Ovirani se še vedno srečujejo z »manj« kot ostali. To je tudi takrat, ko izrazijo željo po aktivnosti. Damijan Lazar, predsednik Zveze za šport invalidov Slovenije – Slovenskega paralimpijskega komiteja, je povedal, kako se pri nas mladi invalidi pa tudi invalidi iz drugih starostnih skupin vključujejo v šport in kako k dosežkom pospremijo tiste, ki imajo visoke cilje.
S kakšnimi izzivi se srečujete? Kakšne težave se pojavljajo na področju športa invalidov?
Težave naša zveza vidi predvsem na področju vključevanja mladih invalidov v šport oziroma športnega udejstvovanja. Naša želja je, da bi jih dovolj motivirali, da se priključijo športni vadbi. Seveda pa je po drugi strani treba zagotoviti boljšo mrežo oziroma možnosti vključevanja v sisteme športa, jih dodelati oziroma ponekod vzpostaviti na novo. Med drugim to pomeni, da bi bilo treba v Sloveniji usposobiti več strokovnega osebja, ki bi usmerjalo, pomagalo tem športnim invalidom, saj bi jih lahko vodili, seznanjali z zanje prilagojenimi vadbenimi procesi in podobno. Naša želja je tudi, da bi tudi na lokalni ravni društva več vlagala v to področje in se borila za programe športa, njihovo financiranje in udejanjanje. Tu pridemo do problematike športa na lokalni ravni, opazili smo, da se v zadnjem desetletju na tem področju ni veliko zgodilo, zato je treba v to vložiti več napora. Glede mladih in njihove vključenosti v šport bomo zdaj storili en konkreten korak, saj si želimo še intenzivnejšo aktivacijo programa Postani športnik, s katerim bo naša zveza še glasneje nagovarjala mlajše invalide. Ker, ne nazadnje, več ko bo med mladimi zanimanja za športno udejstvovanje, bolje se bo vse skupaj razvijalo.
Kako naj se potem mladi invalidi aktivirajo, kako naj se približajo športnim programom, če ti sploh obstajajo?
Nimamo še vzpostavljenega dobrega sistema vključevanja mladih invalidov v šport. Zdaj je namreč tako, da posameznik pristopi sam ali pa je iniciativa naša. Slednje v praksi pomeni, da smo na preži, in če zaznamo kakšnega invalida z ambicijami po športu, mu pomagamo na lokalni ravni, da se vključi v sistem vadbe, ki je na voljo. Naša zveza sicer bolj usmerja vrhunski del športa, ostalo je v domeni društev oziroma invalidskih organizacij posebej, vendar je realnost taka, da oni v svojih programih in na seznamih prioritet na prva mesta ne uvrščajo športa, ampak socialne programe.
Katere korake bo torej naredila vaša zveza, da bi se to spremenilo, da bi športniki imeli boljše pogoje za vadbo, trening?
Že nekaj časa se ukvarjamo z ustanovitvijo konzorcija v Mariboru, v katerega bi bila vključena športna in invalidska društva, ki izvajajo programe športa invalidov. Povezala bi se med sabo tako, kot so se že v Ljubljani. Skupaj z Lidlom Slovenija, ki podpira program Postani športnik, se trudimo vzpostaviti boljše pogoje v Mariboru, potem bi sledila še druga mesta, Nova Gorica in Novo mesto. To bi pomenilo marsikaj, med drugim bi združeni imeli boljše izhodišče za pridobivanje sredstev na občinskem razpisu, ki so ključna za premike na področju športa invalidov. Vedno, ko se prijavljamo na razpise za sredstva, imamo namreč težave s številnostjo. Ker večina lokalnih ali državnih razpisov temelji na številnosti – koliko članov društvo, ki se prijavlja na razpis, zastopa, šteje. Glede na to, da invalidi predstavljajo deset odstotkov slovenske populacije, ki je zelo razdrobljena po državi, se je težko približati zadostnemu številu, ki ga opredeljuje razpis, zato se moramo povezovati, ustanavljati konzorcije, da zadostimo razpisnim kriterijem.
Zakaj vas tako skrbi glede vključenosti mladih invalidov v šport?
Vsi poznamo pozitiven vpliv športa na človeka. Pri invalidu ni nič drugače; pozitivno je, da se z njim krepi, ohranja zdravje, gibljivost, pa tudi iz vidika socializacije je šport pomemben. Celo s psihološkega vidika je dragocen, ker so na primer vadbe lahko odlična priložnost, da se invalidi malo razbremenijo, si lažje izmenjajo izkušnje, spregovorijo o težavah. Podelijo si tudi dragoceno znanje. Dejstvo je, da je šport zdravje, in na ta način pomagajo zdravstveni blagajni, saj če so invalidi bolj zdravi, potrebujejo manj zdravstvenih storitev, torej so manjše breme za zdravstveno blagajno. Naj poudarim: ne silimo invalidov v sistem vrhunskega športa, želimo le, da so aktivni, se gibljejo v rekreativnem smislu. Če pa se bodo pojavili posamezniki z večjimi željami, ambicijami, jim lahko pomaga naša zveza. Tem, ki imajo višje ambicije, bomo pomagali doseči športne sanje!
Kakšna je trenutna situacija, če govorimo o invalidih? Se ta hip sploh imajo možnost športno udejstvovati?
