TATJANA LEJKO ZUPANC
Predstojnica infekcijske klinike Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana je obraz zdravstvene stroke, ki ga videvamo že od začetka epidemije. Njeni javni nastopi so vedno profesionalni, natančni, jasni. Redko zavrne sodelovanje z mediji, prek katerih odgovarja na pomembna vprašanja o covidu-19. Na poljuden način razlaga, kaj je koronavirus, kako se ga obraniti, zagovarja spoštovanje ukrepov in tudi cepljenje. Slovenci jo dojemajo kot pomembno figuro tega časa, saj jim vzbuja zaupanje in spoštovanje. To do nje čutijo tudi njeni sodelavci. Izpostavljajo njeno predanost, vestnost pri delu in entuziazem. »Je srčna in topla ženska, talent za marsikaj, direktna, zna se tudi razjeziti, vendar je mehka duša,« so o njej v interni časopis UKC Ljubljana Interno med drugim zapisali njeni kolegi. V nasprotju s kar nekaj drugimi ključnimi osebnostmi boja proti epidemiji covida-19 ni bila vpletena v nobeno afero ali incident.
BOJANA BEOVIĆ
Ime infektologinje je po vsej verjetnosti poleg Janeza Janše in Jelka Kacina eno od najpogosteje izgovorjenih v povezavi s pandemijo. Bojana Beović je bila namreč kot vodja svetovalne skupine za covid-19 pri ministrstvu za zdravje (zdaj je nova predsednica zdravniške zbornice, sicer ostaja članica svetovalne skupine) najbolj izpostavljena strokovna oseba boja proti koronavirusu. O njej imajo Slovenci sicer mešane občutke, kar se kaže v številnih očitkih in celo sovražnih napadih nanjo, ki so se razpasli predvsem na družbenih omrežjih, najpogosteje v krogih, ki zanikajo virus in njegovo nevarnost ter zato nasprotujejo ukrepom. Nedavno je bila tudi tarča anonimnih groženj, kar je postalo predmet policijske preiskave. V intervjujih je večkrat dejala, da doživlja tako pohvale kot kritike, a predvsem slednje. »Opozorili so me, naj, če mi kdo grozi, to prijavim, ampak nisem. Samo dvakrat je bilo tako, da so mi res grozili. Rečejo mi, boste že videli, vemo, kje stanujete ... A mislim, da se morajo ljudje samo malo izkašljati.« Je dosledna, zagovarja ena in ista načela in priporočila v zvezi s covidom. Pohvali, tudi kritizira, še posebno takrat, ko je treba državo soočiti z dejstvom, da ima zdravstvo premalo osebja, kar neposredno vpliva tudi na obvladovanje epidemije.
MATEJA LOGAR
Bojano Beović je kot vodja svetovalne skupine za covid-19 pred kratkim nasledila infektologinja Mateja Logar, zaposlena na infekcijski kliniki UKC Ljubljana. Že preden je prevzela mesto Beovićeve, se je pojavljala v medijih in seznanjala javnost z aktualnimi razmerami v zvezi s covidom-19 v UKC Ljubljana. Če kdo, nam je prav ona jasno povedala, naj bomo odgovorni v svojih ravnanjih, obnašanju ter v tem okviru spoštujemo ukrepe za preprečevanje širjenja virusa, saj bomo s tem obvarovali najbolj ranljive, ki najpogosteje umirajo za tem virusom: »Če oni ne bi imeli covida-19, bi živeli še naprej, čeprav so imeli pridružene bolezni.« Večkrat poudarja tudi, kaj pridobimo, če se cepimo: »Četudi cepljeni zboli, je potek bolezni lažji, redkeje potrebuje zdravljenje v bolnišnici, manj je kasnejših zapletov, tudi smrtnost je manjša.«
MAJA BRATUŠA
Naenkrat, odkar na osrednjem govorniškem odru konferenc o covidu-19 ni več Jelka Kacina, se v to vladno funkcijo ne uperja več toliko gneva. Ko je Kacina nasledila mlada Maja Bratuša, so se razgrete kritike vladnega komuniciranja pomirile. Bratuševa, ki je diplomirala iz mednarodnih odnosov in jo zelo zanima diplomacija, je v novinarske konference vnesla umirjenost in preglednost, predvsem pozornost preusmerila od vsega nepotrebnega, če se spomnimo na to, kako so prej Kacinove poteze, izjave, dejanja pogosto povsem zasenčili bistvo konferenc – seznanjanje z aktualnim stanjem in drugimi pomembnimi informacijami o virusu in njegovem obvladovanju. O Bratuševi kaj več od tega, kaj je študirala in delala do zdaj, javnost niti ne ve, saj se sicer soju medijskih žarometov ne izpostavlja. Medijem je v enem svojih redkih intervjujev povedala, da jo zanima umetnost komuniciranja in da ima zdaj, ko je tiskovna predstavnica vlade za covid-19, bolj malo časa. Da pa si rada baterije napolni z jogo, kakšnim filmom in pogovorom.
