Gre seveda za strokovno delo, ki pa je dovolj poljudno, da se lahko iz njega veliko naučijo vsi, ki bi se radi (oziroma bi se morali) naučiti umetnosti javnega in zasebnega komuniciranja. Znan slovenski rek »beseda ni konj«, kar pomeni, da nič ne stane in da jo lahko vzameš nazaj, se zadnje čase kaže v precej drugačni obliki – da beseda je konj, ki bruha solzivec pa tudi blamažo na mednarodni ravni.
Ljudje, ki imajo v neki situaciji največjo moč (policist, učitelj, sodnik, predsednik vlade …), določajo raven medsebojne komunikacije. Pričakujemo pač, da ta položaj obvladajo tudi takrat, ko so razmere skrajno neprijetne, ko jih recimo v planinah nahruli aktivistka ali pa hoče predsednik preiskovalne komisije od preiskovanca jasne odgovore. Pričakujemo preveč?
Pravzaprav s komunikacijo vedno izkazujemo oziroma uravnavamo medsebojna razmerja moči. V neki govorni situaciji je vedno nekdo močnejši od drugega, morda zaradi večjega predznanja, socialnega položaja ali družbenega statusa, ki ga določajo generacijska, spolna, poklicna, etnična, verska pripadnost ipd. Zato je pomemben vsakokratni namen našega komuniciranja, kaj želimo s tem doseči. Ali želimo še povečati svojo moč oziroma nemoč in s tem družbeno razdaljo ali pa se poskušamo sogovorcu približati, z njim vzpostaviti čim enakovrednejši odnos, ga opolnomočiti, če je treba. Od nosilcev moči na položajih, ki so v službi ljudstva, kot so učitelji, policisti, politiki, bi še posebej pričakovali, da se bodo sogovorcu približali in mu prisluhnili. Omenjena situacija, ko je aktivistka glasno nagovorila premierja, se je resda zgodila v gorah, kjer veljajo določena pravila srečevanja in sporazumevanja, pozabljamo pa, da je v resnici šlo za napovedano organizacijo protesta na Triglavu, ki je vsestransko simbolno mesto in so ga prav zaradi tega osvajale že mnoge politične organizacije pred tem. Če je šlo za protest, pa je drugačna, tudi glasnejša komunikacija pričakovana, kar seveda morajo upoštevati tudi politiki, ki se znajdejo tam, slučajno ali namenoma.
Včasih gledam na zasebni televiziji »komentatorja«, ki je kar zaripel od besa, preklinja, namiguje, opravlja – kot da bi slonel za šankom z ne prav trezno druščino. Zmeraj se sprašujem, koga prepričuje in morda tudi prepriča. Sprejemajo ljudje takšno raven govora zato, da se z besnenjem pred televizorjem znebijo lastnih frustracij, se jim zdi takšen govor junaški, klen, morda celo smešen? Sploh razlikujemo med satiro in pokvarjeno neumnostjo?
Mislim, da so taki komentatorji odraz splošne klime in kultiviranosti neke družbe. Dokler množica ne pozna drugačnih ventilov za sproščanje, drugačnih jezikovnih sredstev za razpravljanje in sprejemanje družbenega konsenza, kot je gostilniška govorica, dotlej bodo tudi takšni komentatorji cveteli, imeli bodo gledalce in sledilce. Seveda pa se spet marsikaj začne na vrhu, tam sprejemajo vzgojno in izobraževalno politiko, tam narekujejo raven dialoga v kulturi in javne razprave na vseh področjih. Če politični vrh začenja s komunikacijo pod vsako ravnjo, bo temu sledila vsa družba, mediji bodo pri tem sodelovali oziroma bodo želeli ugajati in dosegati višjo gledanost na prav taki ravni. Koliko smo danes še pripravljeni brati poglobljeno politično analizo, koliko sploh še imamo v Sloveniji časnikov, revij, TV- in radijskih oddaj s kakovostno kritiko aktualnih razmer, tudi politično satiro? Ne bi želela delati nekih pavšalnih zaključkov, a vsaj za Italijo in Hrvaško lahko rečem, da je takšnih medijev gotovo več. Saj nekaj TV-oddaj in njihovih protagonistov, kot sta Tilen Artač in Jure Godler, daje upanje, gotovo pa imamo na Slovenskem žlahtno satirično tradicijo, tako v politiki kot medijih, že vsaj od Ivana Cankarja dalje …
Analizirali ste nekatere fašistične govore – ste našli vzporednice z današnjimi nastopi desno usmerjenih politikov? Kako se je pod vašim drobnogledom odrezal Trump?
