Od marca dalje je Slovenija in dogajanje v njej zelo drugačno. Skoraj devet mesecev, z vmesnimi premori, že v krču spremljamo širjenje bolezni in poskušamo živeti z ukrepi, ki nam jih nalagajo.
Čas je naporen, zato še toliko bolj cenimo dogodke in osebe, ki kakorkoli kažejo, da jim je mar, nam pomagajo, nas bodrijo ter se zavzemajo za nas in naše zdravje. Potegnili smo črto pod koronačas v letu 2020 in izluščili tiste, ki si zaslužijo posebno pozornost. Kdo so?
ZDRAVSTVENO OSEBJE
Na robu svojih moči, a vseeno prijaznih obrazov skrbijo za nas in naše zdravje. Sploh pacienti s covidnih oddelkov sporočajo, da so medicinske sestre in zdravniki, ki tam delajo, imenitni. »V očeh jim je videti, da ne morejo več, a se za nas vseeno nasmejejo, nas kaj vprašajo, so pozorni do nas,« poročate na družbenih omrežjih. »Obremenitve so zelo velike in zahtevajo enormne napore celotnega zdravstvenega osebja. To je v vseh bolnišnicah in drugih zdravstvenih ustanovah na robu izčrpanosti,« je pred nekaj tedni povedal strokovni direktor Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Maribor Matjaž Vogrin. Javnost jim z vseh koncev in krajev vzklika »hvala« in jim na takšne ali drugačne načine, tudi s konkretnimi dejanji, sporoča, kako cenijo njihovo delo. Za požrtvovalno medicinsko osebje so se v znak zahvale po državi začele celo različne samoiniciativne akcije zbiranja malic, priboljškov in drugih pozornosti z enotnim sporočilom: mislimo na vas, vaš trud je opažen.
EKIPA SLEDILNIKA
Luka Renko: »Projekt Sledilnik je v tem času predvsem pokazal, da imamo v Sloveniji veliko znanja, da znamo stopiti skupaj, lahko premagamo še tako velike probleme in inovativno pristopimo k reševanju problema.«
Da med epidemijo igrajo pomembno vlogo, je s svojo odločitvijo, da jim podeli priznanje jabolko navdiha, pokazal predsednik države Borut Pahor. V imenu prostovoljcev Sledilnika je repliko priznanja prevzel pobudnik in koordinator projekta Luka Renko. Sledilnik je zgodba o družbenoodgovornih posameznikih, ki so najprej vsak zase prepoznali potrebo in pravico ljudi do obveščenosti v kriznih razmerah. To zavedanje jih je povezalo v odprto in raznoliko skupnost več kot 150 znanstvenikov in strokovnjakov, ki že več mesecev prostovoljno soustvarjajo podatkovno bazo in napovedi širjenja virusa. S svojim obširnim in raznolikim znanjem ter domiselnimi predstavitvami pa dnevno obveščajo javnost o širjenju koronavirusa v Sloveniji na razumljiv in jasen način. Sledilnik je priznanje prejel tudi zato, ker je pomemben vir informacij, ki jim ljudje zaupajo, in navdih nesebične, odgovorne in podprte znanstvene skupnosti.
MARIO FAFANGEL, EPIDEMIOLOG
Ko se je na vladnem govorniškem odru in na splošno v slovenskem medijskem prostoru pojavil Mario Fafangel, predstojnik centra za nalezljive bolezni na NIJZ, mu je javnost takoj nadela oznako »zaupanja vreden«. K temu jih je napeljal njegov strokoven, profesionalen, miren, človeški in jasen nastop. »Njegova komunikacija je razumljiva, strokovna. Deluje sproščeno in umirjeno. To je meni pomembno. Pa tudi ko ga poslušam v intervjujih, ki jih daje, ga je zaznati kot zelo prijetnega in celo hudomušnega človeka. Se ne čudim, da je priljubljen, in škoda, ker je izstopil iz strokovne skupine,« ste naši bralci o njem napisali na našo spletno stran Svet24.si. Kako pomemben je bil za Slovence, ko jih je nagovarjal izpred vladnega mikrofona, priča tudi informacija, da ga tudi po tem, ko ga nič več v covidnem strokovnem štabu, in tudi na govorniškem mestu ne, na družbenih omrežjih iščejo stik z njim in mu v zvezi z virusom, zadnje čase predvsem v zvezi s cepivom, zastavljajo vprašanja, on pa jim prijazno odgovarja. Fafangel je štab zapustil, ker se z nekaterimi veljavnimi ukrepi za omejitev širjenja epidemije covida-19 ni strinjal.
