Še nekaj zanimivih poudarkov o Iveku, ki jih je nanizal v intervjujih ali nastopih
Najraje je pil sadni sok in mleko, alkohola pa »zaradi zdravja« ni prenašal. V enem letu je »napisal« sedem knjig, ki jih je pravzaprav narekoval ženi, prebral pa zaradi pomanjkanja časa ni nobene, niti svoje. Zaradi časovne stiske tudi nikoli ni obiskal gledališča ali kina, nikoli ni užival v toplicah ali na morju: »Vse življenje samo delam, delam ...«
Binkoštna nedelja, 7. junija 1992. Na trg pred cerkvijo v Jurovskem Dolu so drle množice. Mednje je namreč prišel predsedniški kandidat Ivan Kramberger, ki je do takrat že pridobil skoraj mitološki status »dobrega človeka z Negove«.
»Smo bili doma. Tam se je še mimo peljal. 'Dober dan!' je pravil. Pa nismo šli poslušat, ker je ... Malo je preveč govoril. Samo je govoril. Kot da bi mu falilo,« sta nam zaupala starejša krajana vedrega duha v gostilni na glavnem trgu. Nastop je Kramberger tistega usodnega dne začel ob 18. uri, 40 minut pozneje je padel pod strelom, tako pravi sodišče, takrat 42-letnega domačina, kmeta in lovca Petra Rotarja, ki ga je s puško zadel v levo ramo. Krogla, ki je preiskovalci nikoli niso naši, pa mu je prestrelila eno glavnih žil, zaradi česar je med prevozom v bolnišnico izkrvavel. »Dobro ga je trofo. Smo čuli pok, smo tam doli doma, smo bili na balkonu, pili kavo. Kaj češ, tak je. Kaj se vse zgodi.« Pa je Krambergerja res ustrelil Rotar? Med lovci ni ravno slovel kot dober strelec, kaj šele ostrostrelec, bil pa je tudi močno pijan. Govori se, da je pil že celo noč in dan prej. »Najprej je reko, da ga je vstrelo, pol je pa reko, da ga ni vstrelo. Saj ne veš, kaj je res. Politika je noter.«
Nenadne smrti in »šajtrge, pune mark«
Na kraj atentata je takoj s helikopterjem priletel takratni notranji minister Igor Bavčar, ki je javnosti še isti dan sporočil, da je morilec priljubljenega Iveka prijet. Rotar je na sojenju priznal, da je streljal na Krambergerja, ker mu je šel na živce, v sklepni besedi pred izrekom sodbe pa je dejal, da je res streljal on, a da je morda v istem trenutku streljal še kdo drug.
Domačini pravijo, da je Rotar govoril, da bo resnico razkril na smrtni postelji. Potem pa ga je januarja lani, v 69. letu starosti, nenadoma zadela kap. Tudi možakar, ki je Krambergerja peljal na urgenco, si je hitro po tem sodil sam. Rotarjev hlapec, ki se je za šankom rad pohvalil, kako je na lastne oči videl »šajtrge, pune mark«, pa je tudi umrl v čudnih okoliščinah, hitro po atentatu, smo izvedeli ob obisku Jurovskega Dola.
Kakorkoli. Rotar je bil za umor pravnomočno obsojen na 12 let, v zaporu jih je prebil devet. V medijih se je spet pojavil, ko je leta 2014 preprečil, da bi Iveku postavili kip na mestu, kjer je bil ustreljen.
Kolektivna krivda: Jurovski morilci!
