Četudi tako rada opreza za sogovorniki čez mejo, vidi v Sloveniji še toliko neraziskanih zakladov, da ji dela ne bo zmanjkalo še nadaljnjih 20 let. In kdo je Ksenija Horvat? Bojevita najstnica, samosvoja ženska, diplomantka primerjalne književnosti in sociologije, razvajena od dobrih pogovorov, ki najbolj ceni trenutke, ko vzame v roke knjigo samo za lasten užitek. A se popolnoma zaveda, da je delo, ki te sili v branje knjig, poseben privilegij.
Koliko časa potrebujete, da se pripravite na pogovor? Zdi se mi neverjetno, da bi lahko človek vse prebral …
Nikoli nimam toliko časa, kot bi si ga res želela. Če delam takšne kalibre, kot so Mladen Dolar, Dragan Petrovec, Spomenka Hribar, in če si »ziheraš«, kot sem jaz, preberem skoraj vse. Kaj boš pa naredil, če med intervjujem sogovornik govori o nečem, kar zaznaš kot zelo pomembno, ti pa ne veš, o čem govori? Pred tako situacijo imam paranojo. Sicer sem pa še vedno pod tem drilom, da morajo biti vprašanja informirana in pametna, da raje dobro naredim domačo nalogo, četudi en teden prej ne spim. Veliko knjig res preberem v celoti, ker me potegnejo vase, če časovno ne uspem, pa moram vsaj vedeti vse. Če ne, se počutim kot zguba.
Še vedno, po več kot tridesetih letih novinarstva?
Da, zame je, kot da delam vsako stvar prvič. Če bi se zanesla na to, da se pa ja znajdem, na rutino, izkušnje, lahko samo čakam, kdaj bom naletela na mino. Včasih se zavem, da ni bilo stoodstotno, da bi lahko še več, in čeprav ni vedno odvisno samo od mene, se sekiram. A tudi vem, da si je treba odpuščati. Če ti že drugi ne, moraš sam sebi. Vsi delamo napake. Če jo narediš, jo je treba priznati in se zanjo opravičiti. Če to narediš na pravi način, ti ljudje ne štejejo za slabo.
Po koliko letih dela ste si bili sposobni reči, da si je treba odpustiti? Ne vem, če bi to zmogli v mladosti.
Ko si mlad, si tako pogumen in tako pameten ... Takrat se vsega lotevaš z neko vehemenco, ki se z izkušnjami na eni ravni krepi, hkrati pa z leti svoje delo opravljaš z večjo odgovornostjo. Vsaj pri novinarskem delu to opažam. Zato ker veš, kako pomembna sta v resnici vsaka beseda in vsak stavek – še posebej v današnjem svetu. Ko gledaš okoli sebe, ugotoviš, da ni čas ne za polresnice ne za neke približke. Mislim, da ni človeka, ki v tem hipu ne bi čutil tega pritiska. Razmere so tako napete, da četudi so stvari točno take, kot bi morale biti, še ne pomeni, da nisi žrtev političnih napadov, diskreditacij. To se dogaja ne samo nam, ampak novinarjem po vsej Evropi. Pravkar sem se vrnila z Dunaja, kjer sem se ukvarjala z dogajanjem na javni televiziji ORF v času vladanja svobodnjakov. Potem pomisliš, da ni nikjer več plavanja v mirnih vodah, saj smo novinarji povsod na udaru – v Avstriji, Nemčiji, Angliji ... Za politične pritiske smo javni mediji tisto sadje, ki ga je zaradi najnižje lege najlažje obrati. Najprej pocukajo nas. Smo v odgovornih in težkih časih.
Pred devetnajstimi leti ste dejali: »Honorarji so bili pred desetimi leti precej višji kot danes.« Kaj boste rekli danes? Da niste vedeli, da lahko kakšen poklic pade tako nizko?
Nisem si mislila, da bomo novinarji kdaj v tako težkem položaju, kot smo danes. Tudi finančno. Zaradi zniževanja vrednosti našega dela je ogromno kakovostnih, pametnih, dobrih ljudi šlo iz novinarstva ali pa se za ta poklic ne odločajo. Ko pogledaš na razmere na trgu in kako slabo so plačani … jaz sem tukaj 30 let in vem, da ima ogromno ljudi bistveno slabšo plačo od mene. Kolegi na komercialnih televizijah so plačani bolje.
Eno izmed novinark mlajše generacije sem videla na vaši televiziji, dobesedno dan pozneje pa na komercialni. Torej vaše kadre uspešno snubijo?
Vedno so jih. Večina komercialnih televizij je nastala na žuljih dela na RTV. To je problem. Če si mlad in ti ponudijo tisočaka več, se seveda odločiš za višje plačilo. Je pa res, da ima večina ljudi v mislih tudi to, da lahko na javni televiziji delaš to, kar drugje ni mogoče: daljše oddaje, dokumentarne projekte – in to je res velik izziv.
