Novice Svet24

Arhiv

Da se nam socialni sitem razkraja še hitreje od zdravstvenega, smo ga slišali reči v neki razpravi. In tudi nič dobro ne kaže, je dodal. »Francija je v zadnjih dvajsetih letih okrepila socialne izdatke države za 40 odstotkov. Mi smo leta 2000 imeli enak odstotek socialnih izdatkov kot Francija, potem smo ga pa zmanjšali za pet odstotkov. Toliko o tem, kam gremo.« In smo ga šli zato vprašat, kako hudo je. Zelo.

Pravite, da socialni sistem potihem razpada.

Ja, to je točna diagnoza. Dogaja se že dlje časa. Sistem socialnega varstva ni v prav nič boljši kondiciji, kot je zdravstvo, samo zdravstvo je bolj na očeh, saj se tiče vsakega od nas. Medtem ko socialni sistemi, institucije, pokrivajo samo del ljudi. In to tistega, ki ima najmanj vpliva, ki je najmanj viden. Omejeno je na spodnje sloje in seveda ti ljudje nikoli ne demonstrirajo na ulicah, nimajo sindikata. Težko tudi zastopajo sami sebe, največ najslabše izobraženih je pri dnu socialne lestvice. Nevidni so. Drži se jih stigma. Zanimiv pojav, v zadnjih nekaj letih se je pri nas stigma do prejemnikov socialnih pomoči povečala.

Kako se to vidi?

Iz podatkov Slovenskega javnega mnenja. Vsako leto ga merijo in tam so včasih vprašanja, navajam po spominu, ali menite, so prejemniki socialnih pomoči sami krivi, da so leni, ker nočejo delati? Ali druge variacije enakega vprašanja, ali menite, da socialna pomoč pasivizira ljudi? Pa goljufanje – ali menite, da ljudje goljufajo pri socialnih pomočeh? In potem je petstopenjska lestvica od »zelo« do »prav nič«. Po teh podatkih se je v zadnjih nekaj letih, natančneje od takrat, ko je bil minister Ivan Svetlik (v Pahorjevi vladi minister za delo, 2008–2011, op. a.), stigmatizacija skokovito povečala. Javno mnenje je čedalje bolj nenaklonjeno prejemnikom socialnih pomoči – da so leni, da so sami krivi itd.

Od kod to pride?

To je politika – bila in je še – za to pristojnega ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Oni so prvi začeli. To je podobna zgodba kot pri ščuvanju k nasilju in sovraštvu. Od kod se je sovraštvo razbohotilo v Sloveniji? Od zgoraj! Takrat, ko politiki prižgejo zeleno luč, da je to dovoljeno, se razmahne tudi v javnem mnenju. Enako je s stigmatizacijo socialnih pomoči. Ministrstvo nikoli ni imelo podatkov, koliko je goljufij pri prejemanju socialnih pomoči, kakšne so in kdo je za to kriv. Trditve so se začele kar naenkrat pojavljati od vrhovnih predstavnikov ministrstva za delo navzdol: da se ljudje vozijo z mercedesi – vedno so mercedesi – po pomoč na centre za socialno delo, da gre za goljufije in da je treba to ustaviti. To je pritisk ministrstva proti povišanju socialnih pomoči. In seveda, če to začnejo govoriti ministri, se to razleze po celem javnem mnenju. Pred tem, deset in več let nazaj, ni bilo odpora večinskega javnega mnenja do prejemnikov socialne pomoči, zdaj se pa stigmatizacija povečuje.

Pri nas je najvišja možna socialna pomoč 402 evra, 40 evrov pod pragom minimalnih stroškov preživetja.

