Britanci v Sloveniji
V Sloveniji živi skoraj 800 Britancev – od Prekmurja, Ljubljane do Gorenjske in Obale. V tem času jih je Sophie Honey dobro spoznala, še posebej v »izzivu 2020«, v katerem je obiskala 212 občin. Ena zanimivejših zgodb o tem, kaj jih je pripeljalo v Slovenijo, je tista o angleškem paru, ki živi blizu Bohinja. »Potovala sta po vseh evropskih države, da bi se odločila, v kateri bosta naposled živela, in izbrala sta Slovenijo, ker se jima je zdela najlepša in najboljša za življenje. In zelo sta zadovoljna s svojo izbiro.«
Ampak izzivov se britanska veleposlanica v odhajanju ne prestraši zlahka, zato je vztrajala. V Londonu bo zagrizla v nove naloge v okviru vladnega kabineta, odgovorna bo za področje Evrope, hkrati pa bo lovila ravnotežje med delom in skrbjo za družino, kjer bo pomagala blažiti morebitne težave otrok ob selitvi in menjavi okolja. Slovo od Slovenije ne bo prav lahko.
Na kaj ste v svojem mandatu britanske veleposlanice v Sloveniji še posebej ponosni?
Vsekakor moram povedati, da je bilo lepo biti veleposlanica v Sloveniji in da je bilo to obdobje zaradi brexita še posebej polno izzivov. Posebej pa sem ponosna na vzdrževanje dobrih odnosov med Slovenijo in Veliko Britanijo, da se ti odnosi še izboljšujejo, postajajo še številnejši oziroma močnejši – bodisi trgovinski, v zunanji politiki, v kulturi, na varnostnem in izobraževalnem področju. Veseli me, da vseskozi ohranjamo pozitivno vzdušje. V svojem mandatu sem doživela tudi nekaj visokih obiskov v Sloveniji: zdajšnji premier Boris Johnson v 2017., princ Edvard lani, Borut Pahor je v Buckinghamski palači obiskal kraljico ... Ob obisku princa Edvarda smo praznovali slovensko-britansko prijateljstvo ter obiskali Gornji Suhor v Beli krajini, kjer je bil v drugi svetovni vojni sestreljen britanski bombnik, vaščani pa so poskrbeli za preživele britanske vojake.
Kdaj boste dokončno pomahali Sloveniji?
Upam, da to ne bo povsem končno slovo. Ker je bila to dežela, kjer sta otroka preživljala najbolj rana leta, odraščala, bo Slovenija vedno del naše družine. Tukaj smo sklenili res krasna prijateljstva in prepričana sem, da se bomo na obiske vračali pogosto. V Veliko Britanijo se vračamo konec avgusta.
Bo julij za vas delaven kot običajno ali bolj dopustniški?
Trenutno je precej delovno, saj se srečujem z ljudmi, s katerimi se zaradi ukrepov nismo mogli prej – s kolegi iz vlade, poslanci ... Sicer pa načrtujemo kampiranje na Nadiži in verjetno ob Kolpi, podali pa se bomo tudi malo na morje. Torej bo čas za dopust, postopoma pa se bo poslavljanje nadaljevalo za vse prijatelje in poslovne stike.
Kakšni so vaši občutki od odhodu iz Slovenije?
To bo težko slovo. Hudo nam bo oditi, saj smo radi živeli v Sloveniji, stkali krasna prijateljstva, za katera upam, da bodo trajala vse življenje: da nas bodo prijatelji obiskali v Londonu, mi pa njih tukaj. Po drugi strani pa se veselim, da se ponovno povežemo z družino in prijatelji v Londonu, ki so nas sicer obiskovali v Sloveniji, ampak ne tako pogosto, kot bi si želeli. Hkrati se mi za otroka, ki sta v Sloveniji zelo uživala, zdi pomembno, da se vrneta v Veliko Britanijo, se spojita z britansko kulturo in poženeta korenine. Veselim se opazovanja tega procesa.
Kako se s selitvijo, opustitvijo tukajšnjega utečenega življenja, spopadata otroka?
Kolikor se da, jima poskušamo olajšati to obdobje s pogovori o fantastičnih prijateljstvih v Sloveniji in kako jih bosta lahko za vedno obdržala ter usmerjati pozitiven pogled o življenju v Veliki Britaniji. Seveda pa je ta negotovost zaradi sprememb pri otrocih vedno dvorezen meč, tako da jima predvsem dajemo oporo. Moj sin pravi: »Dokler se bomo v Slovenijo vračali pogosteje, kot smo prej potovali v London, bo vse v redu.« To je torej njegov pogoj. (smeh)
Moram pa povedati, kako osupljivo je bilo opazovati sina v mednarodnem vrtcu, v katerem spodbujajo otroke k učenju angleščine, slovenščine in nemščine, kako se otroci iz različnih držav (npr. Velike Britanije, Kitajske in Italije) sporazumevajo v – slovenščini! In takoj nato preklopijo v angleščino – res je neverjetno.
Kaj boste absolutno morali odnesti s sabo iz Slovenije?
