Živi na Vrhu nad Želimljami, na nadmorski višini 560 metrov – v hiši z ženo Katjo in posvojeno hčerko Iamaro Tiso. Skušajo živeti okolju prijazno, s svojim vrtom, elektriko pridobivajo s fotovoltaiko, ogrevajo se na kolektorje. »Živimo sredi narave in tako nam je lepo.«
Trenutno je v službi pri Jocu Pečečniku in preživlja zelo dinamično obdobje. Zelo veliko razmišlja in ugotavlja, da je treba poleg analitičnega pristopa imeti tudi zelo jasna stališča. »Zavedam se, da jih je treba imeti vedno, predvsem pa naj bodo ta v času krize ter pandemske izčrpanosti še bolj jasna.«
Vas v tem obdobju kaj posebej vznemirja?
Poskušam razumeti celostno, kaj se v družbi dogaja. Politik mora družbo razumeti, zato da se lahko nato pripravijo pravi politični ukrepi – taki, ki bodo delovali in jih bodo ljudje tukaj razumeli. Že v grškem korenu besede kriza sta ločevanje in razkritje. V času te krize me v Sloveniji zanima, kaj bo ta razkrila in ločila. In ali bo zaradi tega v naši družbi bolje ali slabše.
Malo pred pogovorom ste dejali, da sebe sicer ne dojemate kot politika, vendar ustanavljate svojo stranko ter s tem vstopate oziroma se vračate na pot politika.
Sežiganje smeti mora biti neprofitno
»Najprej moramo zmanjšati količino odpadkov. Vedeti moramo tudi, da se tuji trgi zapirajo, zato bomo morali poskrbeti za lastne odpadke. Verjamem, da se lahko v Sloveniji naredi sodobna sežigalnica za odpadke, podobna, kot je v Celju, a je nihče ne omenja. Ampak da se skupaj dogovorimo, kaj bomo sežigali, kako bomo spremljali delovanje obrata, ljudem odpirati vrata, jih seznanjati z načinom dela, biti transparenten. In tak obrat mora biti neprofiten – da se ne bomo konec leta na nadzornem svetu pogovarjali o dobičku, ampak bo vsak presežek šel nazaj v filtre. In da bo imela sežigalnica certifikat EMAS za sežigalnico. Sem pa proti sosežigu.«
Da, stranka je v sklepnem procesu ustanavljanja. Lahko pa priznam, da mi trenutno ni lahko. Prejemam veliko vprašanj, kaj mi je tega treba, zakaj se izpostavljam novim umetno ustvarjenim aferam, napadom. Takšna vprašanja so zame velik znak, da smo Slovenci vajeni sedeti na klopi za rezervne igralce in da še vedno premalo razumemo, kako je politika vpeta v naše vsakdanje življenje. Od prav te politike je namreč odvisno, kdaj bomo lahko sprehajali psa, ali bomo lahko šli v sosednjo regijo na obisk k staršem, ali bomo lahko za prvi maj šli na vikend … Mislil sem, da bo covidna kriza neka budnica za tiste, ki bi lahko v politiki ponudili nekaj novega. A žal ni tako. Kar pa je najpomembneje: meni ni vseeno, kdo je na oblasti in kakšen odnos ima ta vodja do rasizma, okolja, do policijske ure. Zato upam, da tudi drugim ni vseeno in da bomo kmalu to lahko pokazali na volitvah.
Na volitvah vas torej lahko pričakujemo, ne moremo pa reči, da ste ravno nov obraz.
Seveda ne in iz tega ne izhajam.
Kako torej vidite svojo vlogo pri spreminjanju Slovenije?
Najprej moram izhajati iz sebe – moje poslanstvo je moj poklic in se povezuje z mojim življenjskim slogom. Vse pa ima skupni imenovalec: varovanje okolja. Svojo vlogo vidim aktivno, v prvih vrstah – tam, kjer se prejema udarce. Pripravljen sem prejemati udarce za zeleno politiko, še stokrat pojasniti maketo (drugega tira, op. a.), zaradi katere še do danes niti KPK niti policija nista govorili z mano. Pripravljen sem tudi na obtožbe o tem, da nisem dovolj dober strokovnjak za okoljsko politiko te moje Slovenije, čeprav imam opravljena dva magisterija na dobrih britanskih univerzah. Kljub napadom se grem politiko, saj ne bom dovolil frackinga v Sloveniji, verjamem, da moramo zaščititi vodo, tla in zdravje ljudi. Ne morem biti miren in samo gledati, biti pasiven – ker tak pač nisem. Sem človek akcije, zato bom poskušal priti nazaj, dokler nam ne uspe obvarovati okolja v Sloveniji.