Tako je. In če vzamete ta kriterij, smo že na dnu. Imamo pa še druge kriterije. Eden od teh je, ali imamo minimalno ali vsaj zadovoljivo socialno politiko. Tole je splošen kriterij: socialna politika je prerazdelitev sredstev od zgornjih k najbolj spodnjim prebivalcem (k tistim, ki živijo v revščini), in to po netržnih kriterijih. Samo socialna politika lahko civilizira kapitalizem, da ne razpade. Ta je vzdržna, če že ne dobra, takrat, ko več sredstev pridobijo spodnji sloji kot zgornji. Če to povozite, je to zlom socialne politike. Poročilo OECD iz leta 2017 pokaže, da pri nas zgornjih dvajset odstotkov najbogatejših dobi iz redistribucije prav toliko sredstev kot najrevnejših 20 odstotkov. Po tem kriteriju imajo celo ZDA, pregovorno neoliberalna država, boljšo socialno politiko od naše. Ne pozabimo, da smo socialno politiko izumili Slovenci sočasno kot Skandinavci z Gosarjem (dr. Andrej Gosar, pravnik, politiolog, sociolog, 1887–1970, op. a.). Med obema vojnama smo izumili koncept socialne politike, po 2. svetovni vojni se je začel ta koncept, zlasti v Evropi, masovno prakticirati. Imamo zelo svetlo tradicijo, zdaj smo pa na točki, ko od redistribucije spodnji dobijo prav toliko sredstev kot najbogatejši. Torej socialna politika ne funkcionira.

Hkrati pa hočejo uvajati še socialne kapice. In aktivna politika zaposlovanja denar namenja delodajalcem, ne brezposelnim, pravite.

Aktivna politika zaposlovanja (APZ) je tudi simptom tega, o čemer govoriva, da dirjamo proti dnu, v smeri razgradnje socialne politike. Ideja APZ, ki jo naše ministrstvo razglaša za »socialni ukrep«, je del aktivne družinske politike. Poskrbeti moramo, da revni dobijo delo, da se bodo lahko sami preživljali, a namesto da bi brezposelnim povečali nadomestila za brezposelnost, da lahko v tem obdobju sploh preživijo in laže iščejo službo ... namesto tega se denar daje delodajalcem, da odpirajo delovna mesta za brezposelne. Problem s to politiko je v tem, da ne deluje. Delodajalec ne bo trajno zaposlil delavca, obdržal ga bo tako dolgo, dokler bo dobival subvencije, hkrati bodo pa nezaposleni še vedno imeli premalo denarja iz nadomestil za brezposelne. Mimogrede, pri nas ga damo občutno manj, kot je evropsko povprečje.

Če hočete pomagati ljudem brez posla, morate delati na socialnih transferjih, da v času, ko nimajo službe, ne tonejo v revščino. In točno tega mi ne delamo. Drugi problem z APZ je v tem, da to nima nobene zveze s socialno politiko, to je regulacija trga delovne sile. To pa je stvar gospodarske politike in ne socialne. Zdaj gre za APZ občutno več sredstev kot za socialne programe družin, otrok in mladostnikov. Vse izhaja iz Resolucije o družinski politiki, to je načrt, kam se socialna politika na tem področju razvija. Leta 2016, ko smo po zadnji katastrofalni gospodarski krizi že okrevali in bili spet v konjunkturi, je bilo za socialne programe, ki zadevajo družine, otroke in mladostnike, namenjenih štiri milijone evrov, za APZ, torej za subvencioniranje delodajalcev, pa 60 milijonov. Zadeva je še hujša, v naslednjih štirih letih, od 2017 do 2020, je bilo v omenjeni resoluciji namenjenih za APZ 300 milijonov. To so ogromni zneski. S finto, da je APZ socialni ukrep, ki pomaga družinam, se odliva denar iz socialnega v ekonomski resor, v državno politiko regulacije trga delovne sile. Ozadje, kako je do tega prišlo, je zelo preprosto: tako rekoč nikoli, niti v socializmu, zlasti pa ne od osamosvojitve naprej, nismo naredili avtonomne socialne politike glede na druge politike. Avtonomna socialna politika pomeni, da je enako pomembna kot, recimo, ekonomska. Če ni enakovrednih razmerij med ključnimi politikami, gospodarsko in socialno, potem je, tako kot je zdaj vseh trideset let, ekonomska politika države nadrejena socialni. To se kaže tako, da so bili recimo vsi ministri za delo striktno proti povečevanju socialnih pomoči, z izgovorom, poglejte, kje je pa minimalna plača! Ministrstvo za delo, ki naj bi bilo socialno ministrstvo, prevzame nase skrb, da tišči socialne pomoči navzdol, da ustvarja čim večjo vrzel med socialno pomočjo in minimalno plačo. Zato, da bi bili ljudje potisnjeni v revščino in prisiljeni delati za minimalno plačo, ki pa dolgo ni dosegala praga revščine. To seveda ni socialna politika, to je izvajanje ekonomske politike v imenu socialne. Še dodatna šlamastika pa je izločitev družinske politike iz socialne politike.

