Novice Svet24

Gregor Kunej je župnik v dolenjski župniji Črnomelj - Dragatuš. Pomemben del njegovih aktivnosti so tudi obiski v lokalnem domu za starejše s 180 stanovalci.

Ker že od leta 2017, ko je začel službovati v omenjeni župniji, mesečno obiskuje Dom starejših občanov (DSO) Črnomelj, se sploh zdaj, ko je tam še malo pogosteje, počuti že kot del domske ekipe. Zaposleni so ga namreč lepo sprejeli medse, za kar je vodstvu in celotni ekipi zaposlenih hvaležen.

Pojasni, da duhovna oskrba starejših v domu ni samo na klic svojcev, ampak to skrb prepoznava tudi dom sam. »Moram pa reči, da v prvi vrsti k njim prihajam kot človek k človeku, šele nato kot duhovnik. Vsi smo kot ena velika človeška družina, ne glede na versko, politično prepričanje, narodnost. Različnost nam največkrat daje izhodišča za nova spoznanja, izmenjave, prijetne pogovore,« predstavi svoje stališče. Tako svoje pozornosti ne nameni samo vernim, ampak tudi ostalim. »Molim in podeljujem zakramente le tistim, ki so verni. Z vsemi ostalimi so pa pogovori, saj veste, o tem in onem. Največkrat so to njihove življenjske, družinske zgodbe. Živi spomini.« 

Med okužene

Razkrije, da je vzdušje razmeram primerno. Vanj so se naselile tudi skrbi, nemir. »Verjetno bi bilo z nami nekaj hudo narobe, če si ne bi priznavali tudi nekaj strahu in zaskrbljenosti ob nastali epidemiološki situaciji. Strah in negotovost sta lahko tudi zelo dobro izhodišče za iznajdljive, pravilne in hitre odločitve.«

Facebook

Zadnje tedne v DSO prihaja tudi po dvakrat na teden. Druži se tako s tistimi iz rdečih con, kjer so nastanjeni aktivno okuženi upokojenci, kot s preostalimi stanovalci. »Pred dnevi sem obiskal drugo nadstropje. Skoraj tri ure sem preživel z njimi. Eni so tiho hlipali od sreče, drugi so skoraj vriskali in jokali od veselja. Med drugim smo tudi peli. Pesmi so bile posvečene tudi Ani, ki je praznovala 92. rojstni dan,« opisuje čas, ki so ga preživeli skupaj.

Kako ganljivo je, ko obišče stanovalce, priča tudi zgodba z Mici. »Pečanova Mici je ena od tistih, ki je skoraj po eni nogi skakala in vriskala, ko me je zagledala. Vsi, ki jo poznajo, vedo, da je živa enciklopedija. Vedo tudi, da je srečanje z njo čas, ki je napolnjen s spomini črnomaljske zgodovine,« je povedal duhovnik. Mici se mu je pohvalila, koliko dela ima, saj odgovarja na prejeta pisma iz »zunanjega« sveta. Župnik pove, da jih je imela razporejena po vsej postelji in da jo prav to, da prek pisem ohranja stik z ljudmi, ki jih ima rada, izpolnjuje in drži pokonci.

Samo, da jo nekdo sliši …

Gregorju Kuneju je vsako srečanje žlahtno in se mu po končanem dnevu prav vsako posebej podi po glavi, »in to so srečanja, ki me hranijo in najbolj oblikujejo, ker se od njih učim biti potrpežljiv, učim se življenje sprejemati z vedrino tudi, ko gre vse v nasprotno smer, kot bi radi. Starejši imajo izkušnjo, da je velikokrat treba situacijo enostavno sprejeti in hraniti življenjsko energijo za čas, ko bo nevarnost mimo. Močno se mi je zasidralo v spomin sobotno srečanje z gospo, ki je v sobi sama. Srečala sva se prvič. Sprva je pokazala precejšnjo zadržanost do mene kot duhovnika, a se je ta kasneje razblinila in preobrazila v njen 25-minutni neprekinjeni samogovor o zelo boleči življenjski zgodbi. Gospa je potrebovala le par ušes, poslušalca. Neprecenljivo,« je spregovoril o čustvenem stiku. Sicer pa je protokol tak, da vsakič, ko pride, obišče stanovalce v enem nadstropju, saj prehajanje iz nadstropja v nadstropje ni mogoče, zaradi varnosti in preprečevanja prenosa okužbe.

Imamo drug drugega

Da bi dovolili obiske, si prizadevajo tako sorodniki starejših, ki bivajo v DSO, kot nekatere nevladne organizacije, ki se ukvarjajo z ostarelimi. Te poudarjajo, da bi obiske, ob upoštevanju strogih varnostnih, zaščitnih ukrepov, morali dovoliti. 

Črnomeljsko-dragatuški župnik o tem, kar doživlja na obiskih v DSO Črnomelj, včasih tudi kaj zapiše in zapise deli na družbenih omrežjih. S svojimi zgodbicami iz domov je tako pritegnil kar nekaj pozornosti. Med drugim je v eni od njih izpostavil, da se življenje, kljub situaciji, v kateri smo, nadaljuje. »Ne moremo do svojih, gibanje je omejeno, stiki okrnjeni, ampak življenje gre naprej. In koliko je še neizkoriščenih poti, ki nas lahko povezujejo. Čas korone je neizbežno velika priložnost, da se spet vrnemo k bistvenemu v naših medosebnih odnosih, to je empatiji, čustveni in duhovni bližini ter veselju, da smo in da imamo drug drugega, ne glede na starost, bolezen, stanje, zmožnosti. Zato ne pozabimo niti na tiste starejše ali osamljene, ki živijo samo čez cesto, v soseščini, v sosednji ulici. Tudi z varnostno razdaljo in zaščito pred korono se da čudovito razveseljevati in opogumljati,« nas opominja.

Za konec poudari, da ga ni bilo strah, da bi se v domu okužil tudi sam. »Ob vstopu v dom me oblečejo v vsa mogoča zaščitna oblačila in toliko razkužila porabimo, da če bi opravljal alkotest, bi bilo 0,5 promila že v zraku. (smeh) Če bi me v življenju vodil strah, ne bi nikoli storil, kar sem dolžan storiti.«

Izgubil je očeta

Seveda je del njegovega poslanstva tudi podeljevanje zakramenta svetega maziljenja, ko blagoslovi tiste, ki so bolni, trpeči, ali umirajo. Trenutki, ko je v stiku z osebo v zadnjih izdihljajih, so intenzivni. »Umiranje je občutljivo in intenzivno predvsem za družbo, ki še vedno življenje meri z imeti, in ne biti ljubljen, sprejet in slišan. Veste, umirajoči nikoli ne sprašujejo po svojih nepremičninah, ampak po ljudeh: kje so otroci, kako so, radi bi prosili odpuščanja oziroma odpustili. Inspirira me, da so potrebe umirajočega na las podobne potrebam otroka ob rojstvu: potrebuje pomirjujočo navzočnost, glas in dotik človeka, ki ga ljubi,« je povedal.

Tudi sam je nedavno izgubil očeta. »To so boleči, ampak nepozabni trenutki. Ni bil sam. Vsi, cela družina, smo bili zbrani ob njem. Čutil in slišal nas je. Prepoznal je, da ga imamo radi in smo zato ob njem. To je mir za odhajajočega in mir za nas, ki nadaljujemo z nabiranjem življenjske izkušnje,« je dejal na koncu.