Kmetje so poleg splošnih kriznih pomoči sicer upravičeni tudi do pomoči v primeru dopolnilnih dejavnosti, če ne dosegajo 70 odstotkov lanskega prometa, v kar so zajeti tudi profesionalni povrtninarji.
Direktor Kmetijsko-gozdarskega zavoda Murska Sobota Franc Režonja pravi, da so imeli lani pri prodaji povrtnin ves čas težave, v največji meri zaradi zaprtja javnih zavodov, hotelov in gostiln v regiji. »Dobavitelji s to tržno nišo so izgubili trg,« pravi Režonja, ki sicer upa, da se bodo v zimskem obdobju razmere stabilizirale. »Nekatere zelenjadnice se lahko tudi predelajo ali kisajo, večja težava je bila pri sveži solati, saj so jo morali marsikje uničiti.« Krompir se je po besedah Režonje nekaj časa dobro prodajal, potem pa je odkupna cena padla. Pri tem je še ostalo nekaj rezerve, saj je krompir poljščina, ki se lahko dlje časa skladišči, a tudi to ne more trajati v nedogled. »Upamo, da se bodo razmere normalizirale, če se bodo odprli javni zavodi in bo promet spet stekel. V regiji opažamo tudi precejšnje povečanje povpraševanja pri kmetih, saj potrošniki bistveno raje posegajo po domačih kot po uvoženih pridelkih. To nam sporočajo tudi kmetje in to je edina prava zgodba za slovensko kmetijstvo. Tega si lahko samo želimo tudi v prihodnje, saj bomo lahko le tako zagotovili dolgoročno stabilnost pri domačih pridelovalcih.« Glede pomoči kmetijstvu iz vladnih protikoronskih svežnjev Režonja pravi, da so vsi kmetijski sektorji prejeli približno enake pomoči, pri čemer ni bilo posebnih ukrepov, namenjenih samo povrtninarjem.
Za domače kooperative pridelovalcev
Že ob prvem valu epidemije je kmetijsko ministrstvo, ki ga je takrat še vodila Aleksandra Pivec, napovedalo več sredstev za spodbujanje samooskrbe, med drugim za gradnjo rastlinjakov in povečanje obsega kontrolirane pridelave zelenjave v državi. Režonja pravi, da so sredstva na voljo in da je ta zadeva zaživela, tudi v zavodu so v sodelovanju s Kmetijskim inštitutom kot podizvajalci postavili nov rastlinjak. Menijo, da bi morali pridelavo zelenjave organizirati podobno, kot so jo organiziralivečji pridelovalci paradižnika v regiji, torej s pomočjo geotermalne energije. Pri tem pa bi bila po besedah Režonje najprimernejša pridelava v obliki kooperativ. »Taka organiziranost je primernejša tudi za tovrstne situacije, ko lahko prihaja do širjenja okužb. Z več manjšimi pridelovalnimi središči bi lahko tudi strukturno pokrili večji del povrtninske pridelave, saj so na tem področju na trgu številne priložnosti, tako doma kot v tujini. Glede razvoja na tem področju sem optimist.« O bojazni nekaterih pridelovalcev, da bi se zaradi možnosti pridobitve sredstev za vlaganja v panogi pojavili tudi špekulanti, Režonja pravi, da načeloma podpirajo, da tisti, ki imajo sredstva na voljo, ta tudi vlagajo v tovrstne dejavnosti. »Je pa seveda treba pri tem paziti na to, da bodo imeli delo domači ljudje, in prav tako, da ostanejo kmetijska zemljišča v domači lasti.«
Najslabše v 40 letih
Drago Jakob iz Lipovcev pravi, da so razmere slabe. »Nič ni tako, kot bi moralo biti.« Na kmetiji, katere vodenje je sicer prepustil sinu Dejanu, med drugim pridelujejo čebulo, krompir, papriko, zelje in por. Pri prodaji pogodbeno sodelujejo z eno večjih trgovskih verig v državi, a je kljub temu v zadnjem času odkup zastal. Trenutno imajo v zalogi sto ton krompirja, saj se po njegovih besedah zadeve že dva meseca ne premaknejo. »Trgovci ponujajo domnevno slovenske izdelke, ne vem, kje so jih dobili,« se sprašuje Jakob, ki ga moti predvsem dejstvo, da v Slovenijo uvažajo poceni pridelke iz drugih držav. Tako lahko med drugim trgovci ali preprodajalci uvozijo hrvaški krompir po ceni osem centov na kilogram, medtem ko so ga sami prodajali za 24 centov po kilogramu, kar pomeni, da tako nizkim cenam slovenski pridelovalci ne morejo konkurirati. »Za tako stanje je kriv sistem, na državni ravni bi morali vzpostaviti nadzor nad uvozom. S kmetijstvom se ukvarjam že 40 let, a še nikoli ni bilo tako kritično kot lani.« Družina upravlja tudi turistično kmetijo v Lipovcih, na kateri so prav tako porabili veliko doma pridelane hrane, zaradi zaprtja jih je kriza še bolj prizadela. Nekoliko več so lani prodali čebule, ki je imajo še vedno tri tone v zalogi, vendar se je tudi na tem področju v zadnjih dveh mesecih odkup povsem ustavil. Sam misli, da večina domačih potrošnikov še vedno ni nagnjena k temu, da bi kupovali pri domačih pridelovalcih. »Mi sicer nekaj prodamo tudi doma, a večina ljudi samo čaka na akcije v trgovskih središčih, medtem ko domači pridelovalci prodamo manj, ni nam lahko.«
Na zelenjadarje so pozabili
»To leto je najbolje pozabiti,« o lanski sezoni pravi Robert Wernig iz zadruge Vrtovi panonski. Kot pojasni, so se razmere resda nekoliko izboljšale po prvem valu epidemije, a so se nato cene povsem zrušile. »Danes morajo kmetje krompir za deset centov po kilogramu voziti v Maribor. Ogromno kmetov je krompir prodalo tudi za krmo,« pove in pojasni, da imajo v skladišču še veliko kitajskega zelja in radiča, nekaj zelenjave so morali tudi zmulčiti. Tudi po njegovih izkušnjah grosistov ne zanima stanje domačih pridelovalcev, saj so lahko uvažali poceni zelenjavo iz Hrvaške, kjer je tamkajšnji pridelovalci zaradi slabe turistične sezone niso mogli prodati. Glede večjega povpraševanja po domačih pridelkih pravi, da se je to spomladi res pokazalo, a je šlo pri tem samo za učinek strahu, saj so bili ljudje v skrbeh, da ne bi pošle zaloge hrane. »Upali smo, da se bo to povpraševanje po domači hrani ohranilo, a so se naši upi razblinili. Kasneje je namreč spet prevladal socialni vidik in danes spet vsi gledajo samo na cene.« Vladni ukrepi, pravi, zanje niso uporabni. »Morda pridejo prav večjim poljedelcem, govedorejcem in prašičerejcem, za zelenjadarje pa niso pomembni. Bili smo povsem pozabljeni. Lahko se zgodi, da bo v tem letu 30 odstotkov zelenjadarjev opustilo pridelavo.« Sredstva za gradnjo rastlinjakov so po njegovih besedah koristila samo večjim pridelovalcem. »Dvomim, da je kateri od manjših pridelovalcev upal iti v večje investicije.«