Skupna poteza vseh nekdanjih in sodobnih populističnih pristopov je naslavljanje deprivilegiranega, malega človeka. Z množico ljudi, ki se počutijo izkoriščani, se populistični voditelj navidezno poenoti, se skupaj z njimi prikaže kot žrtev, ki ji bo pomagal do odrešenja. Gre torej za očitno manipulacijo množice. Odrešitelj, ki povzdiguje sebe, nas, naše in izključuje druge, drugačne, nenaše – to je strategija vseh totalnih politik, od nekdanjih do sodobnih fašističnih politik. Za tak diskurz je zato značilna visoka intenziteta jezika, v katerem nevtralnih trditev ali šibitev skorajda ni oziroma če so, so v duhu ironije ali lažne skromnosti. Tak govor je vedno izključujoč, naslovniku omogoča le soglašanje, kimanje in ne dopušča nikakršnega ugovora.
Za fašistični govor v 20. letih v rimskem parlamentu je bil tako značilen privzdignjen, čustveno nabit slog, s katerim so želeli prepričati naslovnika o neizpodbitni veličini fašizma. Nacionalističnemu leksikonu se je pridružilo besedišče s področja religije, vojne, zdravja oziroma vitalnosti, gospodarskega razvoja. V vseh primerih je šlo v glavnem za okrepljene besede, bodisi za fašizmu domače metafore in retorična sredstva bodisi za grožnje in zmerljivke, uperjene v politične nasprotnike (horde, tolpe, barbari, heroj, mučenik, sveta vojna idr.).
Zelo podobno je tudi Trumpov govor zelo čustven, močan, sestavljajo ga skoraj sami krepilci, pri tem prednjači ponavljanje istih besed, besednih zvez in skladenjskih vzorcev, s čimer govorec doseže občutek kopičenja, tudi posebnega ritma, kar vse okrepi ubesedene pomene. Mrgoli predvsem besednih krepilcev, kot so: all, every, never, great (vsi, vsak, nikoli, veliki). Vse to kaže na izrazito stopnjevanje pomenov do njihove absolutne vrednosti, do pretiravanja. Od pretiravanja do laži in nasilja pa je zelo kratka pot.
Vse to »kričanje« pogosto srečamo tudi pri drugih sodobnih skrajnežih. Pri tem seveda ne smemo zanemariti, da so govorna dejanja groženj, žalitev, ukazov, ironije, sarkazma včasih tudi zavita v umirjeno, na videz verodostojno komunikacijo, ki lahko prepriča tudi najbolj premišljene poslušalce. Manipulacija je v teh primerih dvojna, trojna … To so resnične pasti komunikacije, pri katerih pravega namena komunikacije ni lahko prepoznati. Pa vendar – če kaj, ravno tu najbolj pomaga prav opazovanje govorčevega jezika, njegovega načina ravnanja v odnosu do različnih naslovnikov, v različnih govornih položajih. Če se neka javna osebnost v televizijskem nastopu vede uglajeno, na Twitterju pa je to čisto druga osebnost, to gotovo ni znak kultivirane osebnosti. Opozorilna lučka pa nam mora zasvetiti predvsem, ko se nekdo predstavlja kot žrtev in odrešitelj obenem, pa naj bo to zaradi t. i. globoke države ali sedanje pandemije …
Dokler niso izbruhnila družbena omrežja, je imela večina ljudi zelo omejen dostop do javnosti, razen pisem bralcev in trošenja letakov je bilo možnosti malo. Nas je privlačnost takojšnjega (tudi anonimnega) olajšanja na »fejstviterjih« popolnoma spustila z vajeti?
