Brežičanka se je s hčerko Tio, možem Milanom Dergancem, ki je sicer iz Češče vasi pri Novem mestu, šestimi kovčki ter polno optimizma in pozitivne energije v deželo »tam spodaj« preselila pred petnajstimi leti. »Avstralija je dežela, ki je odprta za migracije, na Zlati obali (Gold Coast) v Queenslandu, kjer smo želeli živeti in živimo še danes, je vse leto toplo, pa tudi več priložnosti sva videla tu kot v Sloveniji, ki je kot dežela izjemno lepa, a jo zdaj gledam z drugačnimi očmi,« je povedala in dodala, da jim ni bilo nikoli žal, da so se preselili, in da so se takrat pravilno odločili.
Na selitev so se pripravljali kar vse leto, saj so želeli pridobiti vizum, ki bi jim omogočal stalno življenje in enake pravice, razen volilne, kot Avstralcem. »Po prihodu so nam možgančki delali kar hitro. Treba je bilo najti stanovanje, delo, šolo za Tio, si urediti zdravstveno zavarovanje in vse potrebno za življenje v tujini, saj vnaprej nismo imeli nič dogovorjenega. Po pravici povedano, še zdaj ne vem, od kod nam ves ta pogum in energija. Od začetka smo navezovali kontakte, da smo se čim prej prilagodili novemu sistemu in se učili sproti. Sami smo takoj spoznali, komu zaupati in komu ne; pa saj Slovenci smo pametne glave, a ne?« z nasmeškom pripoveduje Alenka. Milan je dobil delo že po dveh tednih od prihoda v Avstralijo, in to povsem naključno, delal je v gradbeništvu kot polagalec mavčnih plošč. Ker mu ni bilo težko prijeti za nobeno delo, se je hitro znašel. »Ni bilo preprosto, še zdaleč ne, ampak smo šli svojim sanjam naproti,« je poudarila.
Življenjski stroški višji
Kako se življenje v Avstraliji razlikuje v primerjavi s Slovenijo? Primerjava je težka in bi lahko na to temo govorila ure in ure, je dejala Alenka. »Vsepovsod po svetu vlada neka gonja za preživetje, po materialnih dobrinah, in tu je to še toliko bolj očitno. Nekateri živijo lahkotno življenje, ali kot pravimo, laid back, drugi imajo tudi po dve ali več služb, odvisno, v kateri branži delaš in koliko zaslužiš, saj so življenjski stroški visoki. Midva z Milanom delava več, kot sva delala v Sloveniji,« opisuje.
Tia je zdaj že odrasla, pred kratkim je končala študij elektroinženiringa in je zaposlena v največjem avstralskem telekomunikacijskem podjetju Telstra. Prostega časa za druženje imajo zato bolj malo, zlasti Milan, oziroma si ga ne vzamejo dovolj, je bila iskrena Alenka. Če pa imata več časa, gresta rada sama na potep ali pa prenavljata zase. »Imamo nekaj slovenskih prijateljev, s katerimi se občasno dobimo, vendar bolj poredko. Rada potujeva, s kombijem sva pred dvema letoma prepotovala kar sedem tisoč kilometrov v treh tednih. Rada se odpraviva v neznano in odkrivava lepoto avstralske narave. Najini najljubši destinaciji na tem, drugem koncu sveta sta Tasmanija, ki sva jo obiskala že trikrat, in jug Nove Zelandije, še posebej Queenstown, ki smo ga obiskali kar štirikrat, dvakrat poleti in dvakrat pozimi, ko smo šli smučat,« pripoveduje.