ANA PETRIČ
Je pobudnica projekta Mala pozornost za veliko veselje, cilj katerega je vsak december zbirati praznične voščilnice in pisma za slovenske starostnike, ki bivajo v domovih za upokojence. Odziv na projekt je bil tudi letos velik. Priključili so se mu celo tujci, slepo dekle s pismom v Braillovi pisavi in le nekaj mesecev star otročiček z odtisom svojega stopala. Ana Petrič je sicer direktorica doma centra za starejše občane v Notranjih Goricah, ki ga uspešno krmili skozi epidemijo, in obenem predsednica društva Skupaj za starejše. V zadnjem novembrskem tednu ji je predsednik države izročil priznanje jabolko navdiha, ker tako pooseblja vrednote medgeneracijske solidarnosti in bogati življenje srebrne generacije.
BISERKA MAROLT MEDEN
Epidemija je še bolj izpostavila, kako ranljivi so starejši. Njihov status že sicer ni najbolje urejen tako, da bi omogočal dostojno življenje, med epidemijo pa so se v položaju starejših in tem, kako je poskrbljeno zanje, razkrile še večje luknje. Na udaru so predvsem stanovalci domov za upokojence, za katere se je še posebno zavzelo društvo Srebrna nit, ki ga vodi Biserka Marolt Meden. Tedensko je na vlado in ostale pristojne pošiljala pozive, naj se bolj zavzamejo za ostarele, saj da so jim kršene osnovne človekove pravice. Državi so očitali, da starejših ni dovolj zaščitila, ni poskrbela, da bi v domovih prejemali kakovostno oskrbo in nego.
ARNES
Izredne razmere so terjale hiter odziv. Tudi pouk za šolarje, ki so morali zapustiti učilnice, je bilo treba na hitro organizirati na daljavo. Da se je to lahko začelo, je s tehnične plati poskrbel Arnes. Velik del izobraževanja je namreč potekal prek njihovih platform, kot so Arnes učilnica, Arnes videokonferenca, Arnes splet, Arnes strežnik po meri, Arnes oblak in Arnes spletna pošta. Sicer ni vse potekalo gladko, saj so bila ta orodja preobremenjena, zato je pouk občasno trpel, vendar je ekipa sproti odpravljala težave in nadgrajevala sisteme ter predvsem uspešno komunicirala težave, zato hujše krvi ni bilo. Tudi sami so zaznali, da bodo morali na povečane potrebe zaradi epidemije in novega načina življenja nekako odgovoriti. Tako že nadgrajujejo infrastrukturo za zagotovitev ustrezne stabilnosti delovanja v vseh okoliščinah.
JOŽE VOLF
Je Gorenjec, ki med epidemijo v svojem prostem času popravlja, čisti in posodablja računalnike, ki jih ljudje več ne potrebujejo, ter jih nato preda družinam in otrokom, ki jih nimajo. Nekatere družine namreč zaradi različnih vzrokov, predvsem tudi nezmožnosti, da bi si to privoščile, svojim otrokom za šolanje na daljavo niso mogle zagotoviti tehnoloških pripomočkov. Ker je Volf svoj dobrodelni projekt koordiniral kar na družbenih omrežjih, so mu tam ljudje sami od sebe ponujali svoje rabljene računalnike, ali pa mu dali vedeti, da mu z največjim veseljem zagotovijo vse, kar potrebuje, da uredi, posodobi odslužene ali nerabljene računalnike za otroke. S svojim delovanjem je požel nemalo navdušenja.
