Zato smo tokrat na pogovor o stanju slovenskih upokojencev, njihovih pokojninah, preživetju, oskrbi in politiki, ki je dolžna poskrbeti za to krhko, a izjemno pomembno skupino ljudi, povabili predsednika Zveze društev upokojencev Slovenije (ZDUS) Janeza Sušnika.
Kako ocenjujete splošno stanje slovenskih upokojencev?
Če je upokojencev, ki prejemajo pokojnino, nižjo od 700 evrov, 300 tisoč oziroma še nekaj več, potem veste, da stanje ni najboljše. Prag revščine je pri znesku 663 evrov. Torej če nekdo dobi 700 evrov, se zelo težko prebija skozi življenje. Mnogi pa dobijo še manj, predvsem tisti, ki niso izpolnili svoje delovne obveznosti do starostne pokojnine zaradi nizkega osebnega dohodka, neplačevanje prispevkov ali opravljenega dela delovnega razmerja v drugi državi, predvsem v državah južno od nas. Seveda imajo tisti pravico do socialne pomoči, ampak spet je odvisno od primera do primera. Če imajo premoženje, se tudi to upošteva v izračunu pomoči. Tako da stanje ni nič kaj rožnato. Polovica od skupno nekaj več kot 620 tisoč upokojencev je na meji praga revščine. To pomeni, da če se stanje poslabša, če se razmere v svetu in Evropi spremenijo na slabše in bo ekonomski položaj vprašljiv, bo to dodaten udarec tudi za upokojence. Ob tem naj spomnim, da smo en Zujf že preživeli, ko se pokojnine niso usklajevale pet let, od leta 2010 do 2015. Takrat se je izgubilo v nominalnem znesku nekaj več kot 400 milijonov evrov oziroma 8,6 odstotka. To nam pove, da gmotni položaj upokojencev ni nič kaj rožnat. Če človek živi sam, težko preživi. Če sta dva, pa mogoče za silo še gre.
V ustavi je zapisano, da smo socialna država. Da je tako velik delež Slovenk in Slovencev na robu preživetja, nekateri pa celo pod njim, se torej ne bi smelo dogajati. Kakšen bi moral biti po vašem mnenju znesek najnižje pokojnine v Sloveniji?
Odvisno od tega, kje upokojenec živi. Na podeželju so razmere malo drugačne, saj se tam ljudje znajdejo drugače. Imajo svoje vrtove in si na njih kaj pridelajo ali pa jim pridelajo njihovi domači. V mestih pa ni nobene takšne možnosti. Ljudje so tam zaprti v svojih stanovanjih in nimajo nobene možnosti, da bi si kaj pridelali na vrtu in prihranili kakšen evro. Za podeželje bi ocenil, da bi bilo okoli 650 evrov dovolj, za silo sicer, v mestih pa je 700 evrov še vedno premalo. Zelo gospodarno je treba živeti. Varčevati in zelo »na tanko živeti« ter se včasih posluževati tudi paketov Rdečega križa in Karitasa.
Pred kratkim smo objavili članek o tem, da se na Rdeči križ, odkar vlada epidemija koronavirusa, vrstijo klici tudi tistih, ki prej niso potrebovali pomoči, med njimi je ogromno upokojencev. Odraz česa, menite, bi lahko to bilo?
Tudi upokojence je zaradi virusa zgrabila panika. Ni bilo preprosto preživeti takratnega udara Zujfa. Zdaj, ko se je napovedovala ta kriza, je bila pa v ospredju skrb za zdravje, in upokojenci so se morali zapirati v svoje prostore. Mnogi med njimi so osamljeni in nimajo nikogar, ki bi se z njimi družil, se pogovarjal. Nekaj so si nabavili na zalogo, vendar zelo malo. Potrošili so tisto finančno zalogo, ki so jo privarčevali. Ko pa so to porabili, so se obrnili na Rdeči križ in Karitas, da vsaj lahko preživijo.
Vlada je upokojencem dodelila krizni dodatek. Kako vi gledate na to?
Tudi nas so poklicali, da pripravimo mnenje o tako imenovanem kriznem dodatku za upokojence. Takrat sem vprašal, o kakšnem znesku se pogovarjamo. Rečeno mi je bilo, da bo nekaj več kot 50 milijonov evrov namenjenih za pomoč upokojencem, kar je približno en odstotek letne mase pokojnin. Pripravili smo izračun in ga predlagali vladi, potem so se priklopile še neke invalidske zadeve in kmetje, ki niso zavarovani, s po 150 evri dodatka, tako da je skupna masa dosegla okroglih 70 milijonov evrov. Če bomo upokojenci prejeli letni dodatek, ki bi moral biti izplačan konec junija, bi to vsaj nekoliko popravilo finančno stanje tistih z najnižjimi pokojninami. Sam močno upam, da se bo letni dodatek izplačal v celotni višini, 178 milijonov evrov, kakršen je izračun po sistemskem zakonu. V proračunu je za zdaj za to predvidenih le 146 milijonov evrov. Še vedno bi bilo torej treba dodati dobrih 30 milijonov evrov. Potem bi to bil dodatek, s katerim bi se lažje premoščale težave, ki jih imajo upokojenci s tekočim življenjem. S tem mislim zgolj na stroške in prehrano! Stanje na terenu res ni rožnato. Tam se bodo morale tudi socialne službe bolj poglobiti v srž problema, pa tudi mi smo dali našim prostovoljcem na terenu navodila, naj tako nam kot občinam sporočajo primere resničnega socialnega dna, na katere naletijo, da jih poskušamo rešiti. Nekateri si ne upajo zaprositi za pomoč in raje živijo v pomanjkanju. Tako smo tudi v času koronakrize najšibkejše, za katere vemo, podatke imamo iz programa Starejši za starejše, poklicali po telefonu, informacije smo delili tudi s civilno zaščito in Rdečim križem, da smo lahko pomagali na primer, če je kdo karkoli potreboval iz trgovine ali je bilo treba koga peljati k zdravniku. Naši prostovoljci iz programa Starejši za starejše si zares zaslužijo vso pohvalo za požrtvovalno delo na terenu.
