S kakšnimi poklicnimi izzivi se trenutno spopadate?
Covid-19 je vsem nam spremenil ne le življenja, ampak tudi delovne procese. Marca, ko je bil prvi val okužb, smo v informativnem programu precej spremenili strukturo dela. Delali smo po skupinah, da se med sabo nismo mešali. Vodila sem bolj zahtevne oddaje, kot sem jih bila vajena prej, in to brez bistvenih vnaprejšnjih priprav, daljše in z več gosti, teme se menjajo, hitro moraš reagirati. Zdaj pa so še druge omejitve, na primer pleksi steklo v studiu, sogovorniki imajo maske, ves čas se moraš razkuževati, na terenu so mikrofoni na palicah, paziti moraš na razdaljo, sogovorniki niso več tako dosegljivi, bojijo se priti v studio, ponujamo jim druge možnosti (zunanji studio, javljanje od doma) in tako naprej. Še januarja je bila telefonska ali internetna izjava le izhod v sili, zdaj je to postala praksa.
Verjetno je tudi psihično težje?
Seveda, sem običajen človek in tudi mene je marsičesa strah. Živim v negotovosti, kaj bo jutri, situacije in ukrepi se neprestano spreminjajo, z njimi pa tudi naš vsakdanjik; imam nove pomisleke in stiske, ki jih še pred pol leta nisem imela. Moram pa enako suvereno, profesionalno izpeljati stvari v studiu. A tudi tam sem ves čas soočena s covidom, od marca skorajda ni novice, ki ne bi bila povezana z njim. Saj poskušaš filtrirati na vse mogoče načine, a na nezavedni ravni se zagotovo usede vate. In potem pridejo dnevi, ko je vsega malo preveč, ko nujno potrebuješ oddih, dve uri sprehoda, šest ur izklopljenega telefona – tega prej nikoli nisem počela.
Kaj vam poleg sprehoda in izklopljenega telefona še pomaga?
Najbolj aktiven šport, predvsem tek in kolesarjenje. Pa tudi branje, čeprav moram priznati, da imam obdobja, ko ogromno berem, in obdobja, ko sploh ne morem. Zdaj ne morem, se mi zdi, da tudi za branje potrebuješ neko umirjenost. Rada tudi gledam serije, trenutno »požiram« Leta in leta, ki govori o svetu nekaj let v prihodnosti – ta je precej črna.
In kakšen je vaš pogled v našo prihodnost?
Bojim se, da nas bo covid v prihodnjih letih še močno prizadel. Morda bomo samo bitko z virusom dobili razmeroma hitro (pravijo, da vsaka epidemija izzveni v kakih dveh letih), se pa bojim strašnih gospodarskih posledic na globalni ravni. In morda bomo zaradi zaustavitve večjega dela zdravstva v tem obdobju plačali večji davek, kot si predstavljamo; zelo me skrbijo vse bolezni, ki ostajajo neodkrite, ljudje, ki doma čakajo na preglede, spregledane duševne stiske.
Večkrat ste dejali, da si želite več dobrih novic, zdaj pa smo v svetu, kjer jih skorajda ni.
V resnici dobre novice so, a v tej vpetosti v covid zanje nimamo ne časa, da bi jih iskali, ne prostora v oddajah. Mi se trudimo poiskati tudi kaj dobrega, kakšne male lepe zgodbe. Verjamem, da si ljudje želijo več tega, saj gre življenje naprej, ne dogaja se nam le slabo. Na TVS se trudimo ohranjati pozitiven pogled na svet. Ja, sem vpeta v ustroj slabih novic, kot vsi, a se mi zdi, da bi morali vsi – ne le mediji, ampak vsak od nas – pri sebi videti tudi dobro.
Imate poleg športa še kakšen hobi?
Šport, branje knjig, če bi imela več časa, bi več pekla. Ker sem sladkosneda, rada pladenj porinem proti komu drugemu, ker se sama težko ustavim. (smeh) Rada grem v gledališče in opero, v teh časih ju pogrešam. Do opere imam zelo spoštljiv odnos, ker sem tudi sama hodila na solopetje (končala sem nižjo glasbeno šolo) – nisem pa kakšna super pevka, da ne bo kdo mislil.