Spletna komunikacija pomeni na eni strani demokratizacijo družbe, dostop do javne besede imamo sedaj vsi, ne samo določeni centri moči. Na drugi strani pa takšno umanjkanje avtoritet pripelje do občutka, da vsako mnenje enako šteje. Znanje, vednost, poznavanje izgubljajo vrednost, nezaupanje v znanost se lepo pokaže tudi v kriznih situacijah, kakršna je sedanja pandemija. Ta široka možnost izražanja lastnega mnenja je res privlačna, poleg tega smo zaradi posrednosti, tudi anonimnosti komunikacije lahko še pogumnejši. Bistven je ta občutek moči, ko si sam pred tipkovnico in zaslonom in se ti zdi pomembno samo, da napišeš nekaj tako »glasno«, da te bodo slišali. Sploh ne pomisliš na to, da bi vzpostavljal dialog, da bi zares prisluhnil drugim stališčem. Zanimivo je tudi, da smo prav zaradi te velike želje po tem, da smo drugačni in zato slišani, tudi zelo ustvarjalni. Tako ob opazovanju nasilnega govora naletimo na zelo raznovrstne zmerljivke, na številne žaljive prispodobe. Domiselnost, ki izvira iz sovraštva, je prav neverjetna. Če bi bili tako metaforični in ustvarjalni tudi v konstruktivni komunikaciji, bi bili izvrstni govorci!
Kako razumejo ljudje, ki z lahkotnostjo pišejo in govorijo svinjarije, druge ljudi? Vem, da je to vprašanje za psihiatra, in vendar je tudi jezikovno. Najbrž sklepajo, da si naslovniki groženj ne bomo drznili odgovoriti na enaki ravni, s podobnim arzenalom žaljivk in laži, morda mislijo, da takšnega govora sploh ne obvladamo in, navsezadnje, da se nismo pripravljeni spustiti na tako nizko raven komunikacije. Mi junaki si upamo, vi mevže pa ne?
Kot rečeno, se nasilni govorci največkrat sploh ne ozirajo na naslovnika, ampak samo izkričijo svojo resnico. Napad je, kot vemo iz psihologije, pogosto samo neprimerna obramba, nasilje pa posledica nemoči. Intenziteto jezika dvigujemo tudi tedaj, ko želimo nekoga načrtno prizadeti, mu škoditi. Danes se sicer v takih primerih pogosto uporabljajo manj očitne strategije načrtne diskreditacije posameznika ali institucije. Laž, trolanje, sarkazem, šikaniranje, ustrahovanje, trpinčenje so postali uveljavljena sredstva za uničevanje nasprotnikov. Današnja ekonomija, mediji in politika potrebujejo radikalizacijo ciljnih publik, saj ta zagotavlja prepričane potrošnike, gledalce, volivce. Družbena omrežja pa so odlično orodje za doseganje teh ciljev, saj ponujajo številne možnosti za zavajanje in ponarejanje podatkov. Kako se odzvati na takšne napade? Sodobna nevroznanost ponuja veliko novih spoznanj o delovanju naših možganov, a žal se večinoma uporabljajo prav za manipulacijo, namesto da bi to znanje uporabili za namene učinkovite nenasilne komunikacije. Premišljeno, ozaveščeno vstopanje v komunikacijo pa je gotovo pomemben odgovor na takšno stanje.
Previdno ravnanje z jezikom je pomembno, saj vemo iz izkušenj, kako drugače se lahko zasučejo problemi in nesporazumi, če znamo komunicirati vljudno in umirjeno. Beseda je konj. Kaj se lahko bralci naučijo iz vaše knjige, ki je seveda strokovna, a tudi dovolj poljudna?
Ravno zato, ker nam današnja govorica kaže, kako nizko smo padli v medosebnih in družbenih odnosih, je drugačna govorica lahko pot protesta, pot, po kateri krenemo v drugo smer. Čeprav se danes nasilni govor kaže kot nova normalnost, saj smo v vseh okoljih vajeni visokih dražljajev, si je dobro biti na jasnem, da je tudi nenasilni govor lahko prav tako odločen, neposreden, predvsem pa je vir moči nenasilnega govora v njegovi dostojnosti in verodostojnosti.
Dostojni smo tedaj, ko upoštevamo lastno in sogovornikovo dostojanstvo, ko nam ni vseeno, kako bo ta sprejel naše besede. Seveda ni nič narobe, če smo kdaj čustveni, tudi ostri, če si damo kdaj duška, včasih notranja ali zunanja situacija tak odziv od nas celo zahteva, a vendarle je vsako sporočanje sprejemljivo le, dokler upošteva tisto nevidno mejo človeškega dostojanstva. Včasih svojo nemoč izražamo tako, da prizadenemo drugega. A nihče nima pravice, da se iz žrtve prelevi v rablja, kot tudi ne, da se namerno postavlja v vlogo žrtve, misleč, da mu to dopušča maščevalno in napadalno držo do drugega.