Mislim, da bodo to različne dobrote, s katerimi se zaradi pokvarljivosti ne bomo mogli založiti, kot bi si želeli, bomo pa zanje gotovo prosili vse naše obiske iz Slovenije. »Nam lahko prinesete bučno olje?« na primer, moji otroci bodo naročili zlate jušne kroglice. Bomo pa s sabo odnesli nekaj navad in običajev, v katerih smo se tukaj naučili uživati. Del teh so gibanje v naravi, pohodi, preživljanje prostega časa v naravi – tega smo se res navzeli od Slovencev. Za vas je seveda tovrstno početje lažje, ker imate naravo praktično na hišnem pragu, v nasprotju z Londonom, ko moraš dan v naravi (ki je tam prav tako prelepa) res dobro načrtovati.
Tudi pred prihodom v Slovenijo sem uživala v pohodih in za moža ustvarila pravo »kampanjo«, da sem ga prepričala, da je gibanje v naravi zabavna dejavnost ob koncu tedna. Ampak v kulturi, v kateri je odraščal (starši so v Veliko Britanijo prišli z Jamajke), tega ni bil vajen, vendar je to v Sloveniji res usvojil in vzljubil. Prav tako je preživljanje prostega časa v naravi postalo nekaj povsem običajnega za otroka.
Ali ta zasuk k naravi vaši londonski prijatelji in družina sprejemajo z razumevanjem?
Niti ne, saj moji rojaki gibanje v naravi dojemajo bolj kot del počitnic, ne pa kot del normalnosti ob koncu tedna. Takrat se na Otoku predvsem srečuje s prijatelji, dobiva na kosilu, družine z otroki so pogosto na igriščih ...
Kaj je po vašem mnenju tisto najbolj posebno za Slovence, za življenje pri nas?
Rekla bi, da prav ta ljubezen do preživljanja časa na prostem in dostopnost narave, da si ljudje za to aktivnost vzamejo čas ter da to cenijo. To je res nekaj posebnega. In da v nasprotju s prebivalci velikih mest, kot je na primer London, znate bolje narekovati tempo življenja, ga umirjati.
Torej znamo živeti počasneje?
Tako je in veliko ljudi, družin, si vzame čas za stvari, ki so v življenju najpomembnejše. Pri vas se veliko staršev potrudi vrniti iz službe domov ob 16. ali 17. uri in vsak dan preživljajo čas z otroki, so z njimi na večer. Vzpostavitev takega urnika je za mnoge Londončane nekaj nemogočega. Tudi sama v tem v Sloveniji nisem bila vedno uspešna, ampak opazovanje drugih, ki jim to uspeva, me je vedno znova navdalo z večjo odločenostjo, da bom poskusila tudi sama. Tudi to zavedanje počasnejšega tempa življenja in več časa za družino je nekaj, kar bom odnesla s sabo.
Čeprav smo v letu 2020, se vam še vedno zdi pomembno govoriti o problematiki neenakosti med spoloma na delovnem mestu. Kaj ste se o tem naučili in izkusili v svoji diplomatski karieri?
V Veliki Britaniji in njenem zunanjem ministrstvu, kjer sem zaposlena, se še vedno zavzemamo in delamo za to, da bi dosegli enako razmerje med moškimi in ženskami ter predstavniki države na ambasadah. V zadnjih dvajsetih letih svoje poti v diplomaciji sem videla velike spremembe – trenutno imamo 59 veleposlanic in ta številka še raste, med drugim imamo veleposlanice na Kitajskem, v ZDA, Nemčiji in Avstraliji – v nekaterih ključnih državah, in veseli me, da prihaja do sprememb. Ženske na teh položajih tlakujejo pot mlajšim za njimi, ki se bodo lahko zgledovale po njih in se prepričale, da obstaja več stilov vodenja.
Na začetku moje diplomatske poti so na položajih bili ali moški ali pa ženske brez otrok. Zdaj je občutno drugače in zelo pomembno je imeti zgled. Zame osebno je mreženje z drugimi ženskami v tovrstnem poklicu in ženskami, ki združujejo kariero in družino, ključno. Kadarkoli se srečam z njimi, in v Sloveniji sem jih spoznala ogromno, se povežemo, saj je izmenjevanje izkušenj zelo dragoceno.
Enakost med spoloma smo se trudili naslavljati tudi med mojim mandatom na ambasadi in področje, ki smo se ga lotili, je zastopanje žensk v strokovnih razpravah, saj v njih niso tako prisotne, kot bi pričakovali. Enako je v Veliki Britaniji in drugih evropskih državah, zato smo z Inštitutom za proučevanje enakosti spolov (Ipes) ustvarili iniciativo »strokovnjakinje« ter poskušali najti odgovore, zakaj se to dogaja. Ugotovili smo, da je tako stanje posledica dvojega: ker v tovrstne razprave niso vabljene dovolj pogosto in ker se za tako priložnost javnega nastopanja težje odločijo. To pa zato, ker so v »prostem« času bolj obremenjene od moških kolegov. Zato smo ženskam priporočili: če se sama ne more ali ne želi udeležiti razprave, naj k temu spodbudi katero od svojih kolegic. Zastopanost spolov v strokovnih razpravah je res zelo pomembna in ponuja kakovostnejši končni izplen.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