Si lahko končno obetamo pravo zeleno stranko, ki je nismo imeli vse od nastanka države? Doslej je bilo zeleno samo na papirju in v besedah …
Zelene stranke nimamo niti v parlamentu niti v vladi. Ravno zaradi te izjave so me že zelo napadali, ker da nočem povezovati zelenih strank v Sloveniji. S kom pa naj jo povezujem? Z državnim sekretarjem Čušem iz stranke Zeleni Slovenije, ki sedi na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo? Ponudil bom novo zeleno stranko, ki pa bo na presenečenje mnogih imela drugačen program kot evropski zeleni. Verjamem, da lahko obstanemo le, če zagotavljamo ravnovesje med okoljem, človekom in razvojem. Če kateremukoli od teh treh stebrov damo prednost, bo naše sobivanje padlo. Politika bo sožitje, sobivanje, predvsem pa zelo praktična – poskušam biti čim dejavnejši v lokalnem okolju, predvsem na tistih področjih, kjer nevladne organizacije same ne bodo mogle izpeljati boja do konca.
Za okoljevarstvenike, ki se borijo za obstoj preostalih ribjih vrst in nezabetonirano Savo, najbrž ne bo sprejemljiv kompromis recimo treh hidroelektrarn na reki Savi namesto načrtovanih desetih.
Ljudje morajo sami oceniti, ali mislim zeleno. Menim, da tega ni dobro soditi po tem, kakšen avto vozim, saj iz vasi, kjer živim, v zimskih razmerah hčerke ne morem v šolo pripeljati z električnim kavalirjem. Naj me sodijo po projektih, v katerih sem sodeloval, med njimi tudi za zaščito Mure. Danes politiki vozijo električne avtomobile na eni strani, po drugi zagovarjajo nakup oklepnikov. Ne smemo se ujeti na populizem, češ, saj Leben ne misli zeleno, ko pa nosi superge Nike. Pri številki 50 pač na noge ne morem obuti superg iz vej, kot bi morda kdo od mene pričakoval.
Se strinjate, da je misliti zeleno neizogibno povezano z družbeno pravičnostjo?
Seveda, Organizacija združenih narodov in svetovni voditelji so že leta 1972 ugotovili, da je varstvo okolja neločljivo povezano s človekovimi pravicami. Če nimamo zdravega okolja, bomo zelo težko normalno živeli.
Družbena pravičnost se nam precej uspešno izmika. Grozljive razlike med plačami, dostopnost zdravstva … – ne moremo pričakovati, da bo nekomu, ki ima komaj za preživetje, mar za okoljski boj.
Zato pa verjamem v ravnovesje: skrbimo za človeka, naravo in razvoj. Socialne zahteve so ključni del podnebne krize, ne pa edini.
Se da odgovoriti na grozo prebivalcev Šaleške doline, ko jim kdo omeni zapiranje Rudnika Velenje? Kaj bo počela vsa ta množica bodočih nezaposlenih?
Vemo, da imamo mehanizem financiranja premogovnih regij, namenjen ravno takemu prestrukturiranju. Za izhodišče morajo sesti ministrstvo za infrastrukturo, gospodarstvo, socialo in delo ter okolje in prostor – vsaj ta štiri – in določiti, po kateri strategiji bomo regijo sanirali. Če se od tam slučajno umakne še Gorenje, bomo imeli socialno bombo, zato se moramo s tem aktivno ukvarjati že sedaj, da bomo lahko v obdobju zapiranja imeli že vzpostavljen mehanizem. Sam imam idejo, da bi v tej tipični premogovni regiji načrtno spodbudili pohištveno industrijo, ki jo je Slovenija nekoč imela. Imamo ogromno lesnega bogastva, ki pa ga zanemarjamo – v tujino izvažamo hlode namesto dodane vrednosti.
Kaj pričakujete od ljudi okoli sebe, s katerimi boste sodelovali?
Poskušam zbrati ekipo ljudi, ki bo dejansko delala. Kot minister sem namreč opazil, da se na ministrstvu da narediti toliko, kot se nekemu ministru ljubi. V javni upravi so ljudje, ki bi radi delali, kot v vsakem sistemu so pač tudi taki, ki ne bi želeli delati preveč. Veliko se da narediti, če so s strani vodstva jasne usmeritve, cilji in navodila. Z ministrstva za okolje imam dobre izkušnje in smo dobro delali – tako v primeru frackinga do Mure.
