V Hiši za otroke se bodo zbrali hkrati vsi strokovnjaki, pri tem pa otrok storilca ali storilke ne bo srečal. Vlada je potrdila tudi predlog novele o izvršbi, ki naj bi preprečil, da bi nekomu vzeli hišo zaradi 200 evrov dolga, urejen pa je tudi odvzem otrok – kaj takšnega, kot se je zgodilo lansko pomlad, ko so divjaško zarubili tri otroke, se ne bi smelo več ponoviti. O tem pa tudi o preprečevanju vmešavanja politike v pravosodne zadeve smo se pogovarjali z ministrico Lidijo Kozlovič.
Ministrstvo je v vladno obravnavo posredovalo Zakon o zaščiti otrok v kazenskem postopku in njihovi celostni obravnavi v Hiši za otroke, nam lahko na kratko opišete, za kaj gre?
Zakon je vlada potrdila in posredovala v parlamentarno proceduro. Sedaj je najpomembneje, da je sprejet ter da projekt zaživi in služi zaščiti otrok, ki jo potrebujejo. Največja prednost zakona je celostna obravnava. Izvajala se bo kot javna služba – posebni izvedeniški zavod. Pridobili smo prostore za pilotno lokacijo Hiše za otroke, začeli bomo s prenovo, projekt bi moral zaživeti že to jesen. Vzporedno bo teklo široko osveščanje javnosti, da ozavestimo zavržnost spolnih zlorab.
Otroke bi torej obravnavali samo enkrat, je pa verodostojnost takih izpraševanj seveda odvisna od strokovnosti in empatije izpraševalcev. Jih imamo? Nenehno namreč poslušamo, da je sodnih izvedencev premalo in da so pogosta ovira na sodiščih, ker svojega dela ne opravijo dovolj hitro in temeljito.
Usposobljenost za izvedbo forenzičnega intervjuja je ključna. Strokovnjak, ki bo opravljal tak razgovor, bo moral imeti potrebno izobrazbo in večletne izkušnje z delom z otroki ter opravljena z zakonom predpisana dodatna redna usposabljanja, prav tako pa tudi osebnostne kompetence in sposobnost empatije. Ni pa pogoj, da so to sodni izvedenci. Usposabljanja že izvajamo s pomočjo svetovno priznanih strokovnjakov. Potek zaslišanja in vprašanja bodo skrbno načrtovani na pripravljalnem sestanku, ki ga vodi sodnik, ta zaslišanje tudi vodi in usmerja. Morebitno novo zaslišanje bo odredil sodnik, vendar nikakor o vprašanjih, ki so bila že postavljena, kar terja tako od tožilca kot obrambe, da se skrbno pripravita na prvo zaslišanje.
Ali se pripravlja kaj takšnega, kot je Hiša za otroke, tudi za posiljene ali kako drugače zlorabljene ženske (in moške), ki tudi morajo skozi mučno proceduro večkratnih zasliševanj?
Ukrepi, s katerimi se preprečuje ponovno viktimizacijo in zagotavlja posebno obravnavo odraslih, so že predpisani v Zakonu o kazenskem postopku. Policija v pogovoru z odraslo žrtvijo naredi oceno njene ogroženosti, ki se upošteva pri uporabi zaščitnih ukrepov, ki jih odreja sodišče. Tudi odrasle žrtve naj bi zaslišali samo enkrat. Če želijo ali če je potrebno, je to storjeno iz varne sobe in po avdiovideo konferenci, v nadaljevanju postopka pa se uporablja posnetek. Prav tako mora tudi pri odraslih žrtvah sodišče poskrbeti, da ne pride do neželenega stika med žrtvijo in storilcem. Bistvena je individualna obravnava, da se ji prisluhne in prepozna potrebe posamezne žrtve. Bo pa pilotni projekt, ki bo trajal eno leto, pokazal, ali lahko po istem modelu obravnavamo še druge žrtve kaznivih dejanj. Dobre prakse iz pilotnega projekta se bodo zagotovo uporabile.
Družinski zakonik, ki socialnim delavcem jemlje pristojnost odločanja o usodi otrok in jih prenaša na družinska sodišča, je v veljavi dobro leto in pol. Kakšne so po vašem mnenju dosedanje izkušnje?
Poleg priprave zakonodaje je bila ključna naloga ministrstva priprava sodnikov in strokovnih delavcev CSD na nove vloge in pristojnosti v družinskopravnih postopkih. Na skupnih seminarjih so se sodniki in strokovnjaki CSD na novo ureditev pripravljali s simulacijo posameznih primerov in s poudarkom na področju novih pristojnosti ter postopkov odločanja o ukrepih za varstvo koristi otrok. Ocenjujemo, da je bila priprava sodnikov, ki odločajo na družinskih oddelkih okrožnih sodišč, dobro izpeljana, saj večjih težav ob začetku izvajanja nove ureditve ni bilo. Se pa strinjam, da so na tem področju potrebna stalna izobraževanja in usposabljanja sodnikov ter še boljše sodelovanje sodišč s centri za socialno delo, kar permanentno izvajamo. Enako velja za izvršitelje, ki izvajajo odvzem otrok.
