Zgodbe ljudi, ki nimajo osebnega zdravnika in se morajo zato pridobivanja vsake napotnice, vsakega recepta ali zdravstvenega pripomočka premišljeno lotiti kot zapletenega projekta, se zdaj dogajajo v občini Dobrepolje, a že jutri in pojutrišnjem se bodo dogajale po vsej deželi. Ko bo življenje, vsaj kar se tiče iskanja osebnega zdravnika, še bolj kot zdaj, »povest, ki bebec jo beblja, sam krik in bes, pa brez pomena,« kot pravi Macbeth.
Dobrepoljska dolina, sami zeleni griči in polja, je prelepa še na siv deževen dan, kakšna mora biti šele v soncu! Ampak če vas prime, da bi sredi tistega mirnega zelenja tudi živeli, postojte in premislite še enkrat. Občina Dobrepolje, ustanovljena leta 1994, je kakšnih 35 kilometrov od Ljubljane in petnajst kilometrov od Grosuplja, meri manj kot sto kvadratnih kilometrov in ima slabih 3900 prebivalcev. Nekoč je imela tudi pošto, banko, policijo in zdravstveni dom, a ti časi so minili. Banko so že pred leti zaprli, pošto je prevzel koncesionar, ki ponuja le omejene storitve, policija pride pogledat le za nekaj ur dvakrat na teden, zdravstveni dom je pa še vedno tam. Le da je pretežno prazen, v njem delata le še zobozdravnik in lekarna, splošne ambulante pa že lep čas samevajo. Od dva do tri tisoč ljudi, nihče ne ve zagotovo, je že več mesecev brez osebnega zdravnika. Ne zato, ker ga ne bi obupano iskali, a zdravniki v okoliških zdravstvenih domovih imajo pacientov že dovolj in preveč, pa ne sprejemajo novih. Zato se morajo ljudje, posebej starejši, upokojeni, ki se ne vozijo več v službo v Ljubljano ali bližnje Grosuplje, mnogi od njih težki bolniki, zelo namučiti, da pridejo do napotnice za obisk specialista.
Od aneksa do aneksa.
Danes občine Dobrepolje sploh ne bi mogli ustanoviti, saj ji manjkata najmanj dva pogoja iz zakona o lokalni samoupravi, ki hoče od občine najmanj 5000 prebivalcev in zagotavljanje primarnega zdravstvenega varstva za te prebivalce.
Manj prebivalcev od predpisane kvote ni strašen problem, pomanjkanje, še huje, popolna odsotnost družinskih zdravnikov pa je. Tole je kratek povzetek dosedanjega dogajanja: prvotni zdravnik, o katerem prebivalci doline še vedno govorijo v superlativih, je zbolel, vendar se po končanem zdravljenju ni želel vrniti. Prejšnji župan je na Videm, administrativno središče občine, pripeljal dva zdravnika s koncesijo, vendar se je zalomilo že na začetku, menda se nista najbolje razumela, pa je koncesijsko pogodbo odpovedal najprej zdravnik, pozneje pa še zdravnica. Njeno pogodbo so z aneksi nekaj časa še vsak mesec podaljševali, a slednjič se je ustavilo še to. Nepotrjene govorice pravijo, da so nekateri podpisovali peticijo proti njej, obe naši sogovornici pa poudarjata, da sta bili z zdravnico zelo zadovoljni.
Nova zdravnica, ki se je javila na razpis sedanjega župana, si je tik pred zdajci premislila in ni prišla. In tako zdaj občani na občinski spletni strani odpirajo zavihek z naslovom Aktualne informacije o zdravstveni oskrbi v občini. Zadnja novica nosi datum osmi junij in sporoča, naj prošnje za izdajo receptov, napotnic, obnovitev naročilnic za tehnične pripomočke in zaključek bolniških po elektronski pošti pošljejo v ZD Grosuplje, a to je bilo treba storiti do 15. junija. Spodaj pa nasvet, naj si osebnega zdravnika poskusijo poiskati sami.
Noben zdravnik noče tja.