Verodostojen govor pa je govor, pri katerem premislimo, ali imamo res vse argumente, da lahko nekaj trdimo. Pri tem omejitev intenzitete govora kaže na govorčevo zmožnost obvladovanja sebe in snovi, saj z uporabo sredstev, s katerimi izrazimo večji ali manjši dvom o svoji vednosti, pokažemo, da naš pogled ni absolutna resnica.
Vsaj tisti, ki kakorkoli sodelujemo v javnem komuniciranju, se ne bi smeli prepustiti čustvenim reakcijam, ampak skrbno pretehtati, kaj in kako bomo povedali …
Če želimo ozaveščeno komunicirati, je dobro pri svojih izjavah narediti test intenzitete jezika. Glede na naš odnos do naslovnika in naše poznavanje snovi je dobro preveriti, ali je najprimernejša nevtralna izjava (Protestniki so opoldne prišli pred parlament.), okrepljena izjava (Številni protestniki so točno opoldne obkolili parlament.) ali ošibljena izjava (Nekaj protestnikov se je okrog poldneva znašlo pred parlamentom.). Na tak način se nam bo večkrat pokazalo, da je kak šibilec ali krepilec odveč ali pa da ga za omilitev ali podkrepitev naših argumentov res potrebujemo. Najpomembneje pa je vedno znova prevpraševati svoj namen. Če je naš namen sporočanja ohranjati dostojanstvo govorca in sogovorca ter težiti k resnici, potem smo na dobri poti, da bo tudi naš govor dostojen in verodostojen.
OKVIR: »Seveda nenasilni govor ne pomeni nujno izključevanja čustev, pozitivnih ali negativnih. Slikovit, poetični jezik, pomenski prenosi in retorične figure so vedno povezani tudi s čustvi ter subjektivnim pogledom. To je seveda ne samo sprejemljivo, ampak celo zaželeno, če ta ustvarjalnost v jeziku odpira prostor dialogu, skupnemu razmisleku in novim pogledom.«
OKVIR: »Pravzaprav se vsa umetnost dostojnega in verodostojnega sporazumevanja skriva na eni strani v pripravljenosti, da ponudimo roko naslovniku, tudi ali še posebej šibkejšemu od sebe, na drugi pa v nameri, da poskušamo iskati resnico, opisati resničnost, notranjo ali zunanjo. Moč komunikacije izvira iz iskanja resnice in bližine.«
OKVIR: »Izraze intenzitete slovenskega jezika bi bilo kot pomembno slovnično in pragmatično poglavje smiselno vključiti v pouk slovenščine nasploh, saj njegovo poznavanje prispeva k razumevanju slovenščine kot jezikovnega sistema in njenega delovanja v konkretnih okoliščinah.«
OKVIR: Kaj je intenziteta jezika
Intenziteta jezika je moč posameznih jezikovnih sredstev, s katero izražamo svoj odnos do sporočila in se bolj ali manj odmikamo od nevtralnega odnosa. Govorci stopnjujemo to moč navzgor ali navzdol, svoje sporočilo krepimo ali šibimo in s tem uravnavanjem intenzitete tehtamo naš odnos do sogovornika in resničnosti vsebine. Krepilci, s katerimi višamo raven intenzitete jezika, so posamezne besede in metafore, kot vsi, vsak, vedno, res, izjemen, absolutno, moje sonce, drhal, muslič, kurba levuharska, desni smrduh idr., lahko pa tudi povišan ton jezika, presežniške oblike kot najboljši, največji, najlepši, retorične figure kot vzklik, ponavljanje, ogovor in druga jezikovna sredstva. Enako tudi šibilce, s katerimi znižujemo raven intenzitete, najdemo na vseh jezikovnih ravneh. Taka sredstva so posamezne besede kot nekateri, včasih, nekakšen, morda, nekoliko, približno, pogojna glagolska oblika, npr. bi naredil, bi šel, izrazi rekanja, mišljenja, psihičnih stanj, s katerimi govorec omejuje lastno spoznanje, npr. zdi se, kaže, mislim, po mojem, in še mnoga druga.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