BISERKA MAROLT MEDEN
Je predsednica Srebrne niti, združenja za dostojno starost. Med epidemijo verjetno ni bilo bolj glasnega, kot je ona, ko je bilo treba opozarjati, kaj se dogaja s starejšimi. Ona je vlado v neštetih javnih pismih in pozivih neumorno nagovarjala, naj izkoristi vsa strokovna znanja, vsa razpoložljiva sredstva, vse, kar ima, da bi se izognili tako črnim statistikam, v kakršne smo žalostno zrli od lanskega marca do danes. Za covidom-19 je v enem letu umrlo skoraj 4000 ljudi, večinoma Slovenci v jeseni življenja, ki so živeli v domovih za starejše občane (DSO). Poudarjala je, da je več kot jasno, da v DSO nekaj ni prav, čeprav je vlada ves čas zagotavljala, da so razmere pod nadzorom. »Pristojni zagotavljajo, da težke razmere v DSO obvladujejo, a jih v resnici ne. Jih ne morejo, ker za to med drugim niti ni dovolj kadra. Kadrovski problemi so že od prej, zdaj pa so se samo še poglobili,« je samo ena od velikih težav, ki ga je naslavljala med korono in so bistveno prispevale k tako slabemu razpletu širjenja covida-19 po Sloveniji.
ANITA OGULIN
Če za ranljive ne poskrbi država, namreč dejstvo je, da njeni sistemi pomoči ne zajamejo vseh socialno šibkih, nastopijo nevladniki. Humanitarci. Ti imajo ogromno dela, saj je epidemija zelo vplivala na gmotni položaj Slovencev. Ogulinova je predsednica Zveze prijateljev mladine (ZPM) Ljubljana Moste-Polje. Profili ljudi, ki jim pomagajo prek svojih številnih programov in projektov, ki zajemajo vse od finančne do psihološke pomoči, so različni. Zdaj pomoč najbolj potrebujejo družine. Družine, ki pomoči niso potrebovale nikoli prej. »Pred epidemijo smo še zabeležili kak dan brez večjih stisk ali krikov na pomoč. Zdaj pa nam telefoni zvonijo vsak dan. To, da zazvoni, je sicer dober znak, kajti ljudje težko prosijo za pomoč. Sram jih je. Pozivam vse, ki so v stiski, naj si poiščejo sogovornika, nekoga, ki jim bo pripravljen prisluhniti, naj se obrnejo po pomoč in se nikar ne odmikajo, zapirajo,« je izpostavila Ogulinova.
KATARINA GORIČAN
Težko je prešteti, koliko družinam ali posameznikom v stiski je že pomagala ta humanitarka mlajše generacije. Sicer profesorica – srednješolska učiteljica, ki živi na Štajerskem, je še posebno med epidemijo močno dejavna in naslavlja stiske, ki jih opazi v svoji bližnji in bolj oddaljeni okolici. Pozorna je še posebej do tistih, ki se preutrujeni, preplahi ali pa preponosni, da bi prosili za pomoč. Javnost dosega predvsem prek družbenih omrežij, kjer vsakokrat predstavi zgodbo neke družine in prosi dobre ljudi, naj prispevajo po svojih močeh. Kot je to storila nedavno za petčlansko družino iz Logatca, ki živi v hladnem, vlažnem, plesnivem in propadajočem najemniškem stanovanju v 300 let stari hiši. Goričanova vedno znova skromno pove, da v svoji pomoči ljudem ne išče zahvale, ne potrebuje hvalospevov, ampak le čas, prostor in človeka, ki mu lahko ponudi svojo roko ...