»Imeli smo dobrega zdravnika, dr. Mariča. Ta dobra duša je pregorela. Tako se je razdajal za vse nas. Nikomur ni rekel ne. Prevelik naval je bil in preprosto ni več zmogel. Takrat nam je ZD Grosuplje še vedno nudil podporo, prihajali so zdravniki, tako da smo imeli dvakrat, trikrat na teden zdravnika. Ves čas smo upali, da se bo uredilo. Prejšnji župan je v dolino pripeljal dva zdravnika. Že takoj je počilo med njima, potem je zdravnica odšla v zdravstveno enoto Struge. Ne vem, kaj se je dogajalo, a kmalu potem je dal zdravnik odpoved in je na začetku leta nehal delovati, zdaj deluje le še v domu starejših občanov, drugih pacientov pa ne sprejema,« povzema dogajanje Stanka Kuplenk, nekdanja rakava bolnica, ki si zaman prizadeva najti novega osebnega zdravnika in mora za vsako napotnico telefonariti okrog ter prositi zdravnike v drugih zdravstvenih domovih. Ali jo napišejo ali ne, je odvisno od njihove dobre volje. V najbližjem zdravstvenem domu v petnajst kilometrov oddaljenem Grosuplju jo odpravijo že na centrali, kadar jih pokliče. »Takoj, ko si omenil Dobrepolje, so rekli, mi nimamo nič z vami,« pripoveduje. »Na koncu sva se spomnila ene, ki je bila zdravnica moževe mame, in sem potem, ko sem klicala centralo, kar zahtevala to zdravnico. Povedala sem ji, kakšno težavo imam in kaj želim, in je lepo korektno odgovorila, ne morem vas sprejeti, ker imam dovolj svojih pacientov, lahko pa vam napišem napotnico. In mi jo je napisala, a na koncu mi je rekla, veste, nekaj mora biti zelo narobe v vaši občini, ker noben zdravnik ne želi tja. Zares ne vem, kaj kuhajo občinski možje.«
Vročični za volanom.
Druga prebivalka občine, ki ne želi biti imenovana, za težave z zdravniki sploh ni vedela. »Nisem vedela za ta problem, dokler nisem zadnjič pisala zdravnici in dobila avtomatiziranega odgovora, da je s prvim v mesecu ni več. Zelo zadovoljna sem bila z njo, zares nisem želela, da odide. In če je mogoče, bi bila zelo vesela, če se vrne. Iz njenega obvestila pa se je dalo razumeti nekaj takega kot nepričakovana prekinitev koncesijske pogodbe, da ni bilo z njene strani, temveč z občinske. Želela bi, da imamo zdravnika na Vidmu, ne da si ga išče vsak po svoje. Kadar si bolan, je težko iti v Ljubljano. Ne moreš iti vročičen za volan. Župan niti nam, ki smo v vaških odborih, ni ničesar omenil, lahko bi našli skupno rešitev. Želim, da se reši, ne samo zame, za vse. Poznam družino, ženska srednjih let živi z mamo in očetom, oba sta težka bolnika, ona pa nima vozniškega izpita. Staršev ne more nikamor odpeljati, ker nima izpita.«
Tole pa je odlomek iz pisma, ki je prišlo na naš naslov: »Čisto sem obupana, ne vem, ali sem prav naredila, ampak v naši dolini smo brez zdravnika in naša občina Dobrepolje ne stori NIČ. NIČ. Kličem po zdravstvenih domovih, nobeden ne sprejema. Naš župan se ne zmiga, ne stori popolnoma nič, bijemo plat zvona. Govoriš z zdravniki iz drugih zdravstvenih domov, ker nujno potrebuješ napotnico ali recept za zdravila, to dobrodušno dobiš, vendar vsak pravi, da v naši dolini nekaj ne štima.«
400+.
Župan Dobrepolja Igor Ahačevčič ima na hrbtni strani svoje posetnice napisano »Dolina dragocenih danosti, dosežkov in izzivov« in teh zadnjih mu zagotovo ne manjka. »Situacija v Sloveniji se morda najbolj drastično kaže prav v naši občini,« pravi. »Trenutno smo brez zdravnika, nimamo ne koncesionarja ne zdravnika preko ZD Grosuplje. Zgodovino težko razlagam, tukaj sem šele dobro leto, stvari pa so se dogajale že prej. Po mojem ni prav že to, da se je ZD Grosuplje kot krovna organizacija, ki pokriva tudi območje naše občine, iz tega nekako umaknil in je bilo treba problematiko reševati s koncesionarji. To pa je zasebnik, ki ima na stvar svoje poglede, in kot sem v tem času spoznal, je koncesionarstvo težko, ker mora sam poskrbeti za vso organizacijo, administracijo … Težko je dobiti nadomeščanje in v našem primeru je bila to tudi zelo pomembna stvar. Vse to je veliko laže v okviru zdravstvenega doma, kjer je veliko zdravnikov. Mislim, da je bil pri nas problem že na začetku, ko sta dva koncesionarja delo sprejela, niso bila povsem razčiščena vprašanja in je prihajalo do napetosti. Problem, ki je trenutno najbolj drastičen prav v naši občini, je nastal zato, ker sta oba koncesionarja in sta se oba odločila nehati. Sicer pa je to velik problem v Sloveniji, zdravstveno ministrstvo pa se, vsaj kolikor je meni znano, trenutno s tem premalo ukvarja. Do take situacije prihaja, ker v Sloveniji ni dovolj družinskih zdravnikov, in kot so mi pojasnili na zdravniški zbornici, bo šlo v naslednjih štirih letih v pokoj še več kot 400 družinskih zdravnikov, kar pomeni, da jih bo ostala samo še polovica. Zato bomo prej ali slej vsi soočeni s tem.«
Župan ne zdravi.
