Jolanda je kljub težavam s srcem že v mladih letih zaključila osnovno in srednjo šolo, najprej triletno cvetličarsko, nato je dodala še dva letnika, da je dosegla izobrazbo hortikulturnega tehnika na novomeški kmetijski šoli Grm.
»Velikokrat sem zasledila, da ljudje o medicini in samem zdravstvu pišejo in govorijo predvsem takrat, ko imajo negativne izkušnje, zelo poredko ali skoraj nikoli pa takrat, kadar zdravniki delo dobro opravijo. Ker sem jaz ena od tistih, ki so veliko časa preživeli po bolnišnicah, se rada pošalim na svoj račun, da so bolnišnice moj drugi dom. Veliko sem že dala skozi kot pacientka, to sem od svojega rojstva leta 1993 in bom praktično vse življenje, saj imam prirojeno hudo srčno napako,« je svojo pripoved začela Jolanda Klemenčič.
ŠTIRIKRAT V ANGLIJI, ENKRAT V SLOVENIJI
Letos je imela Jolanda že peto operacijo na srcu in ta je bila prvič opravljena v Sloveniji, preostale štiri, leta 1994, 1996, 2001 in 2015, so opravili zdravniki v Angliji. »Ko sem bila pred dejstvom, da bo znova potrebna operacija, sploh če bom kdaj želela imeti otroke, in da bo v Sloveniji, sem bila kar malo šokirana, saj nisem vedela, kaj naj pričakujem. A ko sem se srečala z zdravniki, sem takoj začutila, da so vredni vsega zaupanja in da natanko vedo, v kaj se spuščajo. Po vseh pogovorih z njimi sem videla, da to zanje ni samo služba, ampak tako rekoč dihajo s pacienti. Bili smo kar dobra ekipa,« pripoveduje. Sicer bi morala na operacijo že lani, a so jo prestavljali zaradi epidemije novega koronavirusa. Prelaganje termina posega jo je začelo izčrpavati, predvsem psihično, kot sama misel na operacijo. Tolažba so ji bila zagotovila zdravnikov, da bo ta zadnja, pa čeprav najbolj tvegana od vseh do zdaj.
»In potem je končno prišel dan, ko so me sprejeli v bolnišnico. Bil je 6. januar, operacija pa je bila dan kasneje. Opravila sta jo kirurga Miha Weiss iz Slovenije in Roman Gebauer iz Češke, ki je prišel v Slovenijo samo zaradi moje operacije. Naslednji dan je sledilo zapiranje prsnega koša. Iskreno se zahvaljujem vsem, ki so bili ves ta čas ob meni, mamici Ani, ki mi vseskozi močno stoji ob strani, starejši sestri Leji, ker je skrbela zame, ko sama nisem bila zmožna zaradi nemoči, njenemu partnerju Marjanu Beceletu, ki je pravi prijatelj, bivšemu partnerju Darku Megliču in njegovi mamici Jožici, pa socialni delavki Klavdiji Bučar Trdina in Polonci Lamovšek iz zavoda za zaposlovanje. Predvsem gre velika zahvala kirurgu Mihi Weissu in kardiologinji Katji Prokšelj, ki sta mi bila kot oče in mama skozi celoten proces priprave na operacijo in po njej, na voljo za vsa vprašanja in nasvete, pa tudi po tem, ko so me 21. januarja odpustili v domačo oskrbo, psihoterapevtki Ani Kocjančič, osebni zdravnici Marti Pančur, celotni ekipi antikoagulantne ambulante v Zdravstvenem domu Novo mesto in ginekologinji Marijani Klarič Kamin ...« je naštevala Jolanda in se že vnaprej opravičila vsem, če je koga izpustila. »Z njihovo podporo, motivacijskimi in spodbudnimi besedami in včasih tudi malo humorja mi je uspelo iti skozi vse to, kar res ni bilo preprosto. Moje srce danes dobro deluje, seveda s pomočjo zdravil, ki jih bom jemala vse življenje. Hvaležna in zadovoljna sem, da imam v težkih trenutkih vedno dobre ljudi okoli sebe. In želim si, da bi tudi drugi imeli tako srečo, kot jo imam jaz,« je iskreno, s solznimi očmi dejala Jolanda, ki ve, tako kot njena številna družina – mama Ana in oče Tone ter tri sestre, poleg Leje ima še dve mlajši, Bojano in Mirjam –, kaj je to boj za življenje.