Vlada je potrdila predlog novele zakona o izvršbi, kjer nas še posebej zanima izvršba otrok. Družinsko sodišče namreč odloči, pri katerem od staršev bodo otroci živeli, pri tem upošteva njihovo največjo korist, nato pa se mora odločitev čim prej izvršiti. Obstaja pa tudi možnost, da se izvršba odloži, a le za kratek čas. Razložite to, prosim, čim bolj jasno, ker gotovo veste, kakšna vprašanja bodo sledila.
Narava in namen izvršilnega postopka je, da se zagotovi dokončna uresničitev upnikove ustavne pravice do sodnega varstva. Dosedanja ureditev v postopku ni omogočala, da se od takojšnje izvršbe odstopi in se jo odloži, če se ugotovi, da obstajajo okoliščine, zaradi katerih izvršba ni v največjo otrokovo korist. Z novelo smo omogočili sodišču, da v takšnih izjemnih primerih odloži izvršbo za največ šest mesecev. Primeri, ko bi se morda lahko počakalo z odlogom izvršbe, so na primer dokončanje šolanja, prilagoditev bivalnega okolja otroku, usposabljanje za zagotavljanje specifičnih potreb. Odlog se presoja od primera do primera, ni pa mogoč, kadar je otrok ogrožen in ga je treba nemudoma zavarovati in zagotoviti varno okolje. Poleg odloga izvršbe novela zakona predvideva še več ukrepov za strokoven in human potek izvršbe.
Vsem je jasno, v kakšnih primerih je otrok ogrožen, kaj pa, če ni? Kaj pa, če želi živeti pri enem od staršev, kjer mu pod milim bogom nič ne manjka, sodišče pa ga določi drugemu? Mar otrokovo mnenje nič ne velja?
Biti slišan je pravica vsakega otroka. Če je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve, lahko v vsakem postopku za varstvo svojih koristi izrazi svoje mnenje. Vedeti pa moramo, da otrokova želja in otrokova korist nista sopomenki. Otrokovo mnenje v postopku je zelo pomembno, vendar lahko sodišče, če ima tehtne razloge, odloči tudi drugače, kot si želi otrok.
Ali naša zakonodaja predvideva samo rubež, če hočejo otroci živeti pri enem od staršev, drugega pa odklanjajo? Mar ne bi bilo normalno, da v strokovni proceduri osovraženega starša ustrezno pripravijo, da ga bodo otroci sprejemali?
Izvršba je resnično zadnje sredstvo. Povsem se strinjam, da je treba opolnomočiti starše, da so sposobni izvrševati roditeljsko pravico v največjo korist otroka. Družinski zakonik je sodnikom dal možnost, da določijo ukrep za varstvo koristi otroka, ki bi izboljšal stanje v družini – na voljo so različni seminarji, kjer se starši naučijo vzgojnih veščin, seminarji o odnosih v družini in drugi seminarji, kjer starši dobijo druga potrebna znanja in tehnike. Kot članica Sveta za otroke in družino sem izpostavila, da je nujno, da se zagotavlja čim več brezplačnih svetovalnih programov za starše, kamor se jih napoti v okviru načrta pomoči družini.
Na Zarji Jani že od maja sledimo grozljivi zgodbi o rubežu treh otrok, ki vam je gotovo ni treba ponavljati. Zanimajo nas izključno otroci, ki so zelo jasno izrazili, da želijo živeti pri mami. Sodnica je zato, da je ustregla očetu, vzela otrokom mamo. Iz sodno-tožilskih mlinov nam sporočajo, da postopek teče, kot je prav, namigujejo, da mati z otroki manipulira, in namesto da bi raziskali zadevo, lovijo krivce, ki so zadevo »spustili« v javnost – čeprav je to storila sodnica sama s skoraj peturnim javnim lovom na otroke. V desetih mesecih so videli mamo le petkrat po eno uro, torej teorije o manipulaciji odpadejo. Oče je imel dovolj časa, da otroke naveže nase, pa jih ni. Lahko, prosim, komentirate to nezaslišano nasilje nad otroki, kot ga razume javnost?
Z omenjenim primerom sem se seznanila najprej iz medijev. Posnetek odvzema otrok me je osebno zelo pretresel. Da se izognemo podobnim primerom, smo tudi pristopili k pripravi novele ZIZ in sodelovali pri pripravi omenjenega protokola.
