Leta 2016 je takratna vlada v Strategijo internacionalizacije slovenskega visokega šolstva zapisala, da si za cilj zadajajo, »da bo leta 2020 Slovenija prepoznavno mednarodno središče znanja in privlačna destinacija za visokošolski študij ter za pedagoško, znanstvenoraziskovalno in strokovno delo tako domačih kot tujih študentov in strokovnjakov«. Pandemično leto je seveda te ambiciozne cilje bistveno zamejilo, ob vračanju v normalne razmere pa je ideja internacionalizacije dobila klofuto od ministrstva za notranje zadeve (MNZ) pod vodstvom Aleša Hojsa. Novela zakona o tujcih, ki velja od 26. maja, je namreč ob začetku poletnega izpitnega obdobja številno skupnost študentov iz neevropskih držav pri nas postavila v neugoden položaj, kjer poskušajo ugotoviti, kaj natanko jim prinaša nova zakonodaja, hkrati pa opravljati študijske obveznosti ter se pripravljati na najhujši možni scenarij: da se morda jeseni preprosto ne bodo mogli vrniti.
Vse te možnosti v glavi preigrava tudi Marija Jeremić, 25-letna študentka primerjalne književnosti na ljubljanski filozofski fakulteti. V Sloveniji biva že devet let, saj je iz Srbije prišla še kot dijakinja, da bi lahko opravljala mednarodno maturo v Mariboru. O spremembah zakona pravi, da je predvsem razočarana nad načinom, kako so ga sprejeli, in nad nezadostno komunikacijo odgovornih. Pri številnih kolegih na ljubljanskih fakultetah prav tako opaža strah in dezorientiranost, saj še vedno ni jasno, kako in kdaj bodo morali dokazovati, da imajo zadostna sredstva za preživetje, kot nalaga nova zakonodaja.
Novela je namreč ukinila možnost, da tujec zadostna sredstva za preživljanje izkazuje s pisno izjavo staršev, ki so ga po pravu države, katere državljan je, dolžni preživljati. V četrtek so po dolgem odlašanju z MNZ vendarle podali interpretacijo, da bo odslej lahko vsak študent, za katerega obstaja zakonska dolžnost preživljanja s strani staršev, zadostna sredstva izkazoval tudi s sredstvi, ki jih prejemata starša oziroma njegova zakonita zastopnika. In koliko je to denarja? Za enoletno bivanje zadostuje slabih 5000 evrov, ali drugače rečeno, mesečni znesek najmanj v višini osnovnega zneska minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji, ki od 1. avgusta 2019 znaša 402,18 evra.
Čakajoč intepretacijo
Jeremićeva izpostavlja absurd, ki je zapisan v temelju te spremembe, saj kot pravi, se poskuša čim bolj sama preživljati s študentskim delom in se noče zanašati na starše. Dejstvo, da večino študentov iz tretjih držav predstavljajo mladi iz držav nekdanje Jugoslavije, še bolj poudarja nesmiselnost te uredbe, saj gre za države z bistveno nižjimi povprečnimi prihodki in višjimi stopnjami brezposelnosti. Kot pojasnjuje Jeremićeva, ji bilateralni sporazum med državama omogoča brezplačen redni študij, zaradi česar lahko nove omejitve razume zgolj kot ceno, ki jo mora plačati, da je sploh lahko tukaj, kar pa jo v primerjavi s slovenskimi študenti postavlja v neenak položaj. Po pričevanju študentke komparativistike so bili posebej kaotični prvi dnevi po tem, ko je novela stopila v veljavo. Ob klicih na upravno enoto in ministrstvo za notranje zadeve so dali jasno vedeti, da niti na pristojnih organih ne vedo natanko, kako se interpretira novi zakon, tudi zdaj pa ni mnogo bolje. Celo na vprašanje, ali se ta zakon nanaša na vse tujce ali samo na tiste zunaj EU, sprva na MNZ niso imeli jasnega odgovora. »Če ministrstvo meni, da se v bistvu nič ne spreminja, potem naj nam to razložijo. Njihova odgovornost je, da to uredijo. Zakaj je moja odgovornost, da jaz to izvem? Jaz nisem pravni strokovnjak, prav tako ne pravnik,« pravi Jeremićeva. Strah jo je, da bo nejasnost novele pomenila, da se težišče odločanja glede pravice do bivanja za tuje študente prenaša na upravne postopke, kjer bi se zakon lahko različno interpretiral glede na odločevalca.
Neustavne rešitve
Z novim zakonom Slovenija v vsakem primeru postaja manj prijazna država za tujce. Politike izključevanja se zdaj očitno prenašajo še na študente, ki bi sicer tvorili naslednjo generacijo strokovnjakov in visoko izobraženih kadrov na vseh področjih. Sicer pa novela ostalim tujcem postavlja dodatne ovire, tako da so tukaj bivajoči tujci do združitve z družino upravičeni šele po dveh letih namesto enega leta, kot je veljalo doslej, dodatno se krčijo pravice migrantov in beguncev v Sloveniji, v primeru razglasitve »kompleksne krize« pa zakon uvaja jasno protiustavno možnost zavračanja vseh prošenj za azil, brez individualne obravnave. Da se minister Aleš Hojs požvižga na ustavo, tako ali tako že dobro vemo.