V LONDON V INKUBATORJU
Letos je imela Jolanda prvo operacijo na srcu v Sloveniji, preostale štiri so opravili v Angliji.
»Presrečna sem, da smo zdaj na zeleni veji. Ko je Jolanda prihajala domov po tej zadnji operaciji, so se nebesa odprla za življenje. Vsak dan se zahvalim za to, da živimo. A še vedno nosim v sebi bolečino doživetega in strah, da bi jo izgubila,« je ob pogledu na Jolando ter nato na Lejo in njenega sinka Patrika, ki se je ob našem obisku navdušeno igral, ljubeče dejala mama Ana. »Ni večje sreče od tega, da imaš zdravega otroka,« je nadaljevala in obudila še vedno žive spomine na čas po rojstvu Jolande, ko so še vsi upali, da njena srčna napaka vendarle ni tako huda, in ko so z nekajmesečno deklico v inkubatorju odpotovali v London, saj v Sloveniji takšnih operacij tedaj niso izvajali. Za to možnost je izvedela iz članka o tem, da so tam pomagali neki deklici iz Štajerske, ki so jim ga sosedje pustili v nabiralniku. Poklicala je mamo te deklice in začela se je pot k ozdravitvi, o čemer smo tudi pisali v Dolenjskem listu septembra leta 1994. Za pomoč pri navezovanju stikov je poprosila bratranca Roka Ziherla, ki je tedaj študiral v Londonu in bil tudi potem nepogrešljiv del vsega, kar se je tam dogajalo, za kar mu bo večno hvaležna, pa tudi za vso pomoč dobrih ljudi, ki jih je srečala na tej težki poti. V London je šla Ana z Jolando trikrat, četrtič jo je nadomestila Bojana, saj se ji je v tistem trenutku zdelo, da psihičnega pritiska ne bo znova zmogla.
Jolanda je želela deliti svojo zgodbo, svoj boj za življenje, z vsemi, ki se soočajo s podobnimi preizkušnjami, predvsem pa s tistimi, ki imajo, kot je dejala, o medicini in zdravstvu slabo mnenje.
A so zmogli, vsi skupaj. Jolanda je kljub vsemu zaključila osnovno in srednjo šolo, najprej triletno cvetličarsko, nato je dodala še dva letnika, da je dosegla izobrazbo hortikulturnega tehnika na novomeški kmetijski šoli Grm. »Sicer sem v šoli precej manjkala, tudi anestezije so pustile svoje posledice v spominu, logiki, koncentraciji in orientaciji, a mi je uspelo. Bilo je veliko vzponov in padcev, trenutkov, ko smo bili tako jaz kot moji najdražji povsem na tleh, ko nisem mogla nič, in trenutkov, ko smo prekipevali od življenja in veselja. Naredila sem tudi izpit za avto, zelo rada plešem,« je povedala. Zdaj je njena največja želja, da zaživi povsem samostojno življenje in da ne bo odvisna od drugih, da končno najde službo, kjer bo lahko delala kljub svojim omejitvam. Zamenjala jih je namreč že kar nekaj, saj ni zdržala tempa in naporov, pa čeprav se je še tako trudila, da bi bila takšna kot ostali. »A telo je kmalu povedalo svoje, zaposlovalci pa večinoma niso imeli posluha za moje težave,« je pripomnila Jolanda, ki je prepričana, da je pred njo bolj mirna in lepša prihodnost. Njena mama Ana Klemenčič pa dodaja, da moramo živeti prav vsak trenutek in ne bežati od težav, ko se pojavijo, jih sprejeti in začeti reševati. »To je bila lekcija našega življenja!«