Šimen Zupančič

S kakšnim namenom?

Da metanje denarja za družine ne bi bilo več omejeno, določeno s socialnimi kriteriji, kdo ga potrebuje in kdo ne, temveč kar tako. Tu gre za natalitetno politiko. Ideja je, da je prejemnik socialnih sredstev družina, ne pa posameznik. Katera družina? Tista, ki ima več otrok. Tega si ne izmišljujem, ne analiziram med vrsticami, to je izrecno napisano v Resoluciji o družinski politiki iz leta 2007. Ideja je, da bi z nagrajevanjem, dajanjem denarja vsaki družini za tretjega in naslednje otroke, torej velikim družinam, spodbudili nataliteto. To je absurdna, nikoli delujoča ideja. Nekoč smo imeli enega kar brihtnega ministra za kmetijstvo, Cirila Smrkolja (v letih 1997–2000, op. a.). Prišel je na idejo, da je treba spodbuditi prirejo ovac v Sloveniji, in je uvedel glavarino za prirastek črede – kmetu je država dala bonus za vsako naslednjo ovco. Pri ovcah to deluje. To so preplonkali na ministrstvu za delo in socialne zadeve, da bi tako regulirali nataliteto Slovencev. Ta, mimogrede, sploh ni dramatična. Število družin z enim otrokom se povečuje, število družin z več otroki pa manjša. Poleg tega se povečujeta število prebivalstva in število gospodinjstev. Velike družine res izginjajo, a to se dogaja povsod v razvitem svetu. Potem pa strokovnjaki za nataliteto, ki jih imamo kot listja in trave, bijejo plat zvona, kako zdaj Slovenci izumiramo. Hkrati so pa to isti ljudje, tudi zdaj mislim na strokovnjake, ki so proti priseljevanju. Če hočete dolgoročno preprečiti izumrtje Slovencev, je to mogoče edino z migracijami, drugače ne gre, to kažejo statistični izračuni. Ampak ne – mi hočemo namnožiti Slovence brez migracij.

Čistokrvne.

Tako. In to smo dali v družinsko politiko. Po vzoru s kmetijskega ministrstva pri prireji ovac da država dodaten denar za tretjega in naslednje otroke. In to vsem družinam, to je bistvo. Vsem družinam, ne le revnim. Tudi bogatim in najbogatejšim. Kakšen smisel ima to, kakšno zvezo ima s socialno politiko? To ni socialna, to je natalitetna politika. Tudi to so izumili v času nacistične Nemčije. Po potem Enver Hoxha v Albaniji, pa Stalin ... In zraven pridejo še simbolične medalje – mati heroj je tista, ki rodi veliko otrok. Ta politika je na Slovenskem nesporna, in to je ključni razlog za izločitev družinske politike iz socialne. Da se razumemo, to je bilo že pred Janšo. Ko pridejo na oblast desne stranke in stranke, ki prisegajo na krščanske vrednote, zabijejo samo še zadnji žebelj.

Kaj pa argument, da se prebivalstvo stara in zato potrebujemo veliko otrok?

