Kako po prespani noči gledate na glasovanje o konstruktivni nezaupnici?
Izpolnili smo obljubo. Proces vlaganja konstruktivne nezaupnice, tresenja vlade in izražanja nezadovoljstva je bil dolg. Vmes smo zamenjali še kandidata za mandatarja. Predvsem sem vesela, da smo naredili epilog zgodbi. Da smo izpolnili obljubo ljudem.
Kot opozicija bomo še naprej opozarjali na napake te vlade in sodelovali tam, kjer je pomembno za Slovenijo in naše ljudi. Tudi znotraj opozicije to ni zaključena zgodba, to ni zaključen projekt. Prepričana sem, da se moramo še naprej tako povezovati.
Ste ob spremljanju dogajanja v državnem zboru dejansko še upali na uspeh?
Pravimo, da upanje umre zadnje. Res je, da nisem imela občutka pozitivnih pričakovanj. Ne toliko zaradi naše stranke in KUL, ker smo bili vsaj znotraj štirih opozicijskih strank zelo enotni in trdni, zapletalo pa se je pri Desusu. To je bila dovolj močna skrb in negotovost do zadnjega. Ne le pri Desusu, tudi pri SMC. Glede na to, da do zadnjega nismo sklenili nobenega dogovora, je bilo bolj ali manj jasno, da je težko pričakovati neko presenečenje, čeprav je šlo za tajno glasovanje. Do zadnjega mogoče misliš, saj se bo zgodil kakšen čudež, ampak optimizma in energije ni bilo čutiti. Ostal je nekakšen grenek priokus glede izida glasovanja.
Kje so opozicijske stranke naredile napako? Prezgodaj vložena konstruktivna nezaupnica, vleklo se je štiri mesece, ali očitki poslancev Desusa, da jim Erjavec pred prevzemom stranke ni razkril, da bo Desus odpeljal iz vlade?
Mislim, da je cela situacija po svoje presenetila Karla Erjavca. Da je imel drugačna pričakovanja, ko je prevzel vajeti stranke. Morda je preveč enostavno pričakoval, da bo poslanska skupina, ki je bila utečena in je sodelovala z vlado, zelo hitro zamenjala stran. Mislim, da ga je to zalotilo nepripravljenega. Ni pa zdaj od mene pošteno, da komentiram stanje v njihovi stranki, to bo moral v prihodnje sam razčistiti. Na podlagi tega se Desusu ne piše ravno trdna politična prihodnost, sam pa se bo moral odločiti, ali bo še naprej ostal na čelu stranke, ali bo prevzel kakršnekoli posledice.
Kar zadeva Socialne demokrate, nismo nič izgubili z neizglasovano nezaupnico. Naredili smo, kar je bilo v naši moči. Ves čas smo postopek ne samo vsebinsko podpirali, temveč tudi s kadri, idejami, proaktivnostjo. Resnično smo veliko delali na alternativnem programu, da imamo zdaj znotraj opozicije močno alternativno vizijo, kako bi upravljali državo. To je tudi platforma sodelovanja za naprej.
Postopek konstruktivne nezaupnice ni bil stran vržen čas, prav nasprotno, utrdil nas je in povezal, poglobil naše medsebojno zaupanje, v tem času smo uskladili skupno programsko vizijo. Kakšno državno si želimo, ne le za obdobje do volitev, ampak tudi za naslednjih deset, dvajset let.
Stranke KUL ste vložile interpelacije zoper tri ministre, ki prihajajo iz vseh treh koalicijskih strank. Menite, da je lahko po »zaupnici« vladi katerakoli uspešna?
Vsaka izmed interpelacij ima dovolj argumentov, da smo jih vložili zoper tri ministre, ki po naši presoji ne opravljajo svoje ministrske funkcije dobro. To je bil dodaten pritisk na vlado, glede na to, da smo poskušali zamenjati celotno vlado. To ni edini instrument, ki ga ima opozicija. Da ne bo videti, kot da mi poskušamo samo nagajati, rušiti vlado in se iti anti Janša politiko. To ni to.
