Ko je sedla za mizo, me je najprej vprašala, kako sem, kar me je presenetilo. Nato mi je pojasnila, da je v službi hvaležna, če jo kdo vpraša, kako je. »Takrat vem, da nam je mar drug za drugega, in je precej lažje delati.« Medsebojna podpora in timski duh jo vsak dan motivirata za delo. Odkar so sprejeli prvega bolnika s covidom, skorajda ne pozna več razlike med službo in prostim časom. Ne zato, ker ima le en prost vikend na mesec, temveč ker tudi tedaj zlepa ne more odmisliti stisk in žalostnih zgodb bolnikov, pa tudi pritiskov, ki nekatere njene sodelavce čustveno zlomijo.
Na dan najinega pogovora je bilo potrjenih 2125 okužb s covidom, kar je bilo več kot 500 manj kot pred enim tednom. »To me navdaja z upanjem,« se je nasmehnila.
Ste zelo utrujeni?
Po skoraj dveh letih, odkar traja epidemija koronavirusa, sem zelo utrujena. Ne bi bilo slabo, če bi zaposleni lahko spet delali na svojih matičnih oddelkih in mi ne bi bilo treba skrbeti, kdo bo prišel v službo in kdo ne. Od naročanja in sprejemanja bolnikov, razporejanja medicinskih sester, predvsem pa opazovanja trpečih bolnikov, žalostnih, potrtih svojcev in tudi zaposlenih sem resnično utrujena. Ko izvem, da število okuženih nekoliko upada, vidim luč na koncu predora, pred dvema tednoma pa smo bili čisto obupani.
Kako v takšnih trenutkih najdete motivacijo za delo?
Zelo težko. Zjutraj, ko pozdravim sodelavce in preverim, ali jih je dovolj, se zberem in skušam z vedrim obrazom začeti delovni dan, čeprav mi je hudo, podobno kot mojim sodelavcem, a si rečem: »Saj bo, ne more to trajati v nedogled. Zmogli bomo!« Vsak dan znova se moram motivirati, četudi včasih najraje ne bi šla v službo. Sodelavci in sodelavke mi rečejo, da me potrebujejo, jaz pa jim odvrnem podobno – tako drug drugega bodrimo. Jih pa spodbujam, da mi iskreno povedo, če ne bo šlo, saj bomo v tem primeru raje poiskali nadomeščanje. Toda pogosto slišim od svojih sodelavcev: če zmoreš ti, zmorem jaz. Najtežje je opazovati trpljenje bolnikov – to nas najbolj izčrpava.
Kaj pa doživljajo bolniki z najhujšim potekom covida?
Spopadajo se s strahom, saj ne vedo, kaj jih čaka, pomislijo tudi na najhujše. Zdravniki jim zelo odkrito povedo, kako bo potekalo zdravljenje, seznanijo jih z najosnovnejšimi stvarmi, kot recimo kakšno masko jim bodo najprej nadeli, vmes opravijo plinske analize krvi. Bolniki sicer skušajo dihati po svojih najboljših močeh, vendar točno vemo, ali dihajo globoko ali plitko. Izvidi pa napovedo, kakšen bo potek bolezni in zdravljenja. Nato jim nadenemo celoobrazno masko in jih priklopimo na ventilator – toda ni nujno, da vsakogar intubiramo. Po nekaj urah ali celodnevnem nošenju maske bolnik to težko prenaša, nekatere maska duši ali pa postanejo tesnobni, zato jim damo pomirjevala, a s tem dodatno znižamo njihovo zavest, poslabša se dihanje … Ko je bolnik pomirjen in pri zavesti, mu povemo, da ga bomo intubirali – torej mu vstavili dihalno cev in ga uspavali. Najbolj se me dotakne, ko ob tem zaprosijo, če lahko pokličejo svojce. Govorim seveda o bolnikih, ki imajo telefon pri sebi in so še sposobni komunicirati z zunanjim svetom. Ko pokličejo svojce, imamo vsi solzne oči, a se umaknemo, da se lahko v miru pogovorijo. Nato jih uspavamo.
Za koliko časa?
Odvisno od terapije, o tem odloča zdravnik, vmes očistimo dihalne poti, nekaterim je treba narediti umetno dihalno pot – intubiramo jih z dihalno cevko, ki jo vtaknemo skozi glasilke v sapnik. Vsak dan bolniku odvzamemo kri, naredijo se rentgenske slike, opazujemo, kako se stanje izboljšuje. Če je vse v redu, ga počasi zbudimo in lahko preide na spontano dihanje. Najbolj veseli smo, ko se dihalna cevka odstrani in ga pozdravimo nazaj v življenje. Potem jim povemo, koliko časa so bili v umetni komi.
