustavimo, če ne že obrnemo. Zavedam se, da bo moj glas v politiki velikokrat zvenel kot glas vpijočega v puščavi, ampak nihče mi tudi ne bo mogel reči, da se nisem oglasil. Treba se je, kajti če se ne bom oglasil jaz, se ne bo namesto mene nihče drug. In če bom pritiskal, sitnaril in kričal jaz, se bo morda našel še kdo, ki se bo pridružil, in sčasoma nas bo vse več ter v kakšnih petih, 10 letih, upam, res lahko računamo na bistvene spremembe v naši državi.