Mi smo v vsem tem času, pa se o tem bistveno manj govori, vlagali več sto dopolnil. Ponujali roko. Predsednik vlade nas je javno pozval, pošljite predloge vnaprej, da jih bomo upoštevali v protikoronskih ukrepih. Mi smo to naredili, a nismo dobili niti odgovora. Ko predsednik vlade ponuja roko sodelovanja, jo ponuja s figo v žepu. Na niti en predlog opozicije se ni odzval, na niti en predlog, ki smo jih dajali ves čas, ko je šlo za izboljšanje položaja gospodarstva, ko je šlo za samozaposlene v kulturi, sektorje, ki so bili prizadeti, zdravstvo, ki je najbolj prizadet sektor danes. Ni poslušal in ni upošteval.
Kaj pa interpelacije?
Izkoriščali bomo vsa možna parlamentarna orodja, pa ne le za opozarjanje, temveč tudi za to, da izboljšamo rešitve s svojimi zakonskimi predlogi. Eden takšnih je zakon o demografskem skladu. Vložili smo svojega, za katerega verjamemo, da je bistveno boljši in res nagovarja potrebe vseh generacij ter zbira denar za dolgoročno okrepitev pokojninske blagajne, za pokojninske potrebe v najbolj kritičnih in demografsko neugodnih letih. Vlada vlaga svojega, ki vodi v nevarno razprodajo državnega premoženja. Tukaj se bo morda orisala spet drugačna koalicija pri glasovanju.
Predvsem bo zanimivo. Najprej se bodo morale izkristalizirati stvari v parlamentu. Kje bo zdaj Desus; predsednik pravi eno, poslanci nakazujejo drugo. Do zdaj nismo napadali in smo bili zelo prijazna opozicija do potencialnih partnerjev, kot je SMC. Zdaj so pokazali jasni obraz, da podpirajo ravnanja predsednika vlade. Vedno bolj verjamem, da so ta močno škodljiva za prihodnost naše družbe, države in ljudi.
Politični analitiki so si večinoma enotni, da je neuspešna konstruktivna nezaupnica okrepila tudi vladno koalicijo, nekateri opozarjajo, da bo premier zdaj vladal s še tršo roko.
Morda bom dala zdaj preveč osebno oceno. Janez Janša je strašno nevaren politik. Je aroganten, brez obzira do ljudi in nespoštljiv. Takšno retoriko najbolj izrazito vodi po družbenih omrežjih. Med ljudi resnično vnaša nestrpnost in sovraštvo, ki se danes prek družbenih omrežij širi bistveno hitreje kot včasih. Z vojno z mediji, posegi v policijo, ideološkimi posegi v vojsko in drugimi potezami je poglobil razklanost družbe po nepotrebnem.
Preseneča me, da človek njegovega formata, ki ima za sabo dolgoletne politične izkušnje, predsedovanje Slovenije Evropski uniji in dva premierska mandata, ne vodi tega tretjega tako, da bi Slovenija uživala ugled, večjo enotnost, v času epidemije večjo stabilnost in da bi politika uživala zaupanje ljudi. Dosegel je ravno nasprotno.
Njegova vlada je naglo zgubila zaupanje, po zadnji raziskavi Evropskega parlamenta 78 odstotkov Slovencev danes verjame, da gredo stvari v napačno smer, z epidemijo na čelu. Da smo šli v drugi val epidemije nepripravljeni, da smo imeli skoraj najvišjo smrtnost v Evropi. Da smo imeli najdaljše zaprtje, da smo imeli najdlje zaprte šole, pa se jih je zapiralo povsod. Zapirali smo jih najprej in odpirali najkasneje. Da smo izgubili zaupanje ljudi. Da stroka ni igrala nobene vloge, da ni bilo nobenega dialoga z ljudmi, s partnerji in z družbo. Gre za zelo jasno, avtoritativno vodenje države. To danes skrbi mnoge tudi v Bruslju, še posebej ker bo Slovenija kmalu prevzela predsedovanje Svetu EU.