Kaj se zgodi, ko se zbudijo – lahko kmalu vstanejo iz postelje, sprejmejo obiske?
Trudimo se, da jim omogočimo obiske. Bolnikom veliko pomeni, da se lahko dotaknejo bližnje osebe, ko se zbudijo. Pri vstajanju iz postelje in hoji pa igra pomembno vlogo naš fizioterapevt, ki bolnike razgibava tudi, ko so v umetni komi. Takšen bolnik ima dve infuzijski stojali, dihalno cevko, hrano dovajamo po sondi skozi nos v želodec, prav tako ima urinski kateter, priklopljen je na različne kable … Treba je torej paziti, da po nesreči česa ne odstranimo, zato potrebujemo kader, usposobljen za delo v intenzivni terapiji, tega pa že nekaj časa manjka. Mesto strokovne vodje zdravstvene nege intenzivnega oddelka sem prevzela v negotovih razmerah, saj so takrat zaposleni odhajali na druga delovna mesta, ko pa smo se končno kadrovsko okrepili, se je pojavil covid.
Se je meja med delom zdravnikov in medicinskih sester malce zabrisala, ker je bilo dela preveč?
Morali smo si pomagati. Zdravniki so tako opravljali tudi delo medicinskih sester in so se naučili obračati bolnika, aspirirati, odvzeti kri, ker tega medicinska sestra preprosto ni zmogla zaradi vsega drugega dela. Medicinska sestra pa se je naučila stvari, ki jih sicer opravljajo zdravniki, intubirala sicer ni, je pa nastavila ventilator ... Zelo smo si pomagali, opozarjali drug drugega na stvari, ki bi pomagale bolnikom. Res smo postali uigrana ekipa in tudi drugi zaposleni so nas bolje spoznali. Ko smo jih postavili pred bolnike v umetni komi, so bili nekateri zdravniki in medicinske sestre z drugih oddelkov šokirani, ker niso bili vajeni bolnikov, ki so neodzivni in popolnoma odvisni od nas. Za mnoge je bilo to pretresljivo. Toliko, kot sem prejokala v zadnjih dveh letih, nisem še nikdar.
Kaj je bilo za vas najtežje?
Ne bom pozabila, kako težko mi je bilo poklicali našo medicinsko sestro Tanjo tisti večer, ko smo dobili prvega bolnika s hujšim potekom covida in je bilo sprva načrtovano, da ga bodo zdravili v Ljubljani, a se je predstojnica Alenka Strdin Košir odločila, da ga bomo urgentno sprejeli ter opazovali na našem oddelku. Tanji sem morala sporočiti, da bo delala na oddelku covidne intenzivne nege in da jo bomo oblekli v skafander – toda bilo nas je strah, da bi se okužila, ker nismo vedeli, kaj se bo zgodilo. Ko je prvi bolnik ozdravel, smo vsi jokali.
Ste v težkih trenutkih kdaj pomislili, da bi dali odpoved in poiskali delo drugje?
Včasih sem res pomislila na to. Želela sem si, da bi bilo tega že konec in bi spet normalno zaživeli. Sedaj je teh trenutkov manj in verjamem, da bo nekoč bolje.
Vas pridejo bolniki, ko ozdravijo, obiskat?
Pridejo se nam zahvalit, napišejo nam pisma in nam sporočijo, da smo specialci, prva bojna črta. Najganljivejši so bili prvi odpusti bolnikov iz bolnišnice – to nam je dalo upanje, da se bomo prebili skozi to težko preizkušnjo, saj smo videli, da je možno preživeti. A tudi žalostnih zgodb je bilo ogromno.
Ste se sčasoma navadili na stiske bolnikov, ki se zdravijo na covidnem intenzivnem oddelku?
Ne, čeprav so nekatere zgodbe neverjetne, a hkrati zelo različne, tako kot so različni odzivi bolnikov na bolezen – nekateri si očitajo, ker se niso cepili, drugi pa kljub hudemu poteku bolezni po ozdravitvi še vedno ne verjamejo, da covid obstaja.
Kako pa se soočate s smrtjo bolnikov?
