O žaljenju novinark
»Mislim, da jih imajo politiki na piki, ker se je slabo plačan novinarski poklic zelo feminiziral, pa še novinarke so pogumnejše in bolj direktne od kolegov. Dno dna je dosegel sedanji premier s tem, ko je označil novinarki nacionalne TV, Mojco Šetinc Pašek in Evgenijo Carl, za prostitutki. Pri tem ne smemo pozabiti vzroka. To je bila objava TV-prispevka o tem, da so se med člani Facebookove strani neofašistov Legija smrti znašli tudi vidni člani SDS. Kruta resnica je zabolela tako, da je Janez Janša podlo žalil avtorico in urednico.«
Propad časnika Republika jo je pripeljal v državno upravo, tam je med prvimi seznanjala slovensko javnost s pomenom EU. Šest let je bila tudi poslanka v državnem zbor in več let je vodila parlamentarni odbor za zunanjo politiko. Čeprav se je upokojila kot državna uslužbenka, nazadnje je delala na ministrstvu za zunanje zadeve, je po duši ostala novinarka. Zato tudi rada vse direktno pove.
Za začetek še tole. Janja je hčerka Tuga Klasinca, žal že pokojne novinarske legende, ki je bil na TV SLO dolgoletni urednik športnega uredništva in med drugim urednik prvega dnevnika v slovenskem jeziku. Ta se je začel predvajati šele 15. aprila leta 1968. Dotlej smo morali Slovenci gledati poročila v srbskem jeziku.
Ste se zaradi očeta podali na novinarsko pot?
Resda mi je bilo novinarstvo položeno v zibelko, a zamikalo me je predvsem zato, ker sem verjela, da lahko tudi posamezniki, sploh pa s pisano in govorjeno besedo, spreminjamo svet na bolje. V to verjamem še danes. Da bi prispevala k spremembam, sem pred leti tudi vstopila v politiko. A kmalu sem spoznala, da tam uspevajo predvsem tisti, za katere je osebna korist pomembnejša od splošne, in sem se umaknila.
Če bi imeli danes spet 19 let, bi se znova odločili za novinarstvo?
Nedvomno. Novinarstvo je bilo in ostaja moja strast. Ko sem delala v časnikih in na RTV Slovenija, nikoli nisem imela občutka, da hodim »v službo«, ampak me je delo, čeprav se je marsikdaj zavleklo v pozne nočne ure, izpolnjevalo. Državna služba me pač ni. Veseli me tudi danes, ko sem spet začela pisati.
Je dandanes še dovoljeno kritizirati oblast?
V pravih demokratičnih družbah, tistih, ki imajo dolgoletno tradicijo svobode govora in pisane besede, je seveda dovoljeno in tudi zaželeno kritično obravnavati oblast. Naša demokracija pa je mlada, in namesto da bi se svoboščine širile, se zadnje čase ožijo.
V Jugoslaviji je bilo marsikaj drugače.
Seveda, a je bilo iz leta v leto več svobode. Tudi v novinarstvu. K temu so veliko prispevali predvsem tisti novinarji in novinarke, ki so bili pogumni in neustrašni. Razkrivali so lumparije tedanje oblasti – zato so bile v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja zaplenjene in prepovedane posamezne številke študentskega lista Tribuna in tednika Mladina.
Tudi vi ste imeli na začetku svoje novinarske poti precejšnje težave z enim od slovenskih političnih funkcionarjev.
Res je. Očital mi je, da sem ga napačno citirala, ko je govoril o odnosu med tedanjo Socialistično zvezo (SZDL) in Zvezo komunistov. Trdil je, da ni izrekel besed, ki sem jih zapisala. Na Delu so me zato celo začasno suspendirali. A sem kmalu z radijskim posnetkom govora dokazala, da sem imela prav. Dotični funkcionar se mi je opravičil, uredništvo pa je takoj ukinilo suspenz.
Se danes kakšen politik opraviči novinarju?