Premier pravi, da ponuja in je že večkrat ponudil roko.
Komu ta predsednik ponuja roko? To je zgolj navidezno. Njemu odgovarja atmosfera, v kateri so ljudje prestrašeni, z njimi manipulira in jih razdvaja, ker vso svojo politično pot gradi na ostrem konfliktu. Če želi biti iskren, naj postavi v ospredje strokovnjake, naj spremeni način komuniciranja, naj se opraviči za napake in naj bo spoštljiv do ljudi. Ničesar od tega pri njem ne vidim.
Kako se lahko volivec, ki morda ni reden spremljevalec političnega dogajanja, sploh odloči, če na sejah parlamenta očitki o sovraštvu in laganju prihajajo z obeh strani?
Težko, zato je javnost postala tako nezaupljiva in apatična do politike. Danes verjetno upravičeno nima zaupanja in se enači, da so vsi enaki, ker ljudje ne vidijo nekih konkretnih rezultatov. Ljudem je težko in jih razumem, da ne zaupajo politiki nasploh, če ves čas gledajo prerekanje in prerivanje ter globoko polarizacijo, ki ni prisotna le v družbi, ampak tudi v politiki. Moja iskrena želja je, da bi imeli generacijo drugačnih politikov, ki bi s kulturo dialoga in spoštovanjem ter sprejemanjem različnih mnenj poskušali iskati konsenz.
V evropskem prostoru delujem skoraj dvajset let in od tam sem bila navajena drugačne politične atmosfere. Čeprav v Evropskem parlamentu prihajamo iz večjega števila držav, se na kulturen način dogovorimo o stvareh, ki so nam v skupnem interesu. V Sloveniji pa se prerivamo na malem peskovniku za tisto svojo igračo, politiki izgubljajo fokus, kaj sploh delajo in kakšen je namen politike. Tudi na glasovanju o konstruktivni nezaupnici se je marsikdo odločil na podlagi lastnega interesa, ali bo obdržal službo, ali bo obdržal svojo plačo, in ne na podlagi tega, kaj je interes Slovenije in ljudi.
V Evropskem parlamentu poteka razprava o regulaciji družbenih omrežij. V kakšno smer gredo razmišljanja?
S tem se veliko ukvarjam. Vodila sem tudi skupino v Evropskem parlamentu, ki se je ukvarjala s tem področjem. Regulacija je vedno korak za razvojem tehnologije. Ključno je, da se s pastmi, ki jih prinašajo družbena omrežja, kot je širjenje dezinformacij, sovražnega govora in nestrpnosti, spopadamo z osveščanjem. Da bodo ljudje znali ločiti laž od resnice, začenši z otroki v šolah. Da vodimo opismenjevanje, kaj to pomeni. Sovražni govor in dezinformacije niso neka noviteta. To je vedno obstajalo, ampak danes se bistveno hitreje širijo.
Zaradi tega je ogroženo tudi tradicionalno novinarstvo. Vsak lahko danes zapiše vse, težko je to kaznovati. Kazen pride prepozno, škoda je izjemno hitro narejena in nihče je ne more odpraviti. Vsi imamo veliko odgovornost, politika pa je gotovo na prvem mestu, da ne širi sovražnega govora, da ne spodbuja žaljivega načina diskreditacije političnih nasprotnikov in napadov na vse veje oblasti, tudi na novinarje in ljudi. Enako odgovornost imajo mediji in družba. Vsi, da smo kot posamezniki, kot ljudje spoštljivi drug do drugega. Da dovolimo drugačno mnenje in da se znamo med sabo pogovarjati. To sama pogrešam v tem političen prostoru.
