Katarina Bervar Sternad, Anuška Podvršič, Barbara Rajgelj, Jasna Zakonjšek, Maja Cimerman in Nataša Posel – prve štiri so pravnice, Nataša je komunikologinja, Maja je diplomirala iz mednarodnih odnosov – se niso vse poznale med seboj, zaradi karantene se v prvih mesecih delovanja niso niti srečale v živo. Njihova fotografija v Jani, objavljena ob nominaciji, je prva, na kateri so vse skupaj, naš pogovor prvi, na katerem sodeluje vseh šest, čeprav se ena, Jasna, oglaša po računalniški povezavi.
»Kot pravnice in zagovornice človekovih pravic smo sredi epidemije spoznale, da je čas, da naše pravno znanje in izkušnje uporabimo v korist ljudi, ki želijo, da se v Sloveniji dosledno spoštujejo ustavna in demokratična načela. Vse že vrsto let delamo na področju varstva človekovih pravic in smo temu posvetile svoja poklicna življenja,« pravi Katarina. »Na začetku nas je bilo le nekaj, a zelo kmalu smo povezavo razširili na številne odvetnice in odvetnike, profesorice in profesorje prava, svoje znanje pa radodarno prispevajo tudi drugi poklici. Prve mesece smo se zaradi omejitev srečevali le po spletu, a to ni oviralo naše prepričanosti, da ljudje nujno potrebujejo pomoč; epidemija je že tako ali tako prinesla velike stiske, odzivanje države na to pa jih je le še poglabljalo,« pravi Katarina. »Vse to pa ne bi bilo mogoče brez ljudi, ki donirajo za Pravno mrežo. Neodvisno financiranje nam omogočajo ljudje, ki nas podpirajo.«
Prispevaš, kolikor zmoreš
Samo Anuška je zaposlena pri Pravni mreži, drugih pet se z njo ukvarja poleg redne službe in za to žrtvujejo prosti čas, pravi ena, vikende, doda druga, noči, prizna tretja. Sestajajo se dvakrat na teden, en sestanek, na katerem za fokus in storilnost izredno dobro skrbi Maja, je koordinacijski, drugi strokoven. »Naš način delovanja je vzdržen tudi zato, ker znotraj Pravne mreže deluje jedro, ki dela za to, da se širi mreža odvetniške pomoči, saj se je na začetku epidemije pokazalo, da so samo nekateri obremenjeni, nekaj časa so to zdržali, potem pa ne več. Pravna mreža deluje zelo povezovalno, velik plus je, da zraven ni egoizma,« pojasnjuje Jasna. Barbara doda: »Dopolnjujemo se, vsaka zna nekaj drugega. Od tebe se ne pričakuje nič, česar nisi sposobna, od mene se recimo ne pričakuje, da karkoli vodim, ker mi to ne gre. Ali da komu kaj skomuniciram, to na primer naredi Katarina, ker je res dobra vodja. Nataša je zelo dobra strateginja, ima nepravniški pogled, ki je zelo dragocen. Jaz se vključujem bolj na pravnem področju. To so naše strokovne kompetence, drugo je pa to, da se vsaka vključuje s časom, energijo, kot jo tisti trenutek zmore. To se mi zdi ključno. Še nikoli se nismo sprle, čeprav imamo med sabo tudi konfliktne osebe, recimo nekoga, kot sem jaz.« In se zasmejejo. Veliko se smejijo.
Prek vseh meja
In seveda plačujejo tudi ceno, tako kot vsi, ki se uprejo oblasti – poleg tega pa so še ženske in nevladnice, v teh časih skrajno nepopularna kombinacija. »Ljudje ne poznajo meje in si dovolijo pošiljati strašljiva sporočila. Oblast pa samo neprestano priliva olje na ogenj, tudi s svojim odnosom do nevladnih organizacij. Z neresnicami, povezanimi z našim delovanjem, z našim financiranjem, z nepriznavanjem, kaj vse nevladne organizacije prispevamo k delovanju družbe. Prepričana sem, da zasebna sporočila dobivam, ker sem ženska. Moji moški kolegi – sicer jih je veliko manj – ne pripovedujejo o tem. To mejo ljudje prestopijo bistveno hitreje, če gre za žensko, in si to dovolijo prav zaradi tega,« meni Katarina. Jaz na zvoncu nimam priimka, pravi ena. Jaz tudi ne, pristavi druga. Že pred spočetjem Pravne mreže so delovale v nevladnih organizacijah in imajo zatorej s sovraštvom že precej izkušenj.