Kje pa! Še huje. Sedanji predsednik vlade že 30 let šikanira novinarje in novinarstvo. Posebej na piki ima novinarke. Pa nikoli se ne opraviči, tudi ko vsi vemo, da se je zmotil ali da je bila njegova govorica veliko preveč sovražna in prostaška. Sicer pa je že leta 1990 napovedoval »labodji spev ljubljanskih urednikov«. Odkar čivka na Twitterju, skoraj vsakodnevno napada naše kolege. Pred leti se je v njegovi pisarni kupčevalo z lastništvom časnika Delo, pred časom je ugledni TV-novinarki, ki sta kritično poročali o njem, razglasil celo za prostitutki. In čeprav sta ga tožili, se še vedno izmika sodbi tako, da z odvetnikom vodita kazenski postopek v smer zastaranja. Pika na i pa sta ukinitev financiranja STA, ki je v narodnem interesu in je visoko profesionalna agencija, cenjena povsod v tujini, in dopuščanje oblasti, da razni skrajneži nasilno protestirajo in celo vdrejo v studio TV Slovenije.
Je torej novinarje legitimno napadati?
Še huje. Sedanja oblast se skuša zaščititi pred vsakršnimi kritikami, ne le novinarjev, temveč tudi svojega ljudstva, tako, da bi bili tisti, ki bi si drznili kaj ostrega reči zoper njih, kaznovani celo s tisoč evri kazni. Poslanci so to k sreči zavrnili. Veste, tega se celo v prejšnji državi in tisočkrat popljuvanem socializmu ni delalo. Takrat je bil sicer uzakonjen tako imenovani verbalni delikt (133. člen Kazenskega zakonika SFRJ), ki je omogočal kaznovanje nasprotnikov režima, a se ga v Sloveniji pred osamosvojitvijo niso več posluževali. Zdaj pa ga je ta koalicija skušala spet uvesti. Sramota! Nad tem so se zgražali tudi v EU. Kam smo prišli, da se je nekdanja žrtev avtoritarnega režima prelevila v novega ustvarjalca besednega delikta!?
Zakaj v resnici zdajšnja oblast tako zelo sovraži STA, da ji že skoraj leto dni ne nakaže zasluženega denarja? Značilno za vse nacionalne agencije namreč je, da nikoli nič ne komentirajo, samo poročajo.
STA ni pomembna samo za slovensko novinarstvo, ampak za celotno državo. Je naše ogledalo v svetu. Prva vladna koalicija v samostojni Sloveniji si je želela tudi z njeno pomočjo doseči večjo prepoznavnost države v svetu. STA je to vlogo takrat opravila vzorno in jo še danes tako opravlja. Naše vrhovno sodišče je odločilo, da mora vlada financirati STA po zakonu! Zapisalo je tudi, da je vlada dolžna zagotoviti izplačila mesečno in da je to, kateri organ bo sredstva izplačal, popolnoma nepomembno!
A zakaj po vašem vlada agenciji noče nakazati denarja, čeprav je to sklenil tudi državni zbor in so slovenski oblastniki to obljubili EU?
Mislim, da to počnejo iz dveh razlogov. Najprej si hočejo pokoriti STA po madžarskem in srbskem vzoru. Potem pa še preostale novinarske hiše, dokler ne bi delovala samo tako imenovana trobila. Drugi razlog pa so očitno osebne zamere direktorja UKOM in predsednika vlade do direktorja STA, ki po mnenju nadzornih organov agencije, ki so edini pristojni odločati, ali direktor svoje delo opravlja dobro in zakonito, to tudi počne več kot korektno.
Bojana Veselinoviča, direktorja STA, poznate, mar ne?
Že več kot trideset let, še iz časov, ko sva bila oba dopisnika iz Beograda, in lahko rečem, da je bil odličen novinar in je pomembno prispeval k osamosvajanju Slovenije s profesionalnim obveščanjem. On je poročal za radio, jaz pa za Delo, in v času razpadanja SFRJ nam slovenskim dopisnikom tam ni bilo lahko. Žal mi je, da se mora tri desetletja pozneje soočati s podobnimi travmami.