Po eni strani SDS v Evropskem parlamentu nasprotuje regulaciji družbenih omrežij in se sklicuje na svobodo govora, po drugi strani uradnik Janševe vladi utiša ministrico za izobraževanje in odloča o tem, ali bo direktor Nacionalnega inštituta za javno zdravje lahko nastopil na televiziji.
Popolnoma nesprejemljivo je, da direktor Ukoma diktira, kdo se lahko pojavi na ekranih, ministrica se ne sme, vodja NIJZ se ne sme, glavna epidemiologija se ne sme. To predstavlja tudi kršitev ustavne pravice do informiranosti.
Urad vlade za komuniciranje, ki bi moral imeti popolnoma drugačno vlogo, še nikoli ni bil tako spolitiziran, kot je zdaj. Isti urad še do danes ni podaljšal pogodbe Slovenski tiskovni agenciji, ker ta očitno ne poroča vladi pogodu. Tam je ogromno zaposlenih, ki bodo iz tedna v teden čakali, ali bodo dobili plače, saj je STA javna tiskovna agencija.
Ukom ne izpolnjuje svojega poslanstva, postavlja pogoje ali ne dovoli ljudem komunicirati. To je pač politika predsednika vlade. Verjetno sam odloča o tem, kdo lahko nastopi in kdo ne. S tem, da ne pusti ministrici za šolstvo komunicirati, sporoča, da ona nima dovolj trdnega mandata, da ne uživa zaupanja.
Vlada namerava zdaj STA prenesti na demografski sklad. Opozicija opozarja, da načrtovani sklad na široko odpira vrata za politični nadzor nad državnim premoženjem.
S tem predlogom vlade se bo zakrilo precej nečednih poslov. S tem ne bo več denarja, sklad ne bo zagotovil dolgoročne akumulacije sredstev, da zagotovimo denar za pokojnine v prihodnosti, bo pa lahko bistveno prispeval k razprodaji državnega premoženja. Sklad je v obliki, kot ga predlaga vlada, zelo ideološko usmerjen v prid vladajoče stranke.
Socialni demokrati smo dali svoj predlog zakona o demografskem skladu, načrtovan je razvojno za naslednjih 25 let. Predlog smo usklajevali tudi s socialnimi partnerji, tudi s sindikati, ki se zdaj pripravljajo na izvedbo referenduma. Vse kaže, da bo v začetku marca v državnem zboru sprejet vladni zakon, ki je izrazito slab. Če bodo šli sindikati v referendum, jim bomo vsekakor pomagali. Ne bomo s to večino, ki je v parlamentu, uspeli preprečiti sprejema zakona, lahko pa preprečimo, da se ga uveljavi.
Kakšne so glavne razlike med vladnim in vašim predlogom demografskega sklada?
Zastavljen je popolnoma drugačen model, kako bi zbirali denar in ga združili pod eno streho. Vladna rešitev vire sklada porablja za tekoče potrebe, mi pa mislimo, da mora to biti namenjeno pokojninam tistih generacij, ki danes z nezaupanjem gledajo na svojo varnost v starosti. S tem, da bi hkrati plemenitili in zbrali bistveno več milijard v pokojninsko blagajno, ki že danes za izplačevanje pokojnin ni zadosti močna.
Ključna razlika je, da z našim predlogom ustvarjamo sklad, katerega namen je upravljanje denarja za najboljše možno plemenitenje sredstev za dolgoročne pokojninske potrebe, ne pa upravljanje podjetij. Vladni zakon pa ne rešuje vprašanja pokojnin, ampak pomeni politično koncentracijo upravljanja v rokah vladajočih.
Vedno glasnejša so tudi opozorila opozicije, da vlada skriva predlog nacionalnega načrta za okrevanje in odpornost po epidemiji, ki je povezan z izplačilom evropskih finančnih sredstev.
