Dve sezoni je nato še na Planet TV vodil kviz Milijonar, od februarja pa Slavka Bobovnika na televiziji nismo več videli. Pravi, da uživa v pokoju in nima časa za dolgčas.
Dve leti ste v pokoju – če ne štejemo še Milijonarja – kako ste se privadili upokojenskemu življenju – in pokojnini?
Če mislite na lenarjenje, brez večjih težav. Sem bil že prej – po mnenju mnogih – velemojster v zapravljanju časa. Večini zelo težko razložim, zakaj neki mi je tako izjemno prijetno sedeti tam gor nekje in, če je treba, uro zreti v dolino. Nič hudega, če je zavita v meglo, nič hudega, če jo prekrivajo oblaki ali po malem rosi. Pokojnina pa … Bom uporabil oguljeno frazo: bolj važno kot to, kako visoka je, je to, kolikokrat pride.
S čim vse si zdaj zapolnite dneve? Ste našli kak nov hobi?
Kaj pa vem. Čas kar nekako beži. Kakšnih petdeset knjig zaostanka se je nabralo in zdaj ga hitro ter uspešno znižujem. Rad opravim kakšen seminar o nastopanju pred kamero, v predkoronskih časih je bilo še nekaj drugih prireditev, tako da za zdaj ne vem, kaj je dolgčas.
Vedno ste bili popotnik. Ste si letos sploh privoščili kaj potovanj?
Pravzaprav niti dneva. Od sredine marca dosledno spoštujem ukrepe za zajezitev virusa. Od nošenja mask do zmanjševanja stikov in odpovedi vsem potovanjem. Pa sem imel lep načrt. Prijatelju v Avstraliji, ki si je nabral krepko čez devetdeset let, že desetletje obljubljam, da bom prišel. Pa so mi jo januarja in februarja zagodli požari na najmanjši celini, potem pa je prišel virus. Ampak ni vrag, da tega nekoč ne bom nadoknadil.
Vaša strast je tudi kolo – ste tudi strasten navijač kolesarskih dirk in ste letos uživali v uspehu naših kolesarjev?
Zanesljivo. Skoraj tako kot v svojih. (smeh)
Februarja smo vas zadnjič gledali v Milijonarju. Kaj pogrešate kamere?
Tako kot prej nisem pogrešal glamurja, ki je za mnoge v mojem nekdanjem poklicu pomembnejši kot delo samo, tako zdaj ne pogrešam kamer. Dovolj časa in priložnosti sem imel, da pokažem, kaj znam, da pred kamerami vprašam tisto, kar se mi je zdelo v nekem trenutku pomembno. Jaz nisem nikoli plezal na uredniške stolčke ali v politiko. Meni so bili dovolj studio in gledalci in neizmerno sem jim hvaležen, da smo dobro vozili vsa tista desetletja.
V teh izrednih razmerah in gonji proti medijem kaj zavidate svojim novinarskim kolegom v Odmevih?
Slavko Bobovnik je bil eden najbolj cenjenih novinarjev in prepoznavnih obrazov TV Slovenija. V več kot štiridesetletni karieri je prejel številne nagrade, med njimi sedem viktorjev, šest priznanj Trusted Brand za najbolj zaupanja vrednega TV-voditelja in šest gongov popularnosti.
Prav nič. Sredi osemdesetih sem v beograjskem taksiju poslušal aforizme Duška Radovića, predvsem enega sem si zapomnil – navajam po spominu in v prostem prevodu: »Sinoči so bili spet na tapeti novinarji. In to nam je hvala za vse ono, kar smo premolčali.« Mogoče bi bili pred leti res lahko malo manj ustrežljivi do nekaterih ljudi. Mogoče smo naivno spregledali ali prelahko odpuščali grehe mlade demokracije. Ko gre za televizijo, je bil to tudi čas izrednega tehnološkega napredka in včasih je oblika zaradi tega prehitevala vsebino. Desetletje sem se trudil razviti neki »hard talk«. Ne nesramen, ampak trd, neprizanesljiv intervju. Ampak sopotnikov na tej poti je bilo premalo in tako je vse ostalo pri kakšnem pismu, da se Bobovnik ima za zasliševalca in razsodnika, ne za novinarja.
In kaj se nam dogaja danes? V času, ko ameriške televizijske hiše prekinejo tiskovno konferenco, zato ker predsednik »nalaga«, pri nas na Blejski strateški forum pripeljemo enega najboljših britanskih novinarjev, ki ga potem vzhodnoevropski državniki poučujejo, kako in kaj mora spraševati. Halo? Ali pa, ker so »nevodljivi«, preprosto nehamo financirati STA. Ko sem pred leti delal zadnji enourni intervju s predsednikom vlade in pred tem s predsednikom države, mi je del gledalcev očital, da sem spraševal v rokavicah. Danes se ta isti del gledalcev zavzema za tako imenovane državniške intervjuje, kjer naj novinar, če malo karikiram, vljudno pozdravi gosta in se mu na koncu še bolj vljudno zahvali, da si je vzel čas. Vse drugo je neolikano, vpadanje v besedo, citiranje napačnih podatkov ... Ne o vseh, o delu gledalcev govorim.