Zaznamovani ste s Cerkniškim jezerom …
Mislim, da to bolj zaznate vsi drugi in to poudarite. (smeh) Zaznamovana … Kraj, kjer odraščamo, nas zaznamuje vse. Cerkniško jezero je magično in malo posebno – vsak dan je drugačno, enkrat voda je, drugič je ni. Ljudje so posebni, kleni Notranjci, malo zaprti. In življenje na deželi je še vedno drugačno in počasnejše kot v Ljubljani, ljudje se poznajo in ogovarjajo med sabo. Zagotovo te vse to zaznamuje.
Vam je morda Cerkniško jezero dalo tudi nestanoviten karakter?
Ne, v ključnih stvareh v življenju nisem spremenljiva. Sledim ciljem, ki si jih postavim, zanje sem pripravljena trdo garati. Ljudje pravijo, da sem zelo vztrajna, včasih to poimenujejo kar trma. (smeh) Ta vztrajnost se kaže tudi v tem, da se redno ukvarjam s športom, da sem pretekla maraton …
Pred kamero ste že deset let. Zakaj ste (radi) novinarka?
Ker se mi zdi, da potrebujemo ljudi, ki kritično opazujejo svet okoli nas. Novinar lahko opozarja in poroča o spremembah v družbi, to se mi zdi ključna stvar. Kot novinarko me zanimajo predvsem družbeni problemi, spremembe, rada imam ljudi in družbene procese; zanimajo me odzivi ljudi na določene procese v družbi.
Ampak najprej ste se vpisali na pravo. Kako to?
Že od osnovne šole so mi govorili, da bom novinarka, ker sem rada vodila šolske prireditve. Bolj iz upora sem zato šla na pravo. A sem ugotovila, da v resnici nisem pripravljena po 15 ur na dan sedeti in študirati, zato da bom na koncu nekaj, kar si sploh ne želim biti. In sem se raje prepisala na novinarstvo, ki me je res zanimalo.
Kako pa ste prišli na TVS?
Pri enem od predmetov je predavala tudi Manica Janežič Ambrožič, in ko so na TVS kasneje potrebovali novinarja, me je poklicala, naj se prijavim, in sem šla na razgovor. In ostala. V osnovi pa sem si želela postati športna radijska novinarka. (smeh) Včasih še pomislim na to, sploh ko so veliki športni dogodki, a na srečo takrat tudi v informativnih oddajah šport umeščamo zelo visoko in sem blazno srečna, če lahko začnem z novico o novi zmagi Primoža Rogljiča. (smeh)
Kaj je čar studia?
Težko odgovorim. Studio je malo magičen. Ko stopiš vanj, zunanji svet za tisti čas zakrkne, ne obstaja. Pri oddaji v živo se sprošča adrenalin in to te zasvoji. Občutek odgovorne vznemirjenosti se te polasti. Od tebe zahteva ogromno koncentracije, stoodstotno si prisoten. Tukaj in zdaj si. V studiu ne mislim na nič drugega kot na tisto, kar berem.
Kako je z ženskami v novinarstvu? Imate občutek, da se morate kaj bolj truditi kot kolegi?
Žensk je v novinarstvu bistveno več kot moških, posledično so novinarji na nekih pozicijah bolj iskani, zato je morda ženskam težje oziroma se težje prebijejo. Pa tudi konkurenca med nami je večja, kar pa ni nujno slabo.
So ženske v takšnih poklicih na slabšem tudi zaradi materinstva?
Gre za stvar osebnih prioritet. Mislim, da ima ženska v današnjem svetu lahko in kariero in družino, če tako želi. Moje kolegice so odličen dokaz za to. Sama ne razmišljam, da bi bilo delo, ki ga opravljam, kadarkoli prepreka za stvari, ki bi si jih želela početi ali imeti.
Zadnje čase je več groženj in napadov na novinarje. Ste morda že doživeli kaj takega?
Na srečo ne. To je obsojanja vredno. Za nas novinarje je to več kot služba, opravljamo jo z vso mero odgovornosti. Razumem, da ni vsem vse všeč, ampak na RTV novinarji delujemo po najvišjih profesionalnih standardih in se vsak dan znova trudimo, da ljudem ponudimo kakovosten program. Mislim, da je RTV medij, ki pokriva izjemno širok spekter populacije in zanimanj. To ni le informativni program, tu so kulturne, izobraževalne oddaje, oddaje za otroke … Imamo dober, pester program, seveda pa bi se zagotovo dalo kaj še izboljšati.