Ja, ampak to ni problem izumiranja Slovencev, tega lahko popravite z migracijami. Staranje prebivalstva samo po sebi ni problem. To je znak kakovosti družbe – da ljudje umirajo čim pozneje in ne zgodaj. Problem je neravnovesje med starim prebivalstvom, ki je izključeno s trga dela, in delovno aktivno populacijo, ker morajo delovno aktivni vzdrževati čedalje večji delež starejših. To je problem, razmerje med staro in aktivno populacijo. Deloma se ga da popraviti z migracijami. Če pa hočete imeti migracije, morate imeti integracijo. Priseljence. To je zgodovina vseh uspešnih držav, od Amerike do zahodne Evrope. Mi pa tu izumljamo nekaj drugega.

Mimogrede, natalitetna politika ne deluje, saj ljudje niso tako pokvarjeni, da bi šli zaradi sto ali dvesto evrov delat dodatnega otroka. To dokazljivo ne deluje. Na to že dolgo opozarjamo, a ni nobenega interesa, da bi temu prisluhnili. Poglejte samo ime ministrstva za delo, družino, socialne zadeve ...

In enake možnosti.

Ja, to so potem naknadno prilepili, ker niso vedeli, kaj s tem narediti. Enake možnosti so na repu. To ministrstvo skrbi predvsem za delo. Brez izjeme pri vseh dosedanjih ministricah in ministrih je delo na prvem mestu, to pa je regulacija trga delovne sile. 

Bi bila potemtakem rešitev dve ločeni ministrstvi, če ima eno samo navzkrižje interesov?

Gotovo. Poglejte vrstni red področij v naslovu ministrstva, ta ni samo simboličen – najprej je delo, potem družina, šele na tretjem mestu je nekaj, kar ni ne delo ne družina, neke socialne zadeve. Po zgledu drugih držav bi morali imeti samostojno ministrstvo za socialno politiko. Ne za socialne zadeve – za socialno politiko. Da se te nesocialne stvari, od natalitete, APZ, regulacija trga dela ..., izloči in prestavi tja, kamor spadajo. Šele če bi socialna politika imela svoje ministrstvo, bi to lahko bil začetek avtonomije socialne politike proti drugim, zlasti ekonomski. Ker pa ni tako, je socialna politika vseskozi instrument ekonomske, ta je pa neoliberalna. In tu je glavni šmorn. Ko ekonomska politika, ki je glavna in diktira smernice socialni, postane neoliberalna, in taka je od začetka naše samostojnosti, potem dobite neoliberalno državo in razpad socialne politike.

Premalo se govori tudi o tem, da je največje tveganje revščine pri samskih ženskah nad 65 let. Hkrati se hvalijo, kako se zmanjšuje plačna neenakost med spoloma. Pri pokojninah so pa strašni razkoraki, razlika med spoloma je okrog 30 odstotkov. Kako je to mogoče?

To je posledica nedelujoče socialne politike, to je kratek odgovor. Mimogrede, plačna vrzel v Sloveniji je res manjša, tu smo kar dobri. Je manjša kot na primer v Evropski uniji. Vendar je pa drugi del problema to, da imamo trend povečevanja plačne vrzeli, v tem smo pa najslabši v EU. V zadnjih letih smo povečali plačno vrzel najbolj od vseh držav EU. Je nižja, kot je evropsko povprečje, hkrati smo jo pa povečali. To je tako kot pri dolgotrajni revščini, ki jo pospešujemo. To je delež tistih, ki so revni dlje časa. To je zelo žalosten podatek. Trendi pri nas so izrazito slabi. Imamo eno najnižjih neenakosti – to je razdalja med onimi zgoraj in onimi spodaj – v Evropi in svetu. A neenakost povečujemo.

Torej drsimo nazaj?