V naslednjih letih bomo imeli izjemno veliko priložnost za razvoj države. Denarja, ki bo Sloveniji na voljo iz evropskih ovojnic, je za dobrih deset milijard evrov. Približno polovica bo namenjena okrevanju in obnovi gospodarstva po epidemiji in vlada žal do danes ni javno razkrila nacionalnega načrta, kako in za kaj namerava investirati ta znatna sredstva. Po vseh informacijah, ki jih imamo, tudi s strani Bruslja, tudi zadnja različica, ki je romala v Bruselj in ima še vedno oznako tajne narave, ni dovolj ambiciozna.
Pogrešam, da se vlada ne posvetuje in ne pogovarja javno o stvareh, ki so v javnem interesu. Poraba denarja, ki bo Sloveniji namenjen, je v javnem interesu. S tem bi lahko imeli izjemno priložnost, da bi ambiciozno zastavili okoljsko politiko za zeleno preobrazbo, digitalni razvoj, zaščitili delovna mesta in jih prilagodili za razmere za 10, 20 let. Da okrepimo javne storitve, prvenstveno na področju javnega zdravstva in dolgotrajne oskrbe, pa tudi dvig dodane vrednosti z ambicioznejšo politiko raziskav in razvoja. Za pravi razvoj je treba delati in misliti dolgoročno.
Tako pa se zdi, da bo denar razmetan. Kar najbolj zamerim tej vladi, je, da zadolžuje več generacij vnaprej z največjim javnim dolgom. Da deli denar, kar se danes zdi všečno, ampak plačevali ga bodo še tisti, ki pridejo za nami. Ta dolg bo izjemen. In danes, ko bi imeli veliko priložnost ta sredstva investirati v razvoj države, se o tem sploh ne pogovarjamo. Če bomo razdelil sredstva na majhne, všečne parcialne projekte, bomo izgubili širšo sliko razvoja. Ob tem bomo izgubili tudi priložnost, da bi naredili reforme za zagon države.
Kako narediti prenovo, da bomo šli v ogljično nevtralno družbo? Ogromno govorimo o okoljski politiki, a te vlade ne slišim, da bi načrtovala zeleno preobrazbo in energetsko učinkovito državo. Evropska sredstva bodo namenjena tudi temu. Socialni demokrati smo naredili svoj, tudi znotraj KUL, načrt, kako bi črpali ta denar in kako bi naredili reforme. Tudi v luči tega, kar od nas pričakuje Evropska komisija, ampak interesa, da bi se vlada posvetovala še s kom drugim, razen sama s sabo, ni.
Soočenja idej torej ne bo.
Za zdaj ne. Predsedniku države sem pred napovedanim posvetom s predsedniki vseh parlamentarnih strank predlagala tri ključne stvari – ob kritiki nad njegovim včasih nekritičnim ravnanjem – da se osredotočimo na obvladovanje epidemije, krepitev javnega zdravstvenega sistema in na to, kako bomo pametno izkoristili evropska sredstva za razvoj Slovenije. Da bo to projekt vseh ljudi. In da pogledamo razvojne priložnosti Slovenije za prihodnji dve desetletji. Posveta pri predsedniku republike se nameravam udeležiti, ker razmere v državi terjajo, da se politika pogovarja in da sooči različna mnenja.
Predsednik republike v politiki in javnosti ne uživa prav veliko zaupanja. Se lahko zadeve pod njegovim okrilje premaknejo na bolje?
Drži, a je edini, ki nas je povabil, da takšen sestanek sploh opravimo. Želela bi si imeti bistveno več takšnih priložnosti, da se pogovorimo. Že dejstvo, da smo štiri, pet mesecev pred predsedovanjem Svetu Evropske unije in da moram iz dokumentov, ki jih dobim pod roko, izvedeti, kaj bo imela Slovenija imela v programu predsedovanja, me močno skrbi.