Ministrstvo za pravosodje ne more in ne sme pregledovati in posegati v odprte sodne postopke ali na kakršenkoli način posegati v neodvisno delo sodišč. Kolikor smo na ministrstvu seznanjeni, je sodišče za zdaj odredilo začasno odločitev (vsaj tako predvidevamo), s katero je vzgojo in varstvo otrok zaupalo očetu in ukinilo stike drugemu staršu. Verjamem, da je sodišče pri svoji odločitvi postopalo v največjo dolgoročno korist otrok.
Mislim, da bi moralo ministrstvo temeljito preiskati ta primer, da bi vsi skupaj ugotovili, kje so napake v sistemu, da je mogoče tako zelo teptati otrokove pravice. Kaj mislite vi, gospa ministrica?
Zavedam se, da javnost od mene pogosto pričakuje, da bom kot ministrica ukrepala v posameznih zadevah. Vendar bi bilo z vidika delitve sodne in izvršne veje oblasti to nedopustno. Ministrstvo ima pristojnosti v razmerju do sodišč zgolj glede časovnega vidika reševanja posamezne zadeve. Da zagotovimo sojenje brez nepotrebnega odlašanja. Ministrstvo predsedniku višjega sodišča lahko predlaga, da opravi pregled poslovanja v posamezni zadevi. To smo v tem primeru – na podlagi vloge ene od strank v postopku – tudi storili in tako okrožno kot kasneje višje sodišče nista zaznala nobenih nepravilnosti.
Če prav razumem, bodo sodišča za en mesec prenehala z delom, obravnavala bodo samo nujne primere. Ali so otroci, ki očitno zelo težko čakajo, da se bodo vrnili k mami, nujni primer?
Drži, to so nujni primeri. Spremenjeni Zakon o sodiščih sedaj jasno določa, da se kot nujne štejejo vse izvršilne zadeve v zvezi s postopki za varstvo koristi otrok. Prav tako pred kratkim sprejeti Zakon o nepravdnem postopku določa, da so vsi postopki o ukrepih za varstvo koristi otrok nujni postopki. Sodišča tako te zadeve obravnavajo in o njih odločajo. Prav v tem težkem obdobju epidemije se stiske kažejo tudi na tem področju, saj so bila sodišča dodatno obremenjena z večjim številom predlogov začasnih odredb, s katerimi bi se v tem obdobju uredila družinska razmerja. Predvsem gre tukaj za vprašanje izvajanja stikov, kar je za otroke v tem težkem obdobju zelo pomembno.
Vladi ste predlagali zakonske spremembe, ki bi onemogočale vpliv aktualne politike na imenovanje in napredovanje tožilcev. Imate kaj upanja na uspeh?
Seveda, s tem namenom smo se tudi lotili priprave novele ZDT-1. Ena od sprememb, ki jo prinaša novela, je, kot ste omenili, predlog optimizacije postopka imenovanj in napredovanj državnih tožilcev. Napredovanje kandidata, ki je že imenovan na državnotožilsko funkcijo, se prenaša iz pristojnosti vlade v pristojnost državnotožilskega sveta, izjema ostaja le, ko se državni tožilec premesti na vrhovno državno tožilstvo. Kandidate, ki še niso imenovani na državnotožilsko funkcijo, še vedno imenuje vlada, pri čemer pa, kot je predlagano v noveli, mora vlada, na predlog ministra, odločiti v 30 dneh.
Ne morem si kaj, da za konec ne bi vprašala še tole – ljubljansko okrožno sodišče je brez disciplinskega postopka (je to zakonito?) vzelo sodnici vodstvo resorja, ker je v zaprtem prijateljskem krogu na Facebooku pisala grdo o predsedniku vlade. Je vmešavanje politike v sodstvo res tako očitno? Kaj bo pravosodje naredilo s predsednikom vlade, ki na Twitterju nenehno žali politične nasprotnike, novinarje, celo novoizvoljenega predsednika ZDA?
Zagovarjam svobodo govora, a hkrati tudi spoštljivo komunikacijo prav vsakogar. Od funkcionarjev se pričakuje, da so z izražanjem svojih mnenj zgled preostalim. Zoper funkcionarje, ki kršijo omejitve svobode govora, je v pravnem redu predpisan postopek, v katerem se ugotavljajo kršitve. Za politike veljajo splošni predpisi kazenskega in civilnega prava. Svoboda govora sodnikov pa je omejena v skladu z določili Zakona o sodniški službi in Kodeksom sodniške etike. Mednarodni akt – Univerzalna sodniška listina – od sodnika terja, da svoj nepristranski videz, tudi z zadržanostjo, ohranja, tako v zasebnem kot javnem življenju. Zoper sodnika se lahko uvede postopek. Osebno sem zagovornica postopkov, ki sodniku po zaključku omogočajo uporabo pravnih sredstev.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