V času korone šport za invalide na lokalni ravni ne obstaja. V tem trenutku je zaradi ukrepov ob epidemiji ta možnost zanje nedosegljiva. Ta hip lahko aktivnosti izvajajo le profesionalni športniki. Pa vendar je naša zveza leto 2020 iz krize obrnila v priložnost, saj smo veliko delali na promociji, ustvarili prvo himno, videospot in še mnogo drugega. Predvsem smo ministrstvu, predsedniku države, svojim sponzorjem – partnerjem dali vedeti, da se bomo še naprej trudili izpolnjevati svoje poslanstvo, da bo področje športa za invalide doživljalo izboljšave, premike na bolje. Med drugim smo organizirali priprave v Novi Gorici, kjer je v odličnih pogojih svoje treninge izvajalo 60 parašportnikov. Na prihodnje leto so prestavljene paraolimpijske igre v Tokiu, kamor bomo pogumno odšli po 50. kolajno. Naslednje leto bomo medalje, rekorde in dosežke lovili še na olimpijadi gluhih v daljni Braziliji. Prvič bo potekal kvalifikacijski turnir v paranamiznem tenisu, ki ga bo gostila Slovenija. Športniki, ki se bodo tu dobro odrezali, zmagovali v svoji tekmovalni skupini, se bodo neposredno uvrstili na paraolimpijske igre Tokio 2021.
Koliko je med športnimi invalidi vrhunskih športnikov in na katerih področjih?
Od 130 do 160 športnikov invalidov sodeluje v našem mednarodnem programu tekmovanj. Zadnja leta so Sloveniji največ medalj prislužili strelci. Imenitna na zadnjih paraolimpijskih igrah sta bila na primer Veselka Pevec in Gorazd Tiršek, ki sta domov prinesla zlato in srebrno kolajno v isti disciplini. Tako Pevčeva kot Tiršek sta namreč odlična strelca. Zelo močni smo bili v plavanju, a je žal Darko Đurić prenehal s svojo kariero v tej športni disciplini. Sicer pa imamo med plavalci že podmladek, za katerega je pričakovati, da bodo v prihodnjih letih že začeli posegati po vidnejših uvrstitvah, rezultatih. Dejstvo je, da po zakonu o športu na prvo mesto postavljamo paraolimpijske igre, ampak imamo še druga pomembna tekmovanja, kot je olimpijada gluhih, ter neolimpijske športe oziroma tekmovanja. Naša zveza v bistvu pokriva vrhunski del športa invalidov, tako da se ukvarjamo s podporo tako slepim kot gluhim športnikom ter tistim z mentalno motnjo oziroma s telesno invalidnostjo.
Kateri so torej glavni cilji in želje vaše zveze?
Zavzemamo se za možnost enakopravne vključitve vsakega posameznika v sistem športa. Seveda je od tu dalje od vsakega posebej odvisno, kako se bo posvetil vadbi; rekreativno, ali ga bo zaneslo v bolj resen, vrhunski šport. Želimo si tudi, to je zelo pomembno, da bi predvsem društva na lokalnem nivoju uspešneje zagrizla v pridobivanje sredstev iz razpisov. Finance namreč so na voljo, samo pridobivanje poteka bolj slabo. Dejstvo je, da sredstva, namenjena za šport invalidov, na lokalni ravni v 90 odstotkih niso počrpana. To je realnost. To bi bilo treba spremeniti.
Zagovornik načela enakosti je pred dnevi opozoril na neenakosti v vrednotenju vrhunskih dosežkov športnikov glede na to, ali jih doseže športnik z invalidnostjo ali brez nje.
Tako je. Na to opozarjamo tudi mi. Veseli me, da se je tej temi posvetil zagovornik. Pravično bi bilo, da bi paraolimpijci dobili dodatek k pokojnini ne samo za izredne športne dosežke na paraolimpijskih igrah in olimpijadah, ampak da bi jim to priznali tudi za svetovna prvenstva. Dejstvo je, da imajo športniki brez invalidnosti priznane dodatke tudi za svetovna prvenstva. To je diskriminacija.
To je verjetno jasen poziv državi, naj to uredi.
Pa saj so športniki invalidi na to v preteklosti opozarjali že večkrat. Povedali so, da se v tej zgodbi počutijo neenake, izigrane. Država se bo na to nekako morala odzvati, saj je zdaj tudi od zagovornika na ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport prišlo pismo, ki na to opozarja. Morali se bodo opredeliti do te anomalije. Tudi naša zveza to pričakuje in ocenjujem, da bi bilo dobro, če bi med ministrstvom in nami stekla neka komunikacija tudi o tej konkretni zadevi. Pozitivno je, to vsekakor, da je prišlo do premika – do pisma zagovornika pristojnemu ministrstvu, kar pomeni, da se bo očitno začel diskurz na to temo.
Danes je 3. december, mednarodni dan invalidov. Kaj bi izpostavili ob tej priložnosti?
Vsekakor še enkrat program Postani športnik, ki nagovarja mlade invalide k aktivnosti. Predvsem pa bi ob tej priložnosti rad nagovoril javnost in jo spodbudil, naj še naprej spremlja dogodke in navija za naše športne invalide. Med drugim bomo zelo veseli stiskanja pesti in podpore prihodnje leto avgusta, ko bodo v Tokiu paraolimpijske igre, odvijala se bo tudi olimpijada gluhih, na kateri bodo predstavniki slovenskih vrst in bodo zelo veseli podpore svoje države.