Kar pa zadeva denimo hrano, Alenka opaža, da precej Slovencev pogreša domačo, slovensko hrano; sami sicer ne, ker so spremenili način prehranjevanja. »Kuhamo zdravo in ne kupujemo hitre ali že pripravljene hrane iz paketkov. Izbira hrane, ki nam je osebno všeč, je tu po mojem mnenju celo boljša. Kolikor je le mogoče, kupujemo neposredno od kmetov in spodbujamo organsko pridelavo hrane. Upam, da bomo kmalu pridelali tudi kaj svojega. Zdaj imamo dovolj zemlje, kar dva hektarja, tako da si želimo urediti svoj vrt in sadovnjak.«
Kozmetična linija, prenova nepremičnin
Alenka je prava podjetnica, kreativna in nemirnega duha, vedno je iskala nove priložnosti. Po končani gimnaziji se ni posvetila študiju, ampak je naredila še frizersko šolo in prvi frizerski salon odprla v domači hiši, potem pa še v centru Brežic.
V Avstraliji je oblikovala lastno linijo naravne kozmetike Alexami, k razmisleku in odločitvi zanjo jo je spodbudila raziskava o škodljivih sestavinah v kozmetičnih izdelkih. »Ni bilo preprosto, kot je morda to videti na zunaj. Morali smo prodati hišo, da smo lahko vložili denar v razvoj kozmetike. Ogromno sem se morala naučiti – od uvoza do izvoza, pakiranja, polnjenja, razvoja formul, marketinga in vsega, kar spada k vodenju lastne blagovne znamke. Za računalnikom sem na dan presedela tudi po 15 ur in nisem šla spat, dokler nisem zaključila, kar sem si zadala za ta dan. Tudi Milan je veliko pomagal, zlasti pri polnjenju in pakiranju, predvsem za tujino,« se je ozrla nazaj.
Kozmetiko ji je uspelo umestiti na nekaj trgov zunaj meja Avstralije, kot so Južna Koreja, Belgija, Slovenija ... dobila je tudi nekaj nagrad prek lepotnih revij za najboljši in inovativni produkt v Avstraliji in Belgiji. »Po sedmih letih sem se odločila, da blagovno znamko prodam, saj sem bila na prelomnici, ali vložiti dodaten denar za nove kolekcije ali se umakniti. Med drugim sem se počutila tudi izgorelo in se mi je zdelo, da nisem imela več tiste prave energije za naprej. Odločitev je bila prava in kozmetiko sem prodala leta 2015. Je pa še zdaj na trgu,« je zaključila zgodbo s kozmetiko.
Potem sta se z Milanom posvetila nakupu, prenovi in prodaji podcenjenih nepremičnin. »V zadnjih šestih letih sva lepo prenovila kar šest nepremičnin. Nekaj sva jih prodala, vse z dobičkom, nekaj pa zadržala in jih oddajava v najem. Meni ustreza izbor materialov in barv ter stilsko oblikovanje, Milan pa ima izjemne ročne spretnosti in se loti čisto vsega, od polaganja mavčnih plošč, ploščic in parketa do beljenja. Za najino hišo, ki sva jo kupila pred dvema letoma in jo še obnavljava, si je celo kupil bager, se naučil delati z njim, in tako okoli hiše dela vse sam. Ker je posestvo veliko, nam dela ne bo nikoli zmanjkalo,« pripoveduje.
Družina je kar nekaj let živela v stolpnici s pogledom na ocean, le 50 metrov od plaže v predelu Burleigh Heads, sicer pa se je pred tem nekajkrat selila. »Stanovanja v stolpnici nisva nikoli videla kot svojega doma za vedno. Želela sva si umik v naravo, imeti več zemlje, na kateri bi si lahko uredila tudi bazen in vse ostalo, hkrati pa vseeno biti precej blizu centra vsega dogajanja. Povsem naključno nama je uspelo najti starejšo hišo v pravem avstralskem podeželskem stilu, ki je, čeprav je videti, da smo na podeželju, le deset minut oddaljena od predela, kjer smo živeli prej,« je zadovoljna Alenka. Notranja prenova hiše je končana, okolico pa, kot že omenjeno, še urejata, kmalu bosta začela gradnjo pomožnih objektov – večje garaže za štiri avtomobile, bazena in vrtne hišice, v kateri bo v spodnjem delu apartma, ki bi ga oddajala v najem za počitnice. »Načrtov nama ne zmanjka in vem, da nama bo s trdim delom in vztrajnostjo uspelo priti do cilja,« je prepričana.