Drsimo nazaj. Pri deležu ljudi v revščini smo še vedno pod evropskim povprečjem, a delež revnih povečujemo. Brez izjeme politiki, zlasti tisti z ministrstva za delo, poudarjajo samo povprečja in rečejo, poglejte, kako smo dobri! Ko pa pogledate po posameznih kategorijah, nekaj ste jih že omenili – starejši, zlasti starejše ženske, samohranilska gospodinjstva ... –  imamo pa katastrofalne podatke v primerjavi z evropskim povprečjem. Zbral sem 24 različnih kazalcev kakovosti in stanja na socialnem in zdravstvenem področju in potem to primerjal z evropskim povprečjem ter drugimi državami. Pri teh zaostajamo za evropskim povprečjem od 30 do 96 odstotkov, pri drugih kazalcih pa od 4 do 30 odstotkov. Prav pri vseh – in ti so med najpomembnejšimi za presojo kakovosti sociale in zdravstvenega področja – smo občutno slabši od Združenega kraljestva, čeprav je to zelo neoliberalna država. Slabši smo od Češke. Ta je zanimiva zato, ker ima enako polpreteklo zgodovino kot mi in je bila na začetku osamosvojitve po vseh kazalcih enaka kot Slovenija, po nekaterih celo malce slabša od nas. Danes pa smo po vseh kazalcih slabši od Češke. Kako je to mogoče? Samo tako, da smo imeli napačno ne samo socialno politiko, temveč tudi vse druge. Po vseh 24 kazalcih smo slabši od Grčije, ki je najbolj razsuta država v Evropi po zadnji ekonomski krizi. Zdaj je pa še dodatno obremenjena z begunci in vojaško ogrožena od Turčije. Mi smo slabši od Grčije! Reči, ah, saj niti nimamo toliko revnih, se potem s tem zadovoljiti in se hvaliti, kako socialna država smo – to je blef! Zato da nam ne bi bilo treba delati na sanaciji socialnega stanja. Zato, da lahko rečemo, ker smo še vedno pod evropskim povprečjem, ni nič hudega, če smo še malo bolj neoliberalni, da povečamo gospodarsko uspešnost. To je zelo neustrezno in nevarno razmišljanje.

Kakšne bi bile rešitve za vse to?

Rešitev je samo ena. Izhoda iz kapitalizma sploh ne bom omenjal. Kapitalizem povzroča opustošenje in ga lahko korigira samo socialna država, saj zato je bila izumljena. Vprašanje pa je, kaj znotraj kapitalizma narediti, da zaustavimo negativne trende, zlasti na socialnem področju, in drugič, da izboljšamo življenje prebivalstva, zlasti najrevnejšega, da ga izvlečemo iz revščine ali postavimo vsaj na mejo revščine. Tu je odgovor presenetljivo preprost in en sam. Lahko ga uvedete v nekaj dneh.

In sicer?

Univerzalni temeljni dohodek. UTD namreč odpravi dve največji hibi socialnih transferjev, ki nam jih je očitala Evropa že takrat, ko smo vstopali vanjo: prvič, da so socialni transferji prenizki. Premajhni. Tudi po zadnjem povečanju ne krijejo minimalnih življenjskih stroškov. In drugič, preveč so razdrobljeni in nepregledni, to poudarja tudi zadnje poročilo računskega sodišča. UTD mora biti vsaj nekaj višji od obstoječih socialnih pomoči, hkrati pa brezpogojen. To je rešitev. In tako opravite z vso to zmešnjavo, ki ni rešljiva z nadzorovanjem in s pogojevanjem prejemnikom socialnih pomoči.

Je zadeva izvedljiva? Seveda je. Kakšno obremenitev bi UTD predstavljal za državni proračun? Če ga uvedete na omenjeni način, da je torej višji od obstoječih socialnih transferjev in brezpogojen za vse, ni treba povečati niti enega davka ali uvajati novih. Zadeva je izvedljiva z minimalno prerazdelitvijo. Gre za tisto varianto UTD, kjer daste denar samo tistim, ki ga nimajo. Vsi drugi, to je več kot 80 odstotkov prebivalstva, pa denar že imamo, ker nismo v revščini. Nam se z uvedbo te pravice samo prekvalificira del denarja, ki ga že imamo, in država ne da niti centa dodatnega denarja. Denar da le tistim, ki so v revščini, in pokrije zgolj razliko med prenizkimi socialnimi pomočmi in novim UTD. V številkah to pomeni okrog 40 milijonov evrov na leto. To je drobiž.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

zarja jana