Zdajšnja vlada bi si rada pokorila še TV Slovenija ...
Problem je, da je celotna politika preveč vpeta v vodenje RTV Slovenija. Za vzor bi nam morali biti servisi, kot so britanski BBC, nemški ARD, italijanski RAI itd. Tam jim niti na kraj pameti ne pade politično voditi medij, kaj šele program. Pomembna je profesionalnost, ne pa strankarska pripadnost! A tudi uredniška politika TV SLO je pogosto čudna. V strahu, da se nikakor ne bi zamerili nobeni strani, skušajo stalno »uravnoteževati« program. Včasih je to logično, če so vpletene vse strani, a če niso, zakaj je treba vabiti še koga z nasprotne strani?
Se vam zdi, da imamo premalo voditeljev, ki so kos zahtevnejšim sogovornikom?
Da. Ko gledam tuje programe, se gosti, ne glede na politično usmeritev, pošteno namučijo pri odgovorih. Ko sem še delala na TV Sloveniji, so goste spraševali novinarji specialisti za posamezna področja. Zdaj pa imamo voditelje, ki naj bi se spoznali na vse. Ne razvija se več poznavalcev gospodarstva, kmetijstva, kulture, sociale, politike … Zato je pogosto precej neznanja in napak.
Je novinarski poklic še cenjen?
Na žalost ni. Del krivde nosijo razmere, o katerih govorim, večji del pa lastniki medijev in tudi novinarji sami. Lastniki slovenskih medijev se ob njihovem nakupu očitno niso zavedali, da je to zelo draga zadeva in da praviloma prinaša izgubo. Potem poenostavljeno »režejo« stroške tako, da odpuščajo dobre in izkušene novinarje, ki imajo nekoliko višje plače, ter honorarno ali za določen čas zaposlujejo mlade novinarje, ki pa še ne obvladajo zahtevnejših novinarskih del. Ti pa težko svojim šefom rečejo NE. Namreč, marsikateri lastnik si misli, da je z lastništvom medija dobil tudi odprta vrata za reklamo svoje osnovne gospodarske dejavnosti, kritiko svojih konkurentov in podporo politični opciji, ki mu je blizu. Če novinarji pri tem popustijo, izgubijo svojo objektivnost, ki je eden od temeljev tega poklica.
O tem govori tudi cena novinarskega dela. Mar niso v marsikateri medijski hiši plače novinarjev še nižje kot plače medicinskih sester? Honorarji so čedalje bolj mizerni. Večina novinarjev in fotoreporterjev pa tako ni v rednem delovnem razmerju.
Na žalost je to res. Plače in honorarji so celo šokantno nizki. Večina novinarjev, vsaj v večjih medijih, ima najmanj fakultetno izobrazbo, v dnevnih medijih delajo po cele dneve in tudi za vikende, predvsem pa morajo veliko znati. Njihove plače pa so praviloma nižje od povprečnih. Tisti s krajšo delovno dobo bi bolje zaslužili kot trgovci za blagajno. Tudi sama sem bila pred kratkim šokirana nad nizkim honorarjem za delo, ki sem ga opravljala deset dni. Zanj sem dobila toliko, kolikor mi je za uro in pol dela zaračunal vodovodni inštalater, ki mi je zamenjal pipo! To je popolno razvrednotenje intelektualnega dela.
Uglednim piscem plačujejo drobiž ali celo nič, mladi novinarji dobivajo miloščino, pa še držijo jih večinoma v prekarnem odnosu.
Na zahodu ni prekarcev v novinarstvu, redno zaposleni ali honorarni novinarji pa so plačani najmanj dvakrat ali trikrat toliko kot v Sloveniji. Novinarji bi si morali prek sindikata in obeh združenj izpogajati spodoben cenik za svoje delo. Javna beseda ima svojo moč in tega bi se morali bolj zavedati.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