PMVD ostaja
Ko se bo, če se bo, po volitvah zamenjala oblast, ali takrat Pravna mreža ne bo več potrebna? Nikakor ne, pravijo v en glas. »Mislim, da bo še velika potreba, ljudje se bodo še vedno obračali na nas, verjetno z drugačnimi težavami,« meni Anuška. Jasna doda: »Naivno bi bilo pričakovati, da bi se nova vlada upirala skušnjavi, da ne bi 'pridobitev' te vlade uporabljala še naprej.« Načrtov in dela je še veliko, pojasni Katarina: »Ustanovitev Pravne mreže je sicer res prišla v posebnem trenutku, ko je bila potreba po zaščiti pravice do svobodnega izražanja in demokratičnega udejstvovanja največja, vendar bo naše delo preseglo tako epidemijo kot to vlado, ker je v resnici potreba obstajala že prej. Vsaj na začetku po sestavi nove vlade bo potrebno – in to je tudi naš načrt – pregledati zakonodajo, ki je bila sprejeta v tem času, in pogledati, kaj je treba vrniti v prejšnje stanje ali celo nadgraditi in izboljšati, ter izkoristiti leto, ko pride do nove sestave parlamenta in je mogoče doseči največ sprememb. To je čas, ko bomo imeli še zelo veliko dela, izzivov na področju človekovih pravic je ogromno. Predstavljam si, da bomo še kar nekaj časa aktivni.«
Tiger še ima zobe
Ali drži nedavna izjava Nataše Pirc Musar v nekem intervjuju, »v teh časih je pravo postalo nemočno«? Smo morali takoj preveriti.
Katarina: »V zadnjem letu ali dveh se zdi aktivnemu posamezniku, za katerega je pomembno, da ima pravico svobodno izraziti svoje mnenje, kot da ni pravega vzvoda, da bi spremenili, kar trenutno upravlja naša življenja. A mi še vedno verjamemo, da je pravo pot, ki nam bo pomagala priti do sprememb, ki jih želimo, potrebujemo pa vztrajnost. In znanje – ki smo ga zdaj združili, zato tako verjamemo v ta projekt.«
Maja: »Eden od razlogov, zakaj smo se odločili ustanoviti Pravno mrežo, je ravno nesorazmerje v dostopu do pravnih sredstev, opazili smo namreč, da močnejši, najpogosteje država ali kapital, pravo velikokrat uporabljajo za utišanje posameznika – za nadzor, omejitev svoboščin. Ideja Pravne mreže pa je opolnomočiti posameznike in zagotoviti, da imamo vsi dostop do pravnih sredstev, ne samo država, ne samo kapital.«
Jasna: »Pravo morda včasih deluje kot nemočno zato, ker zaradi narave pravnega odločanja ni zmožno zelo hitro reagirati na situacije, odločanje namreč pogosto zahteva premišljeno tehtanje in dokazovanje. Še posebej kadar gre za zlorabo pravnih sredstev, je odziv morda malo okoren ali počasen, pride pa. Tudi to, da se ljudje v takem številu obračajo na Pravno mrežo, kaže, da pravo daje odgovore in nudi zaščito.«
Nataša: »Z vidika posameznika ravno pravna sredstva velikokrat edina omogočajo protiutež moči oblasti. Vemo, da so v zadnjih mesecih prav sodišča velikokrat odločila, da vlada ni ravnala v skladu z ustavo ali sorazmerno, in to so posamezniki – sami ali s pomočjo Pravne mreže – lahko dosegli šele s pravnimi sredstvi. Strokovni argumenti, opozarjanje javnosti, tudi zahtevanje sprememb s protesti niso bili dovolj.«
Anuška: »Razumem, zakaj imajo ljudje občutek, da je pravo nemočno, postopki večkrat trajajo več let, na primer prekrškovni, ki naj bi bili zelo kratki – zdaj, ko poskuša oblast omejevati protestnike in jim daje visoke plačilne naloge, se vlečejo leto, leto in pol. Ves ta čas pa živijo v negotovosti, nihče ne garantira, kakšen bo rezultat. Po drugi strani pa smo se pri Pravni mreži naučili, da moramo postopke nadaljevati. Vedno je kakšna možnost.«
Barbara: »Pravo sicer izgublja moč, vendar je edino zavetišče upanja. Ni še čisto nemočno. V nekem intervjuju smo rekle, da je pravo kot jez, ki pa se lahko podre, če so pritiski premočni. Pravo ni ločeno od politike.«
Mi vsi smo pravna mreža
Katarina: »V desetih mesecih smo obravnavali več kot 1100 primerov, vložili več kot sto pravnih sredstev, pripravili ustavno pobudo, novelo zakona, organizirali smo posvete in se odzivali na aktualna dogajanja, povezana z izzivi ustavnih in demokratičnih temeljev. Naša poročila in ugotovitve zanimajo tudi mednarodne institucije, veliko pohval pa Pravna mreža prejme ravno zaradi ideje, da povezujemo civilno družbo, odvetništvo in pravne teoretike. S tako zbranim znanjem si prizadevamo varovati demokratično, odprto, svobodno in solidarno družbo.« Z njimi sodeluje tudi več kot 25 odvetnikov in odvetniških pisarn. »Odvetniki se sami javljajo. Zgodi se nova neverjetna situacija, kot je bila na primer novica, da bo državno odvetništvo vložilo odškodninske tožbe zoper protestnike, in se javijo odvetniki, ki se ponudijo, da vzamejo primer.«
