Predsednik vlade Janez Janša je imel v mlajših letih sloves lomilca ženskih src. Še danes se dodatno zavzame za osebe, za delo katerih je sicer objektivno odgovoren, a se včasih izneverijo zaupanju. Vendar ima vsaka zgodba svoj konec.
Brez poslancev je hotela sedeti v vladnem omizju
Ko je Aleksandra Pivec še pod predsednikom vlade Marjanom Šarcem prevzela ministrstvo za kmetijstvo, je pred politične žaromete stopila kot javnosti neznana oseba. S kvalitetnim delom, zadržanim karakterjem in razumevanjem kmetijske politike je kmalu začela puščati vtis, da je v zgornje plasti politike za spremembo priplaval sposoben človek, in ne takšen, ki hlasta za častjo, denarjem in funkcijami.
Kmalu so jo začele bremeniti navedbe glede evropskega projekta SRIPT; nekaj deset tisočakov prek podjemne pogodbe izplačanega honorarja za delo, ki ga verjetno ni opravila. V tem znesku se je po vsej verjetnosti skrivala pristojbina, ki jo plača izvajalec projekta ministru, ki mu je ta projekt podelil v izvajanje. Afera je pod Šarcem ni odnesla, prav tako levoliberalni mediji o njej praktično niso poročali. Njena najožja sodelavka jo je tedaj zagovarjala z besedami, češ, saj vsi to počnejo, kar je argument, ki je med politiki tehten na štiri oči, uporabljati ga v javnosti, ko je zadeva že ušla iz steklenice, pa je samo komično.
So pa isti mediji nabrusili nože, ko je postalo jasno, da je Pivčeva namenjena vstopiti v vlado Janeza Janše in vztrajati. Izkopali so bagatelne račune za prenočevanje, ki ga je Pivčevi plačalo podjetje Vinakras, z njo pa sta bila tudi njena sinova. Pivčeva se je zapletala z lažnimi navedbami in ponarejenimi uradnimi listinami, na koncu pa se je sklicevala na to, da še vedno uživa zaupanje predsednika vlade.
To je res uživala. Ko se je Pivčevi začela upirati stranka, je Janša celo pohitel z združevanjem vsega državnega gospodarstva pod demografski sklad – na tega so v Desusu čakali praktično od osamosvojitve dalje. Pivčeva je upokojencem prinesla to, kar jim je predhodnik Karl Erjavec desetletja le obljubljal, vendar ni bilo dovolj. Pivčeva je zrevoltirala poslansko skupino, ki je nosilec politične moči med državnozborskimi volitvami. Franc Jurša, vodja poslanske skupine Desus, je tedaj ocenil, da »gospa ne razume politike«. In res se je dalo Pivčevi hitro vedeti, da nima kaj iskati na sestankih vlade, če k omizju kot predsednica stranke ne prinaša glasov svojih poslancev. Njeno razrešitev je predlagal predsednik vlade, kmalu za tem pa je odstopila kot ministrica.
Bregantova ni sklicala strokovne skupine
Nehvaležen posel je biti strokovnjak, ki javnosti sporoča odločitve, ki so v osnovi strokovne, vendar o njih odloča politika. V to kislo jabolko je zagrizla pediatrinja Tina Bregant, do nedavnega državna sekretarka ministrstva za zdravje.
Sprva se je Bregantova lovila glede tega, ali naj bodo maske obvezne ali ne, kar je bil v javnosti izjemno nepriljubljen ukrep, saj se dojema kot poseg v osebne svoboščine.Kasneje je prejemala kritike, ker je obrnila ploščo in maske kot obvezne zapovedala zunaj štirih sten doma na neživljenjski način. Kadilcem je sporočila, da je zdaj primeren trenutek nehati kaditi; kdor je med hojo po parku masko snel, da bi zagrizel v rogljiček ali burek, je tvegal globo.
Nadalje bi morala Bregantova v začetku poletja ustanoviti strokovno skupino, ki bi sproti analizirala in napovedovala razvoj in širjenje koronavirusa po državi. Ta skupina se med obema valoma ni sestala niti enkrat, nakar je sredi novembra Bregantova še javno udarila po nadrejenem ministru Tomažu Gantarju, češ da se je skupina sestajala, a brez sej in sejnin. Kaj je mislila s tem, ne vemo. Po nekaj dneh negotovosti, ko se je zdelo, da Bregantova uživa zaupanje predsednika vlade, in je celo nastopila na kongresu stranke Nova Slovenija, pa jo je vlada le razrešila. Gantar je kot razlog navajal porušeno zaupanje.
Kustečeva se ukvarja s kadrovskimi vprašanji
Zaupanje predsednika vlade še kar uživa Simona Kustec, za katero se zdi, da kot ministrica za izobraževanje, znanost in šport sploh ni suverena v svojih odločitvah. V nedavnem intervjuju za naš časopis ni pustila vtisa odločevalca, ki šolstvo vodi skozi največjo javnozdravstveno krizo v zgodovini države, temveč kvečjemu povprečnega politika v normalnih razmerah, ki ne prevzema odgovornosti za svoje dolžnosti in ga za to nihče ne kliče na odgovornost. Namesto da bi poprijela za vajeti in z izrednimi ukrepi rešila, kar se pri izobraževanju na daljavo rešiti da, Kustečeva čaka na pobude s strani staršev, predstavnikov dijakov in ostalih.
»Veste, prejemamo zelo različne pobude,« se je glasil njen v medlosti veliko predolg odgovor na vprašanje, kaj se dogaja z uveljavljanjem delujočega informacijskega sistema – virtualne osnovne šole na daljavo. V teh izrednih razmerah, v katerih so starši poleg svojih služb in gospodinjskih opravil obremenjeni še z izobraževanjem otrok, Kustečeva razmišlja o tem, da ima virtualna učilnica slabosti, saj se tako izgubi stik med učencem in učiteljem.
Utemeljeno se lahko vprašamo, ali je Kustečevi sploh kdo povedal, da je njena naloga gasiti požare, in ne filozofirati o tem, kakšno dolgoročno reformo šolstva naj naredi in ali ima danes čas takšne nujne ukrepe, ki bi jih morali uvesti med obema valoma, »dati na tehtnico, vključno tudi z vprašanjem, kaj to pomeni z vidika poslanstva učiteljskega poklica in odnosa do znanja za družbo«, kot se je izrazila.
Zdi se namreč, da je Kustečeva precej bolj zaposlena z iskanjem sposobnih menedžerjev za strokovne institucije, ki so kritizirale njene poteze. Ministrstvo je v nesoglasju z Zavodom za šolstvo RS, na javnih razpisih pa trenutno iščejo novega vodjo Pedagoškega inštituta, ki je podal največ kritik glede njenega dela. Verjetno je prav ukvarjanje s kadrovskim vprašanjem tisto, zaradi česar Kustečeva še vedno uživa zaupanje predsednika vlade.