Da Rotar ni prenesel Krambergerja, je bilo med domačini znano. Ko je bil pijan, se je pogosto šopiril, da ga bo ustrelil. Po drugi strani pa, tako pravijo domačini, je bil Rotar dobričina, da mu ga ni bilo para. »Meni je htelo slabo biti, ko sem izvedel, da se je to zgodilo. Če si ti šel ob polnoči k njemu, pojdi zdaj pomagat, krava bo imela tele, al pa na traktoru pridi nekaj naredit, to ni blo problema. Dobričina taka, vam povem. Kot da so mu kaka mamila not stisnili.«
Atentat je za nekaj časa zaznamoval vse krajane, Jurovski Dol pa postavil na zemljevid Slovenije. »To je toti kraj, ka je Iveka šicno. Šicendorf nam pravijo. Jaz sem bil avtoprevoznik, krmila sem vozil. Pa so mi na vrata, ko se je nabral prah, napisali 'Jurovski morilci'. To te prizadene.« Zanimiva je tudi zgodba krajanke oziroma njene mame, ki je v tistem času učila na tamkajšnji osnovni šoli. »Ko so z učenci, mislim da sedmega razreda, odšli na Bled, je v sredini jezera veslač vprašal, od kod so. In ko so odgovorili, da iz Jurovskega Dola, je veslač obstal in pred vsemi otroci dejal: 'Nočemo vas tukaj! Ubili ste našega Iveka!'«
Skoraj zasenčil Kučana in Pučnika
Kramberger se je rodil leta 1936 v Benediktu, odraščal in živel je na Negovi, končal je štiri razrede osnovne šole, se izučil za dimnikarja, v Nemčiji, kjer je preživel več kot 20 let, pa še za medicinskega tehnika. Za svoje izumiteljstvo na področju izboljšav dializnih aparatov je služil lepe denarce, ki jih je doniral številnim slovenskim socialno ogroženim družinam. Mit o dobrem človeku iz Negove je bil rojen. Ko je leta 1990 kandidiral za predsednika, so se mu »resni« politični tekmeci posmehovali. Bil je pač glas marginalcev in tako se je tudi obnašal.
Na shode se je vozil v doma predelanem bugattiju in z opico Ančko, zbranim pa v precej vulgarnem jeziku pojasnjeval aktualno dogajanje. »V Beogradu so nas blokirali gospodarsko, zahtevajo pa denar, da jim mi pomagamo, za nerazvite, za Srbijo. Dragi Slovenci, to je tako, kot da je tvoja žena kurba, z Bosancem, potem jo moraš imeti pa rad in še ljubiti,« je razpredal na enem od shodov. Na volitvah je dobil 18,5 odstotka glasov in se uvrstil na tretje mesto, za prvoligaša Milana Kučana in Jožeta Pučnika. Za december leta 1992 je spet napovedal kandidaturo in se že poleti lotil kampanje, ki pa je zaradi atentata ni nikoli dokončal.
Jezus Kristus je bil prvi komunist
»Poglejte našega Stanovnika. Roke v žep, lamp nabukne ven, ruse malo popravi, gre v tovarno direktorju, malo pogleda, se naje, napije in gre domov. Hvala za takega predsednika,« je dejal o zadnjem socialističnem predsedniku Slovenije.
Nekateri pa danes radi pozabljajo, da Kramberger ni kritiziral le komunistov. Za Kučana je na primer nekoč dejal, da mu bo, če bo kdaj predsednik, v Ljubljani postavil še večji spomenik, kot so ga Edvardu Kardelju, »ker si ga zasluži«. Mali Kučan se mu je zdel namreč velik človek, a zaveden s strani partije. »Če gremo po poštenosti, Jezus Kristus je bil prvi komunist. Lenin, Marx, Engels, vsi so od njega vzeli ideje. Komunizem je nekaj lepega, če bi se pravilno izvajal,« je dejal v enem od intervjujev.
Rad je bentil čez notranjega ministra Bavčarja, pa obrambnega ministra Janeza Janšo, ki mu je med drugim očital, da na račun davkoplačevalcev obnavlja polkna na vojašnicah in kupuje orožje. »Tudi Pučnika pozabite. On je meni enkrat rekel: 'Kramberger, jaz ne verjamem v nič drugega kot v dobro vino in lepo žensko.' Pa sem mu rekel: 'Kaj boš ti, ubogi revež, ko komaj hodiš, z lepo žensko.'«
Nerešena vprašanja
Revizija kriminalistične preiskave je pokazala, da so policisti svoje delo opravili površno, neodgovorjenih pa je ostalo veliko vprašanj. Predvsem je veliko dvoma vzbujalo dejstvo, da je Rotar na Krambergerja streljal popolnoma vinjen, s skoraj tremi promili alkohola v krvi. Poleg tega nikoli niso našli krogle, ki je bila zanj usodna. So pa preiskovalci v hiši poleg Rotarjeve, ki danes ne stoji več, našli naboje in stol, na katerem je bila sled vojaškega obuvala.