Sama sem tudi evropska poslanka in evropski poslanci nismo bili povabljeni na noben pogovor. Tudi na pogovor javnega formata, kjer bi se pogovarjali o tem, kako vidimo prednost Slovenije v EU v času predsedovanja. Takšnih razprav pri nas preprosto ni, ker o vsebini odloča en človek. Zato v družbi ni širokega konsenza, kam želimo iti. Morda bo to tudi zadnji skupni sestanek, ker bomo ugotovili, da se nimamo kaj pogovarjati.
Slovenija se bo verjetno še bolj povezala s Poljsko in Madžarsko na evropskem parketu.
To povezovanje se že dogaja. Najbolj skrb vzbujajoče je, da gre za državi z dvema problematičnima režimoma. Ne gre za napad na Madžare ali Poljake, ampak za vodstvi teh dveh držav, ki sta danes v postopku zaradi kršitev temeljnih evropskih vrednot, ustave, demokracije in človekovih pravic. Proti obema državama je sprožen postopek, ampak v ozadju na žalost večjo težo nosijo politična zavezništva. To gre na škodo vsem nam, saj se s tem zaupanje v samo EU močno maje. Dokler se bodo ta politična zavezništva med političnimi družinami krepila, ne glede na ceno, ki jo plačajo ljudje, ali se dogajajo kršitve skupnih pravil igre, bo škoda nastajala za vse.
Pred EU je torej naporno obdobje?
Marsikaj se lahko zgodi. Vlade so v zadnjem času padale zaradi bistveno manj pomembnih stvari, kot bi se pričakovalo, da se mora zgoditi v Sloveniji. Smo pred volitvami v dveh velikih državah, Franciji in Nemčiji. Vemo, da nemška kanclerka zdaj zares zapušča svoj položaj. Bila je gonilni motor EU s svojo evropsko politiko povezovanja. Marsikaj se lahko spremeni znotraj Unije.
Po mojem mnenju je v interesu Slovenije, da obdržimo enotno, močno in povezano Unijo, ker smo majhna, ranljiva država in imamo skupen, enoten evropski trgi. Najbližje moramo ostati jedrnemu delu Evrope, to pa sta zagotovo Nemčija in Francija. To nam mora biti v interesu. Nisem sicer med tistimi, ki mislijo, da bo EU razpadla. Ne, nasprotno. Zdi se mi, da je danes atmosfera bistveno boljša, kot je bila v času brexita in Donalda Trumpa. Tudi padec Trumpa se je posledično pozitivno prenesel na evropska tla. Pokazal je, da je mogoče s samodržci, avtoritativnimi režimi in sovražnim govorom za eno obdobje konec.
Pred Slovenijo so prihodnje leto celo trojne volitve: parlamentarne, predsedniške in lokalne.
Želeli bi si, da bi šli na predčasne volitve.
Že letos?
Ja, zato ker vlada nima zaupanja med ljudmi. Volitve so edini način za »reset«, ki bi državi še najbolje koristil. Da bi se zadeve na novo postavile, ker se mi zdi, da že dolgo časa krpamo različne koalicije v parlamentu in da bi to bil mogoče najboljši začetek, da Slovenijo postavimo na pravo pot. Ker verjetno predčasnih volitev ne bo, o njih odloča predsednik vlade, se že pripravljamo na redne volitve. Ni me strah tega obdobja do volitev. Zavedam se, da se bomo morali povezovati, predvsem pa imeti zelo jasno vizijo, kaj hočemo doseči, tudi kot stranka. Pospešeno delam na notranji prenovi. Ne samo organizacijsko in kadrovsko, ampak tudi vsebinsko. Želim si, da bi socialna demokracija, ki je zame edini pravi model prihodnosti, spet dosegla ljudi. Delamo notranje ankete, pogovarjamo se s člani, poskušamo analizirati percepcijo stranke od zunaj, delamo poglobljeno modernizacijo stranke, da bomo sposobni uresničiti pričakovanja ljudi.
