Sedeminpetdesetletna Irena Temlin je nepopravljiva optimistka. Ko je pri 22 letih izgubila desno oko, si je rekla, da ji še vedno ostane levo. Ko je izgubila še tega, se je vpisala v društvo slepih in slabovidnih. »Tam se mi je odprl svet novih možnosti. Najprej sem se udeležila dveh usposabljanj in začela spoznavati člane društva.« Čez dve leti je že bila članica izvršnega odbora društva, pozneje je postala še članica izvršnega odbora društva KPŠRD Karel Jeraj (Kulturno-prosvetno in športno rekreativno društvo slepih in slabovidnih). Irena je zelo aktivna: keglja, kvačka, recitira, igra v dramski skupini. Vodi tudi skupino za ženske in samopomoč. »Rade se družimo. Marsikaj počnemo. Imamo razne delavnice, včasih medse povabimo kakšnega zanimivega gosta, jeseni se družimo na pikniku, veliko se sprehajamo po Ljubljani, še posebno rade obiščemo ljubljanski grad. Osmi marec, naš praznik, pa proslavimo s kulturnim programom in se obdarujemo s šopki rož.«
Prvo oko ste izgubili, ko ste bili stari komaj 22 let. Kaj se je zgodilo?
Začelo se je z glavobolom. Dva dni me je bolela glava, tretji dan je bilo oko rahlo rdeče. Osebni zdravnik mi je rekel, da je vneto, ter mi predpisal kapljice in mazilo. A ni bilo nič bolje. Oko je postajalo čedalje bolj rdeče in manjše. Ko sem se vrnila k zdravniku, me je napotil na očesno kliniko. Dva meseca sem bila tam, vendar se ni dalo narediti ničesar več, saj mi je že odstopila mrežnica. Nazadnje se je oko tako izsušilo, da sem ostala brez.
Kako je bilo pri teh letih izgubiti oko?
Bilo je hudo, ker pa sem zelo velika optimistka, sem si rekla, da bo še vse dobro. Nisem slepa, saj mi je ostalo še eno oko. Dokler se nisem navadila, sem pa imela kar nekaj težav. Veliko stvari sem razbila, ko je enkrat mimo mene letel ptič, sem bila prepričana, da je muha. Sčasoma sem spet počela vse tako kot prej. Vozila sem avto, po letu in pol bolniške sem dobila protezo in šla nazaj v službo. V podjetju so mi šli na roko, iz računovodstva so me premestili v tajništvo. Ker sem bila invalidka druge kategorije, sem delala samo po štiri ure.
Ves čas vam je ob strani stal tudi vaš partner.
Res je. Ko sem izgubila oko, sva bila par leto dni. Čez štiri leta sva se poročila in postala starša.
Čez 16 let se je zgodba ponovila.
Drugič je bilo precej drugače kot prvič. Drugega februarja zjutraj sem začutila zategovanje, če sem oko obrnila v levo ali desno smer. Popoldne sem šla v dežurno ambulanto očesne klinike. Zdravnik me je pregledal in mi povedal, da ne vidi nič posebnega. Vseeno pa mi je predlagal, naj čez noč ostanem na opazovanju. Ko me je zjutraj še enkrat pregledal, je bil vidno šokiran. Na moje vprašanje, kaj je narobe, je samo nekaj zamomljal. Nazadnje mi je povedal, da je opazil spremembe in da moram ostati v bolnišnici. Čez enajst dni, bilo je ravno na moj rojstni dan, nisem več prepoznala obrazov domačih, ki so mi prišli voščit. Potem je šlo samo še navzdol. Karkoli so zdravniki poskusili, nič ni delovalo. Po mesecu dni sem se domov vrnila slepa.
Dober mesec po tem, ko so vas odpustili iz bolnišnice, so vas operirali.
Odstranili so mi lečo in vstavili silikon. Dva dni po operaciji sem lahko na tabli, ki jo imajo zdravniki za preverjanje vida, še videla največjo črko C. Kmalu, čeprav mi tokrat mrežnica ni odstopila, spet nisem videla ničesar. Danes spadam v kategorijo slepih, ki imajo manj kot pet odstotkov vida. Ne vidim več obrisov. Ločim le kontrast med svetlobo in temo.
So kdaj ugotovili, kaj je bil vzrok?
Povedali so mi, da sem obe očesi izgubila zaradi okužbe s herpesom.
Leto dni po izgubi vida ste se invalidsko upokojili. Isto leto ste se včlanili tudi v društvo slepih in slabovidnih.