Dejali ste, da kariere niste načrtovali, le izzive življenja ste sprejemali. Ste dobri v sprejemanju tega, kar vam prinese življenje?
To sem govorila pred dvajsetimi leti, ko sem bila še pametna! (smeh) Ampak res me je življenje vedno nekako vodilo. Nisem se odločila za študij novinarstva, pa me je zaneslo sem. Če se ozrem na svojo pot, kako sem začela kot študentka (na radiu Študent, op. a.), menim, da bo za mlajše to težje. Naša generacija novinarjev se je lotevala najtežjih izzivov, pri komaj 30 letih sem vodila Odmeve – danes ni več tako. Menim, da je v slovenski družbi na splošno tako, da se generacija tik pred upokojitvijo še precej oklepa utrdb. Generacijski preskok se ni zgodil, zato se tudi ukvarjamo z vedno istimi, postanimi temami, namesto da bi se več s pogledom na svet, ki ga imajo mlajši.
Če rad opravljaš svoje delo, torej stvari kar prihajajo do tebe. Je pa res, da si moraš tudi drzniti zagrabiti priložnost. To, nekakšno frehovsko drznost, češ saj bom zmogla, imam najbrž le v sebi. Verjetno pa sodim v generacijo, ko so nas še učili, da je treba izzive sprejemati, medtem ko se mi zdijo mladi zdaj bistveno bolj zaskrbljeni in si ne upajo toliko. Ko jih opazujem, si želim, da bi bolj posegali po ključnih pozicijah, da bi si želeli, imeli ideje, hoteli svet zase. Mi smo hoteli svet zase. Zdaj pa imam občutek, kot da menijo, da svet ni čisto njihov in da je cena previsoka, da bi se zanj borili.
Je ta frehovska drznost odvisna od tega, kje in kako te vzgajajo? Kako ste vi dobivali temelje?
Imela sem strašno starokopitno vzgojo. Učili so me, da se je treba v šoli učiti, da se dokazuješ z dobrim delom in da ti ne sme biti nikoli težko narediti prej več kot premalo. Učili so me, da če si prizadeven in resno pristopaš k stvarem, se ti na koncu že nekje obrestuje, da ti tako ne more biti slabo v življenju. Danes svojima otrokoma govorim enako: uči se, to je vse, kar ti bo v življenju ostalo. To, da te spodbujam k temu, je to, kar ti dajem: da se je treba truditi, da je znanje največja vrednota. Karkoli se ti v življenju zgodi, boš znanje nosil s sabo. O tem sem trdno prepričana in je dokazljivo pri številnih ljudeh, tudi po svetu, v težkih razmerah.
Vaš sin končuje prvi letnik srednje šole, hči pa sedmi razred. Se vam zdi, da so otroci sedaj, na robu samostojnosti, zahtevnejši kot prej?
Ko so majhni, te tako zelo potrebujejo, so nemočni in veliko se moraš ukvarjati z njimi. To je poseben čar, ampak je tako fajn, ko odraščajo. Včasih sedim z njima in se med pogovorom zavem: pa kako se je z vama dobro pogovarjati! O tem, kaj bereta, kaj bosta, o njunih sanjarijah ... In ob vsem tem se spomnim sebe. Otroka sta mi sedaj že res dobra družba. Kaj bi hotela še več?!
Ste bili kot najstnica zahtevni?
Da, bila sem. Svoj prostor svobode sem si morala izboriti in sem si tudi ga. Pri tem ni bilo popuščanja. Večji del življenja sem samosvoja.
Kot najstniki se na polno ukvarjamo z videzom. Popravite me, če se motim, ampak ko sem spremljala vaše pogovore – sodelujete tudi s knjižnicami – sem opazila, da ohranjate naravni videz, niste namazani s tono pudra, recimo.
Kadar sem na televiziji, pred kamero, sem seveda popolnoma naličena, ker imamo za to vzpostavljen sistem, zasebno pa z ličili ne pretiravam, ker se tako ne počutim udobno.
Kako razmišljate o današnjem svetu popolnega videza? Se vam zdi, da si ta pritisk ustvarjamo ženske same in podlegamo tej družbi, ki ne priznava gub in staranja?
Zdi se mi, da popoln videz dosežemo takrat, ko se dobro počutimo. Jaz se počutim zelo dobro tudi brez maskare in šminke. Rekla bi, da je žal tako, saj v resnici zelo spoštujem ženske, ki se zjutraj popolnoma uredijo. Hkrati se mi to ne zdi tako zelo pomembno, sama pri sebi pa si že mislim, da bi se lahko malo bolj poukvarjala s tem, ampak nimam časa, ne zanima me dovolj. Dokler ne bom doživela nekega starističnega pritiska, češ da se moramo po 50. letu popraviti, se s tem ne bom obremenjevala.
