Pomanjkljivost
Najočitnejša pomanjkljivost za transparentno ureditev predloga o zakonu o varstvu okolja je po mnenju strokovnjakov z inštituta odsotnost statusnopravne organizacije, njenega delovanja, korporativnega upravljanja in odgovornosti tako ustanoviteljev kot upravljavske strukture organizacije.
Zakon, ki naj bi bil po njegovem mnenju v parlamentu sprejet do februarja prihodnje leto, bo po Vizjakovih napovedih odpravil čezmerno veriženje predajanja odpadkov med zbiralci, glavno jabolko spora v omenjenem zakonu pa ostaja monopolizacija trga odpadne embalaže, kjer Vizjak namesto šestih družb, ki se s tem ukvarjajo zdaj, predlaga zgolj eno monopolno družbo.
Katera družba je to, minister javno in uradno sicer ne pove, a jasno je, da si odhajajoča interesna vlada oz. stranka SDS v nenasitni žeji po podreditvi tudi tega sektorja tam, kjer je trenutno šest družb, želi videti zgolj eno izmed njih: družbo Slopak, katere direktor Aleš Aver se z monopolizacijo seveda strinja. To, da je Aver človek SDS, je sicer jasno razvidno iz njegovih nekdanjih služb, predvsem pa iz njegovih potegovanj za različne funkcije, kamor ga je vedno kadrirala SDS. Nazadnje je največja opozicijska stranka SDS svojega protežiranca Averja neuspešno kandidirala v nadzorni svet Luke Koper kot predstavnika kapitala.
Robati vložki ministra Vizjaka
»Dozdajšnja ureditev na področju odpadkov je bila podnormirana, imeli smo kar nekaj težav,« je na tiskovni konferenci tarnal Vizjak, ki spet ni pozabil povedati, da je na področje odpadne komunalne embalaže že dvakrat morala poseči država, ki je prek interventnih zakonov za odvoz nakopičene embalaže plačala več kot 12 milijonov evrov. Podatek seveda drži, a ministra Vizjaka naj na tem mestu vendarle in spet spomnimo, da je za nakopičenost krivo predvsem njegovo okoljsko ministrstvo, ki družbam za ravnanje z odpadno embalažo iz nepojasnjenih razlogov ne podaljša okoljevarstvenih dovoljenj. Tega, zakaj ministrstvo ne želi podaljšati dovoljenj, minister že celo letošnje leto noče pojasniti ne prizadetim družbam ne medijem.
Minister Vizjak je na tiskovni konferenci, kljub temu da ga nekaj družb za ravnanje z odpadno embalažo (DROE) kazensko že preganja zaradi tega, ker jih je pred časom surovo označil kot »smetarsko mafijo«, spet postregel z robatimi vložki: »Jaz in moji ministrski kolegi smo soočeni z določenimi lobističnimi aktivnostmi, da ohranimo status quo, da ohranimo neurejeno stanje zlasti na področju ravnanja z embalažo. To je več kot očitno v interesu nekaterih elementov tako imenovane smetarske mafije.«
Vizjakova izjava je sila zanimiva in, morda, primerna celo za prijavo na komisijo za preprečevanje korupcije (KPK), saj v zvezi z odpadno embalažo, ki kot odpadek konča v skladiščih komunalnih družb, zanjo pa potem poskrbijo družbe za ravnanje z odpadno embalažo, na njegovem ministrstvu ni lobiral nihče, razen Slopaka. Kolikokrat je Aver v fazi pisanja zakona, za katerega Vizjak pravi, da je v celoti usklajen z nevladnim sektorjem, obiskal ministra za okolje? So bili njegovi obiski vedno vpisani kot lobistični stik? Po naših informacijah niso bili.
Pripombe inštituta
Vizjakovo soliranje oz. ministrovo plat resnice je zato nedavno in več kot dobrodošlo pretresel Inštitut za primerjalno pravo, kjer so mnenje o predlogu zakona o varstvu okolja (ZVO-2) izdelali za Gospodarsko zbornico Slovenije. Glede monopolne družbe, ki naj bi po implementaciji ZVO-2 poslovala neprofitno, ustanovili pa bi jo proizvajalci, katerih večina ne bo imela lastninskega deleža, pač pa bodo imeli status pridruženih proizvajalcev, je inštitut izpostavil tri pripombe: najočitnejša pomanjkljivost za transparentno ureditev je po mnenju strokovnjakov z inštituta odsotnost statusnopravne organizacije, njenega delovanja, korporativnega upravljanja in odgovornosti tako ustanoviteljev kot upravljavske strukture organizacije. Poleg tega je inštitut izpostavil tudi vprašanje, ali bo ta monopolna organizacija, ki bo delovala v centralnem kvazimonopolnem okviru, ki nima ne dejanskih ne potencialnih konkurentov, prestala skladnost preverjanja po določbah 101. in 102. člena pogodbe o delovanju Evropske unije. Problematična je tudi izbira podizvajalcev z javnim pozivom, saj v zakonu po mnenju strokovnjakov z inštituta manjka jasno izčiščen in urejen sistem.
Stroka, proizvajalci in upravljavci z odpadki oz. z odpadno embalažo se zato sprašujejo, zakaj se minister Vizjak, ki z ZVO-2 obljublja celostno ureditev področja smeti, tudi v resnici ni lotil celostnega reševanja situacije. Zlizanost komunal z lokalnimi politikami je v Sloveniji namreč nekaj povsem vsakdanjega, zaradi česar se dvigujejo tudi cene na položnicah. A pred tem si minister Vizjak za razliko od KPK, ki je pred dnevi opozorila župane prav zaradi nezdružljivosti njihovih funkcij s članstvom v različnih organih javnih podjetij oz. zavodov, zatiska oči.