Danes imamo ogromno ljudi, ki ne vedo, komu zaupati. Približati jim moramo politike, jih poslušati in jim odpreti vrata. Ob tem je treba narediti široko platformo za sodelovanje tudi z drugimi partnerji, da bi nas ljudje lahko spoznali, da smo kredibilna stranka. Ko imaš kot stranka zgodovino več desetletij, ti lahko marsikaj očitajo iz preteklosti, upravičeno tudi napake, za katere pa jaz ne morem biti odgovorna. Od tu naprej poskušamo na novih, drugačnih temeljih začrtati prihodnost. Takšno, ki bo dobra za državo. Želim si videti Slovenijo, na katero bomo ponosni, da bo odprta, da bo moderna, tolerantna družba za vse.
Bo stranka ostala na isti poziciji? V zadnjem času se stranke rade premeščajo na politični osi. NSi je napovedala premik proti sredini.
Vprašala bi se, kaj to pomeni, če napoveš premik v levo, premik v desno. Mislim, da je treba iti s časom naprej. Naslavljati nove generacije. Tudi način našega življenja se spreminja. Ljudje imajo danes bistveno drugačen odnos do politike, imajo tudi bistveno drugačne potrebe v življenju, kot so jih imeli včasih. Tudi politika se mora znati prilagajati novi realnosti, bistveno hitreje živimo. Življenje se naglo spreminja. Ne smemo biti okorela politična stranka, ki se oklepa svoje preteklosti, ampak naslavljati izzive današnje generacije. Zavedam se, da je zelo težko reformirati, prenoviti velike, tradicionalne politične stranke. To ne bo lahek izziv. Če se ne bomo znali prilagoditi ljudem, potem nam ne bo uspelo.
Najti je treba novo notranjo preobrazbo, prepoznati, koga nagovarjamo. Včasih smo imeli delavske razrede, zdaj so to lahko mladi podjetniki, raziskovalci, družine, srednji razred, učitelji, medicinske sestre in drugi. Ta proces bo trajal nekaj časa. Do volitev imamo leto in pol časa, upam, da bomo uspeli dobiti več zaupanja in dokazati, da znamo delati drugače.
Se boste levosredinske stranke povezale že pred volitvami?
Ne morem, niti se ne upam nič napovedovati. Zavedam pa se, da je povezovanje ključno, da bomo lahko močni na volitvah. Imamo zelo razdeljen zlasti sredinski, pa tudi levi politični pol. Večkrat se nam je zgodilo, da se v takšnih razmerah odpre priložnost tudi za nekoga petega, šestega. Torej za neki nov obraz, ki pride, da premeša karte, dobi hipno dober rezultat in potem zelo hitro spet izgine s političnega prizorišča. Poznamo kar nekaj takšnih primerov. Ta nevarnost se lahko zgodi tudi zdaj, zato se mi zdi dobro, da sodelujemo in najdemo neka zavezništva. Za dogovor, v kakšni obliki, je še čas. Poskušala bom predvsem pridobiti čim več potenciala v svoje vrste tudi zunaj stranke.
V slovenskem političnem prostoru imamo že tako dovolj razdrobljenosti med političnimi strankami, morebitna nova stranka bo to le še povečala. Vsakemu novemu obrazu bo izredno težko priti na politično prizorišče. Sestava prihodnjega parlamenta je lahko zelo vprašljiva, če se nam pojavi še ena nova politična neznanka. Ki nima političnih zavezništev zunaj Slovenije. To se nam je v preteklosti že dogajalo, da smo imeli predsednike vlade, ki so bili povsem nepoznani, ki niso imeli nobenih mednarodnih povezav, in smo tudi zato izgubljali zaupanje.
Marsikaj se lahko dogaja do volitev, ne bi bilo pa dobro, da bi se začeli med sabo prerivati in tekmovati ter iskati primat za svojo politično stranko, ker nas povezuje veliko skupnih tem levo od sredine, kjer bi lahko in moramo delati skupaj.