Ustavno sodišče je ugotovilo, da je 4. točka prvega odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih, ki je podlaga za na začetku epidemije sprejet ter večkrat spremenjen in dopolnjen Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji v neskladju z ustavo. Ker je v neskladju z ustavo zakonska podlaga za izdani podzakonski akt, je tudi na tej podlagi izdani podzakonski akt v neskladju z ustavo, so v obrazložitvi pojasnili na ustavnem sodišču. To seveda pomeni, da je v neskladju z ustavo naveden odlok. Tega je treba po mnenju ustavnega sodišča razveljaviti.
Ustavno sodišče je državnemu zboru naložilo, da mora neskladje odpraviti v roku dveh mesecev po objavi te odločbe v uradnem listu. Do odprave so tudi za storitve še naprej uporablja zgoraj navedena 4. točka Zakona o nalezljivih boleznih. Ta točka 39. člen zakona sicer določa, da lahko vlada, "kadar z ukrepi, določenimi s tem zakonom, ni mogoče preprečiti, da se v Republiko Slovenijo zanesejo in v njej razširijo določene nalezljive bolezni," odredi tudi omejitev ali prepoved prometa posameznih vrst blaga in izdelkov. Pobudniki presoje ustavnosti so sicer zatrjevali, da je 39. člen dajal "podlago le za omejitev ali prepoved ponujanja in prodaje posameznih vrst blaga in izdelkov, ne pa tudi za prepoved opravljanja storitev," čemur je ustavno sodišče pritrdilo.
Odlok je vlada sprejela 15. marca lani, veljati pa je začel dan pozneje, ko se je zaradi epidemije ustavilo javno življenje v Sloveniji. Pobudniki so vladi med drugim očitali, da z odlokom po lastni presoji, brez kakršnihkoli zakonskih omejitev in meril, izvirno odloča o omejevanju pravic posameznikov.
Zahteva po določnosti zakonske podlage
Ustavno sodišče je, kot so danes zapisali v sporočilu za javnost, opozorilo na svojo dosedanjo presojo, po kateri izvršilna oblast ne sme izvirno urejati vprašanj, ki sodijo na področje zakonodajnega urejanja. Kadar zakonodajalec izvršilno oblast pooblasti za izdajo podzakonskega predpisa, mora v temelju sam urediti vsebino, ki naj bo predmet predpisa, ter določiti okvire in usmeritve za podrobnejše podzakonsko urejanje.
Ustavno sodišče je poudarilo, da je zahteva po določnosti zakonske podlage še posebej stroga, kadar gre za omejevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Splošni akt, s katerim se neposredno posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine nedoločenega števila posameznikov, je lahko le zakon.
Navedena zakonska ureditev ne zadošča
Ko gre za urejanje svobode dela in svobodne gospodarske pobude zaradi preprečevanja širjenja nalezljive bolezni, po oceni ustavnega sodišča sicer ni v neskladju z ustavo, če zakonodajalec zaradi učinkovitega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter izvrševanja pozitivnih obveznosti, ki izhajajo iz ustave, izjemoma prepusti izvršilni oblasti predpisovanje ukrepov, s katerimi se neposredno posega v svobodo dela in svobodno gospodarsko pobudo nedoločenega števila gospodarskih subjektov. Vendar pa morajo biti v zakonu določena ustrezna varovala pred arbitrarnim omejevanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Ustavno sodišče je presodilo, da izpodbijana zakonska ureditev tej ustavni zahtevi ne zadošča, saj vladi prepušča, da po lastnem preudarku določa trajanje omejitev in prepovedi, s katerimi se posega v svobodo dela in svobodno gospodarsko pobudo gospodarskih subjektov. Ob tem pa zakon tudi ne določa varoval, ki bi omejila prosto presojo vlade, kot sta dolžnost posvetovanja in sodelovanja s stroko ter obveščanje javnosti o okoliščinah in strokovnih stališčih, ki so pomembna za odločanje o ukrepih. Ob tem je sodišče presodilo tudi, da zakon o nalezljivih boleznih ne daje podlage za sprejemanje ukrepov na področju ponujanja storitev, temveč le za blago (in izdelke).