Menim, da pri mojem delu ljudje niso pozorni na moje gube, ampak sem tam zato, da peljem pogovor, osrednja luč je na gostu, zame pa res ni pomembno, ali imam perfektno pričesko. Lepota na televiziji sicer ne škodi, ampak če pa nisi lep, se da preživeti. Moram pa povedati, da se danes počutim bolje, kot sem se pred dvajsetimi leti. Ob vseh stvareh, ki so na tem svetu, ob vseh strašno zanimivih ljudeh in temah, ki se jih imam čast in priložnost lotevati, se mi zdi, da je ukvarjanje z eno gubo več nepomembno.
Se absolutno strinjam!
Je pa za ženske res težko, saj po odzivih in komentarjih sodeč, bodo ženski pred očitki o profesionalni napaki oponesli, da je debela, da ... Skratka, ne moreš zmagati.
Pogovarjate se res z izjemnimi ljudmi. Svet prihaja na tak način k vam. Je to za vas potreba?
Včasih res že začutim nelagodje, če pred sabo nimam top človeka. Vajena sem bila mnogih tujih gostov in ta tok se je zaradi epidemije ustavil, saj nimamo denarja, da bi lahko intervjuje snemali po vsem svetu. In to pogrešam. Čeprav je v Sloveniji toliko zanimivih ljudi, ki do mikrofona ali televizijskega studia še sploh niso prišli, da je dela še za naslednjih 50 let, brez pretiravanja. Trudimo se, da pomembna sporočila vseh teh izjemnih ljudi odmevajo, puščajo sled. Vseeno pa je krasno, če gostimo tudi tujce, saj prinašajo nov veter, ideje, nove interpretacije, nov pogled na nas od zunaj, kar po mojem mnenju v naši državi še posebej potrebujemo.
Covid je zmanjšal tudi vnos drugih vesti iz tujine. Ni vse samo covid, ta čas se dogajajo velike družbene spremembe in temu vsi skupaj zelo slabo sledimo iz tisočih razlogov. Po koncu covida bomo odprli oči in ugotovili, da se je svet popolnoma spremenil – tega pa ne želimo, zato je treba vztrajati in brskati ter se ukvarjati z vsem, kar se dogaja po svetu.
Ste zaradi vseh teh pogovorov drugačni, bogatejši?
Mislim, da. Z vsakim intervjujem se naučim toliko stvari, da me to absolutno oblikuje. Poleg tega si na tak način oblikuješ neprecenljivo mrežo ljudi, ki jih lahko vedno pokličeš, da zastavijo dobro besedo zate pri tistem, ki ga želiš naslednjič gostiti v studiu. Če bi imela večjo pisarno, bi si naredila tak ogromen plakat s podobami in imeni vseh intervjuvancev – kot velik miselni vzorec. To so poti do znanja, na tisoče zgodb ti pride na mizo.
Obstaja kakšna prostočasna dejavnost, kjer izgubite občutek za čas?
Nazadnje se mi je to zgodilo, ko sem sestavljala rodovnik svojih prekmurskih prednikov. Prišla sem precej daleč – do konca 18. stoletja, mi je pa ostalo še nekaj arhivov, ki jih moram pregledati. To je fino početje, toliko se naučiš o ljudeh, zgodovini, strašno zanimivo je. Ure in ure se potapljaš v arhive, knjige ... Sicer pa sem s podeželja in mi v prostem času ne uide delo na vrtu in njivi.
V Londonu ste živeli in delali šest let ter posebej radi razpravljali s kolegi z vsega sveta o svetovni politiki in trendih. Se spomnite morda, pri napovedovanju česa ste popolnoma usekali mimo?
To je bilo ravno na začetku devetdesetih, ko še nismo prav dobro razumeli, kam se ta svet razvija. Slovenija je dosegla samostojnost, soočili smo se s spremembo sistema, sprejeli smo kapitalizem. Kljub temu pa človek še vedno malo živi s tistim prejšnjim življenjem, češ da bo vedno bolje, da gradimo svojo prihodnost, do katere pristopamo proaktivno in se trudimo. In to se nam je sfižilo. V tistih letih smo verjeli, da bo vedno bolje, a ko danes pogledaš na življenje ljudi, si lahko precej razočaran. Kakšne pravice imamo, koliko je revščine, neenakosti, kako velik socialni prepad je med tisto peščico bogatih in vsemi drugimi, ki preštevajo uboge evre. V tistih letih smo zgrešili ravno pri tem, nismo pričakovali in ne dojeli, da nas bo ta neoliberalistični koncept, ki je bil takrat že lepo zasajen tako v vzhodni Evropi kot pri nas, pripeljal do takih skrajnosti, kot jih živimo danes. Jaz si ne želim tega, da ljudje delajo v tako težkih okoliščinah. Rada bi živela v svetu, kjer je ljudem dobro in imajo otroci ob rojstvu vsaj približno enake možnosti – to se mi zdi fer in pošteno. Mi pa imamo vedno ene in iste debate. Kdo bi si pred 20 leti mislil, da bo tako? Ne govorim samo za Slovenijo, ampak imam v mislih kar vso vzhodno Evropo. Bojim se, da bomo zapadli v nekaj, česar absolutno nismo pričakovali.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