Daleč od tega, da občinsko vodstvo ne bi naredilo nič, pravi župan Ahačevčič. Sestankoval je z dvema zdravstvenima ministroma, prejšnjim in sedanjim. Prvič se je vse ustavilo zaradi odstopa vlade, drugič zaradi koronavirusa. »Takrat pa še nisem računal, da ta naša zdravnica, ki je bila edina, ne bo podpisala aneksa za junij in je z majem končala.«
Zdaj išče nove rešitve, a še vedno meni, da bi mu morali pomagati predvsem v ZD Grosuplje: »Mi smo še vedno soustanovitelj ZD Grosuplje (občini Grosuplje in Dobrepolje sta soustanoviteljici), a v Grosuplju preprosto povedo, da oni nimajo dovolj ljudi, da bi pokrivali ta del. Pri direktorici sem že protestiral, kajti oni preprosto pošiljajo ljudi k meni. Človek pride iz ZD Grosuplje k županu – naj se mi še tako smili, mu resnično ne morem pomagati. Naredim tisto, kar lahko, nikoli nobenemu ne rečem ne, ampak zdraviti si pa ne drznem.«
Direktorica zdravstvenega doma v Grosupljem Štefka Zaviršek, dr. med., pa vidi stvari drugače: »Dobrepolje ne spada pod Grosuplje. Za splošno ambulanto imajo že petnajst let ali več koncesionarja. Mi zagotavljamo samo otroško ambulanto in urgenco (NMP), ne pa splošne ambulante. Ko je bila občini Dobrepolje podeljena koncesija za družinsko ambulanto, je bila bilanca ločena. Mi od zavarovalnice ne dobimo denarja za splošno ambulanto za Dobrepolje. Vsi naši zdravniki so zasedeni. Čisto razumem tako župana kot tamkajšnje ljudi. Ampak jaz zdravnika ne morem prisiliti, da bo delal več in še več in še več. Že zdaj imajo opredeljenih pacientov preko normativov. Kolektivna pogodba pravi, da je 1895 glavarinskih količnikov dovolj in imajo pravico tam ustaviti opredeljevanje.«
In kot da še ne bi bilo dovolj zapletov, je v Dobrepolje nehala zahajati tudi pediatrinja, ki je do konca februarja tam imela ambulanto enkrat na teden, zdaj pa je treba otroke voziti v Grosuplje. Ampak otroci imajo vsaj zdravnika. »Otroci so opredeljeni pri petih zdravnicah v Grosupljem. Nehalo se je s koronavirusom, zdaj pa ne gremo na Videm, ker imamo tukaj toliko dela. Tam tudi laboratorija ni. Tisti laboratorij je občinski, jaz bi morala potem plačati še laboranta. Kje imamo pa denar za vse to!« pravi direktorica.
Stvar se rešuje.
Morda pa se Dobrepoljcem vremena vendarle jasnijo: »Pod vodstvom Zavoda za zdravstveno zavarovanje smo opravili razgovor o sodelovanju z ZD Ribnica, ta teden imamo še razgovor z ZD Ivančna Gorica,« poroča župan. »Že od lanskega septembra se zelo intenzivno ukvarjam s tem problemom, ampak dokler smo imeli vsaj enega zdravnika, je bil tudi odziv drugih bolj mlačen. Zdaj, ko smo ostali sami, so odzivi pozitivni, a ne morem še nič konkretnega povedati. V Ribnici so si vzeli teden dni časa za razmislek, kar je normalno. Pogovarjamo se o tem, da bi kdo prišel sem – po enkrat ali dvakrat na teden, kakorkoli. V tej krizi nam je ZD Ribnica zelo prišel naproti. Težko ocenim, rekel bi, da so na novo vzeli okrog 200 pacientov, nekaj pa še ZD Kočevje in Ivančna Gorica, čeprav so tudi tam že presegli tiste slavne količnike. Kljub vsemu imam zdaj občutek, da se stvar rešuje in da nas drugi razumejo.«
Kaj je torej tako strašno narobe v Dobrepolju?
Nič, je prepričan župan, ki nove zdravnike še vedno išče tudi z razpisom. »Glede zdravstvenega doma, drži, res ni kakšna vrhunska zadeva, objekt je po mojem star kakšnih 35 let, ampak tako slab pa spet ni! Ima ambulanto za pediatra in splošnega zdravnika, laboratorij je primerno opremljen … Če zdravnik pride v naš zdravstveni dom, mu plačamo vse stroške poslovanja, ni mu treba plačevati najemnine, če kdo potrebuje stanovanje, lahko dobi tudi to … Skušamo biti zelo prilagodljivi, se približati potrebam posameznika. Saj ni tako slabo. Ta zdravnica, ki odhaja, včasih pravi, da ljudje niso hvaležni, da včasih kar sami zahtevajo določena zdravila, da si sami postavljajo diagnozo, pa ne vem, ali je to neka naša posebnost ali so ljudje tudi drugod taki, o tem ne morem soditi, ampak po mojem smo čisto normalni ljudje, taki kot povsod.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