Kot okoljski minister ste se proslavili z besedami, da na Muri ne bo hidroelektrarn. Seveda so okoljevarstveniki skeptični. Kako zdaj razmišljate o tem?
V takratni vladi je bil to eden od projektov, v katerem sem imel glavno besedo. Unescov biosferni rezervat, ki se razširja naprej na Balkan, kjer zagovarjam vse napore za ohranitev pravice do čiste vode in zraka – v takem območju in še ob tem, da imamo tam zdraviliški turizem, ne more biti hidroelektrarn. Dajmo ta del zaščititi, ga ohraniti, na drugih delih, ki so morda primernejši, pa zagotavljati razvoj.
Bo treba torej požreti cmok in na Savi sprejeti hidroelektrarne?
Verjamem, da je treba v Sloveniji najprej stopiti korak naprej k učinkoviti rabi energije, nato pa se zavedati okoljskih potreb in začeti razmišljati o novih tehnologijah, kot so vodik in gorivne celice v prometu. Slednje na princip baterije, da lahko presežke energije iz obnovljivih virov shranjujemo v obliki vodika. Ravno v načrtu za okrevanje bi morali več denarja zagotoviti raziskavam in razvoju, vlagati v ljudi, ne pa v gradnjo cest. Slovenija lahko veliko sredstev pridobi iz dveh finančnih virov EU: zelenega dogovora in načrta za okrevanje.
Nemci, recimo, razumejo, da se bodo vložki v raziskave in razvoj, v človeške vire, pokazali čez štiri ali osem let, pri nas se pa »uspeh« najprej pokaže v nekem krožišču, ki se zgradi en teden pred lokalnimi volitvami. Ta miselni preskok pri nas moramo narediti, zato potrebujemo v politiki mlajšo generacijo, za Kacina, Rupla, Erjavca pa je čas za pokoj.
Začelo se je zbiranje 40.000 podpisov za referendum o zavrnitvi spremembe zakona o vodi. Da je škodljiv, svarijo stroka in nevladniki, državni zbor in nato državni svet pa sta ostala gluha. Kaj naj si človek ob tem misli?
Tukaj smo videli, da minister Vizjak ne razume problema. Dokler v parlamentu ne bo zelenega glasu, bomo take boje izgubljali – prav zato je treba iti v prve vrste in začeti dobivati udarce.
Pred dvema letoma sem odstopil kot okoljski minister zato, ker se mi je zdelo, da je to prav. Takrat so me tako napadali, da nisem mogel več kredibilno opravljati svojega dela. Nato sem si še pri športu zlomil nogo – težava je torej izzvala novo težavo, spopadal sem se s slabo vestjo zaradi medijskih izjav, intervjujev, predvsem je bilo pa problematično, da sem to slabo voljo nosil domov. Brez energije sem se potem slabo pripravljal na razgovore za novo službo in naposled sprejel delo, pri katerem sem ocenil, da lahko dam od sebe največ. Mi je pa služba začela vračati veselje, začel sem uživati, se ukvarjati z družino, s hčerko, končal sem tudi polovičko ironmana. V tem času sem tudi spoznal, da je okolje res moja strast in da se zanj moram bojevati.
Ljudje skoraj nobenemu politiku ne zaupajo več.
Nezaupanje nam umetno »vstavljajo« v razmišljanje. To lahko razberemo tudi iz različne literature. Vsi lažemo, vsi krademo – ne smemo zapasti v to razmišljanje. Na naslednjih volitvah se bomo odločali, ali smo za demokracijo in ohranjanje okolja ali za policijsko uro. Prav zato spodbujam mlajše generacije: mladi moramo stopiti v ospredje in pripeljati nov način dela v politiko. Mislim, da sem prvi minister, ki se je javno opravičil, in menim, da je to prav.
Je bila Magna napaka? Državni milijoni so šli vanjo, žrtvovali smo kmetijska zemljišča, danes pa se delavci vozijo na delo v Gradec.
Kot nekdanji član SMC seveda lahko sprejmem odgovornost za Magno. Če bi se ta projekt dogajal danes in bi bil minister za okolje in predsednik zelene stranke, ga ne bi podprl. Vem, da me bodo zaradi tega napadali, ampak bolj iskreno vam ne morem odgovoriti. Nazaj se ne morem vrniti, bil pa sem takrat del ekipe in tako sem tudi deloval. Pri tem sem se veliko naučil, zato se bom pri prihodnjih podobnih idejah gotovo drugače odzival.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