Tega se nikdar ne navadiš – ne glede na to, ali so umrli za covidom ali pa zaradi kakšne druge bolezni. Grozno je, ko vidiš, kako so njihovi svojci obupani, žalostni, potrti. Tudi zdravniki, ki se na vse pretege trudijo, da bi rešili bolnikovo življenje, so čisto povoženi – sprašujejo se, ali so vse prav naredili, se posvetujejo z drugimi zdravniki … Obvestiti svojca, da bolnika ne more rešiti, je za zdravnika izjemno težka naloga. Nekateri moji sodelavci so se obvarovali tako, da so se odklopili, zato skušajo dati vse od sebe na delovnem mestu, a se ob tem čim bolj čustveno distancirajo – to ne pomeni, da jim ni mar, temveč se s tem zaščitijo, da lahko skrbijo za bolnike in se ne zlomijo. Drugi pa jočejo. Opažam, da mladi najtežje doživljajo stiske svojih bolnikov – kar mi daje upanje, saj to pomeni, da se jih takšne stvari dotaknejo in so sočutni.
Vam je kakšen primer še posebej ostal v spominu?
Nedavno se me je zelo dotaknila zgodba gospoda, ki mu je žena, preden naj bi mu namestili dihalno cev in ga uspavali, v Slovenj Gradcu zaradi covida umrla. Zdravniki so se odločali, ali naj ga obvestijo o ženini smrti, preden ga intubirajo, ali raje ne.
Kako so se odločili?
Povedali so mu, preden so ga intubirali. V tistem sem pomislila, da bo obupal in ne bo več videl smisla. On pa je rekel: »Boril se bom za svoje vnuke. Dvanajst jih imam.«
Je preživel?
Ja, boril se je in odšel na oddelek, tam je nato okreval. Štiri dni je bil v umetni komi. Takšnih zgodb ni malo.
Kaj pa vam pomaga, da se ne zlomite?
Na srečo imam moža, ki ima jeklene živce in že dve leti potrpežljivo opazuje, kako tudi doma odgovarjam na službene klice. Prav tako imam zlato mamo, ki nam pomaga, in dva otroka – mlajša hči ni v zdravstvenih vodah in se nerada pogovarja o mojih službenih zadevah. Starejša hči pa je šla po mojih stopinjah in obiskuje drugi letnik fakultete za zdravstvene vede. Sama se je odločila, da želi kot študentka delati na enem od covidnih oddelkov. Pogosto se pogovarjava o delu in se spodbujava, a to počneva na poti iz službe, medtem ko doma ne govoriva o zgodbah najinih bolnikov. Sem pa opazila, da se je zelo spremenila, odkar dela na covidnem oddelku. Stara je 21 let in je v enem letu popolnoma odrasla, čisto drugače gleda na svet.
Se je tudi vaš pogled na svet spremenil?
Včasih imam občutek, da živim v drugi realnosti – kadar stopim iz bolnišnice in vidim ljudi, ki ne nosijo mask v zaprtih javnih prostorih, sem zgrožena. Pred nekaj tedni sem nameravala registrirati avto in me je razjezilo, ko sem v avtoservisu opazila tri moške brez maske. Počakala sem zunaj in na vprašanje mehanika, zakaj ne vstopim, pojasnila, da me moti, ker nihče ne nosi maske. Nato pa je eden od njih komentiral, da sem zagotovo bolničarka, ker tako paničarim. Nisem mogla biti tiho, saj me je to preveč razjezilo – tisti dan tako nisem uredila registracije avtomobila.
Ste po vsem, kar ste doživeli v zadnjih dveh letih, ohranili vero v življenje in ljudi?
Sem optimistka. Zavedam se, da nas čaka še veliko dela, saj bomo, ko se situacija s covidom umiri, morali razporediti zaposlene na njihove matične oddelke. Toda strah me je, kaj se bo zgodilo z njimi, kako bodo vse to predelali in psihično zdržali. Verjamem, da bo čez nekaj let epidemija izginila – tudi če bo trajalo več let, bomo najbrž nekako zmogli. Ne vem pa, kako si bomo psihično in fizično opomogli – nekatere medicinske sestre so popolnoma izgorele. Menim, da bo takšnih primerov v prihodnosti še več, ker preprosto ni časa, da zaposleni predelajo vse travme. V nas pa se vse to nalaga.
Zelo me tudi skrbi, kaj se bo zgodilo s stroko. Veliko izobraževanj, izpopolnjevanj smo zamudili oziroma so bila odpovedana. Veliko moči, znanja in volje bomo potrebovali, da bomo zdravstveno nego spet dvignili na pričakovane standarde. Toda kot sem dejala, optimistično gledam v svet. Verjamem, da mi bo s podporo družine in sodelavcev uspelo.