Kako ocenjujete trenutno stanje slovenskega novinarstva?
Novinarstvo in novinarji so takšni, kot je država, v kateri živimo. Razdeljeni. Kolegi so dobri in slabi, predvsem časopisni del je potisnjen v izredno težke ekonomske razmere. Najmanj dvajset imen bi vam lahko naštel, za katere bi sleherni trenutek dal roko v ogenj. A na obrobju ceha seveda krožijo mnogi, za katere ne vem, kaj delajo v tem poklicu. Pravzaprav vem. Reflektorji in prepoznavnost jih privabljajo kot luč komarje in po tem, ko se opečejo, hitro izginejo v anonimnost ali pa, tisti bolj trdoživi, začno plezati po političnih in drugih lojtrah.
Vas čudi trenutna poplava lažnih novic, laičnih, nekritičnih mnenj, sovražnega govora ...?
Že pred slabim desetletjem sem opozarjal, da je treba vzpostaviti nek odnos z nastajajočimi družbenimi omrežji. Zavrnili so me, češ da televizija tudi ni uničila kinodvoran, in tako je danes tretjina informativnih oddaj sestavljena iz tvitov in facebook zapisov raznih pomembnežev. Se vam to zdi normalno? Razumel bi, da je takšen tvit povod za neko novinarsko zgodbo, ne pa da so čivki jedro novinarske zgodbe. Pa tudi sicer ni ravno veliko dobrih novinarskih zgodb. Prav naveličan sem večernih vklopov izpred prazne vladne palače, parlamenta ... Je pa res, da dobršen del letošnjega leta ni mogoče realno ocenjevati dela kolegov. Čas epidemije jih namreč iz dneva v dan postavlja v nove, nepredvidljive situacije. Hudo je sleherni dan preštevati okužene in mrtve ter se dnevno srečevati s stiskami in strahom ljudi. Fizično bolečino čutim ob številu mrtvih zaradi virusa sleherni dan in drobovje se mi trga, ko ob tem politika, vlada in opozicija najdejo čas za toliko drugih, v tem trenutku nepomembnih stvari. Mnogim kolegom, ki se s tem spopadajo vsak dan, se moram prikloniti.
Ampak če odmisliva pandemijo, raven komunikacije se je zadnja leta znižala kot še nikoli. Zakaj?
Zelo na kratko in zato tudi malo površno: se spomnite prizanesljivih nasmehov, ko je poslanec Jelinčič na televiziji začel s cigani in kakšno kletvico? Se spomnite, ko je dr. Mrkaić banaliziral jezik resnih ekonomskih razprav, ampak bog ne daj, da si omenil njegovo obilno postavo? Se spomnite čudnega smeha voditeljev, ko je igralec Godnič govoril o prostoru v Hudi jami? Se spomnite Saviča in »pičk klerotalibanskih«? Se spomnite zdajšnjega premierja in njegovih prostitutk za 30 evrov? Od tu naprej je vse dovoljeno. Mej ni več. In anonimni zafrustriranci vseh vrst, ki v realnem svetu verjetno še svojim ženam ne upajo ugovarjati, si na spletu dajejo duška. Pred malo več kot letom sem dvema vašima kolegicama rekel, naj objavita dva zelo značilna čivka. Pa je urednik prve razsodil, da so oni nedeljski časopis in tega ne bodo objavljali, šef druge je presodil, da nima smisla prilivati olje na ogenj. Danes jih predajam vam, pa naj bralci razsodijo: »Jest s tem desničarskim smrduhom (Bobovnikom) se ne bi fotkal nit mrtav.« »Slavko ti si komunistični bebec. Moral bi se pisati Slavko Bebovnik.« In da bo bolj razumljivo: čivka sta stara več kot dve leti. Ko sem pred tedni moderiral neko spletno konferenco, sem dobil sto podobnih. Niti enega samega o vsebini, vprašanjih, podatkih, samo zmerjanja. In še en primer, potem pa končam. Ko je kolegica s komercialne televizije naredila za nekatere preoster intervju, so o njej rekli: »Ovca, govedina, usta polna sperme, stara kuzla, prasica, kokoš, Hitler, črnca s 5 otroki rabi, piflarka gobčna, sranje od ženske, prasica, presstitutka, piškotarka, govno, komunajzarka, agresivna babura, gniloba, rdeča steklina ...« In to o novinarki, ki je v tistem pogovoru naredila kvečjemu kakšno manjšo napako. A spraševala je ostro in naravnost.