Doma mi je bilo dolgčas, zato sem se včlanila v društvo. Tri mesece sem čakala, da me bo kdo poklical. Ker se to ni zgodilo, sem na društvo poklicala sama in vprašala, ali se pri njih kaj dogaja. (smeh) Hitro sem opravila dve usposabljanji in začela spoznavati člane. Najprej sem se vključila v kulturno skupino, kjer smo pripravljali recitale. Čez dve leti so me izbrali v izvršni odbor društva, potem še v odbor kulturnega društva.
Vpisali ste se tudi v krožek kvačkanja.
Tako sem se navdušila nad kvačkanjem, da sem vsem, ki jih poznam, nakvačkala brezrokavnike. Zdaj ne kvačkam več, ker brezrokavnikov nimam več komu dati. Na krožek hodim le še zaradi družbe.
Od nekdaj so vaša ljubezen tudi hribi.
Ko sem rodila, me v podjetju niso imeli kam dati, zato sem sedem poletij s hčerko preživela v Vodnikovi koči, kjer je bil moj očim oskrbnik. Moja takratna velika želja je bila, da bi bila v pokoju tudi sama oskrbnica kakšne planinske koče.
Ta želja se vam ni uresničila, se vam pa je pred tremi leti in pol uresničila še ena želja, tudi povezana s hribi.
Res je. Po 40 letih sem bila spet na Triglavu. To mi je zakuhala hči, ki me je prijavila na oddajo Dan najlepših sanj. Priskrbeli so mi dva izkušena vodnika, ki sta me spremljala na poti na Triglav. Uživala sem na polno, še najbolj, ko smo plezali po klinih. Ko so mi povedali, da mi samo še nekaj metrov manjka do Aljaževega stolpa, sem zajokala. Zmogla sem! V zahvalo sami sebi sem na vrhu zapela Reginino pesem Dan najlepših sanj. Komaj čakam, da bom šla še enkrat.
Če bo šlo vse po načrtih, boste na Triglavu stali že čez dve leti. Tokrat v okviru projekta SSP po SPP (Slepi in slabovidni planinci po slovenski planinski poti). Za kakšen projekt gre?
Poleti 2019 me je poklicala prijateljica Ana Oražem, vodja planinske sekcije pri društvu Karel Jeraj, in me vprašala, ali sem za to, da gremo v skupen projekt s Planinsko zvezo Slovenije. Po skoraj 60 letih bi slepi in slabovidni ponovno začeli osvajati Slovenske planinske poti. Decembra 2019 smo imeli skupni sestanek, čez dva meseca smo že šli na prvi pohod, ki se ga je udeležilo 150 pohodnikov. Nekaj jih je prišlo celo iz Hrvaške. Kmalu so se nam pridružile še druge skupine invalidov. Najprej gluhi, ki so prevzeli tudi strežbo v kočah, potem pa še gibalno ovirani in ljudje z motnjami v duševnem razvoju. Povezal nas je Jurček Nowakk, vodja odbora Planinstvo za invalide in osebe s posebnimi potrebami (Pin/OPP).
Ko se pogovarjam z vami, se mi zdi, da živite tako, kot da ne bi bili slepi.
Poskušam. Najbolj me moti, da ne vidim obraza sogovornika in njegovih oči. Oči so namreč ogledalo duše. Imam pa srečo, da imam partnerja in hčer, ki mi ves čas stojita ob strani. Tudi mama mi veliko pomaga. Hči je tudi moja spremljevalka na planinskih pohodih.
Kaj poleg tega, o čemer sva govorili, še počnete v življenju?
Od leta 2009 igram tudi v gledališču. Zdaj pripravljamo že četrto predstavo. Igranje me res zelo veseli. Tudi berem zelo rada. Čeprav sem se naučila brajeve pisave, veliko raje poslušam zvočne knjige. Uporabljam tudi računalnik. Pobrskam za kakšno informacijo, preverim elektronska sporočila, po računalniku se učim tekstov za gledališke predstave in recitale. Tudi gospodinjska opravila opravljam sama: kuham, likam, perem, pospravljam. Kadar je doma mož, mi pomaga tudi on, če ga ni, pač naredim vse sama. Rada hodim na sprehode v naravo in na obisk k mami, ki živi v bližini. Zdaj, ko imam psa vodnika, mi je veliko lažje. S palico se namreč ne znajdem najbolje.
Kateri pohod, poleg osvojenega Triglava, vam je še posebej ostal v spominu?
Nikoli ne bom pozabila, kako sem po strmi cesti na Gradišče nad Stično vlekla kolega planinca na invalidskem vozičku. Čudovit občutek je bil, da sem lahko tudi jaz nekomu pomagala. Komaj čakam, da bomo šli na naslednji pohod. Če bo šlo vse po načrtih, gremo konec maja.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