Kako menite, da je socialna distanca v preteklih tednih vplivala na najstarejše, s tem imam v mislih predvsem tiste, ki nimajo svojcev in so prepuščeni samim sebi?
Na podeželju se bolj ve, kako je pri kateri hiši, kakšne so razmere. Težje pa je v mestih, predvsem v blokih, kjer tudi mi včasih ne dobimo podatkov. Tam je pa hudo! Kako do teh ljudi priti, še posebno ker včasih svojci ne dovolijo kontaktov ... V urbanih naseljih je za starejše ljudi mnogo slabše kot na podeželju. V prihodnje se bo treba bolj posvetiti mestni problematiki, ker so nekateri tam ostali pozabljeni, nihče jih ni prišel pogledat, se z njimi pogovarjat. Naše osnovno poslanstvo je, da na starejše ne pozabimo, da poskrbimo zanje, da ne bi čutili, da niso več potrebni. Sleherni, ki zase ne more več skrbeti, potrebuje pomoč. Tudi svojci bi morali imeti več posluha in pustiti tistim, ki jim zaupajo, tudi našim prostovoljcem, da tem ljudem pomagajo.
Dotakniva se domov za starejše, ki so v času koronakrize postali žarišča okužb. V primerjavi s preostalo Evropo smo imeli v domovih za starejše veliko tako okužb s covidom-19 kot smrti. Ali je vlada dovolj poskrbela za ta segment najranljivejše skupine ljudi?
Domov za starejše je v Sloveniji nekaj več kot sto. Nekateri imajo dobro organizirano delo in so se takoj odzvali, prepovedali so obiske in upoštevali preventivne ukrepe. Nekateri pa so bili manj skrbni. Po drugi strani je zadeva taka, da naj bi človek starost preživel doma, v svojem okolju. Če to ni možno iz takih ali drugačnih razlogov, so tukaj domovi. A starejši so različni. So tisti, ki so mobilni in lahko skrbijo zase, in tisti, ki so priklenjeni na posteljo. Razmišljamo, da bi zato morali imeti domove dveh vrst. Za vsako od teh kategorij posebej. Torej domove za tiste, ki ne potrebujejo vsak dan posebne pomoči, in negovalne domove za vse, ki zase ne morejo več skrbeti. Slednji bi morali biti strogo pod nadzorom ministrstva za zdravje, z več zdravniškega osebja. Če nastopijo težave pri zdravju teh ljudi, pa naslednja faza – bolnišnično zdravljenje. In ko oskrbovanec tam okreva, se lahko vrne v dom. Premalo smo selektivni pri tem. Za tiste, ki ne morejo poskrbeti zase, redno priteka le dodatek za oskrbo in postrežbo iz sredstev ZPIZ, vsi ostali socialni dodatki pa … zelo različno. Tukaj bi bilo treba veliko postoriti. Novi zakon o dolgotrajni oskrbi bi najstarejšim lahko prinesel novo radost. A do tega zakona nikakor ne pridemo. Nekega dne bosta vlada in parlament morala spoznati, da je to področje treba rešiti. Če se za vse drugo najde denar, se bo moral najti tudi za rešitev problematike starejših.
Kaj pa v primeru drugega vala okužb? Kako bi se morali vlada in domovi za starejše lotiti preventive, da se ne bi pojavila nova žarišča ravno v tej, najbolj ogroženi skupini ljudi?
Virus se je v domove prinesel od zunaj, zato bi moralo vodstvo domov že zdaj razmišljati o tem, kaj je treba storiti – pripraviti preventivne scenarije, če se bo pohod virusa znova začel. Neke strateške odločitve bodo morali domovi sprejeti sami, vlada pa nameniti sredstva, da ne bo spet tako, kot je bilo v tem valu okužb, ko nismo bili pripravljeni, da bi v celoti zaščitili ljudi, predvsem tiste, katerih zdravje je že načeto. Ti so bolj dovzetni za okužbo in hitreje zbolijo. Vsako osebo je treba spremljati ves čas in skrbeti, da se ne znajde v položaju, ko je na čakalnem seznamu kot »odpisano telo« in čaka na »ubogajme.« Slehernika je treba spoštovati, spremljati njegovo zdravstveno stanje, ali potrebuje postrežbo in nego, seveda če želimo priti na nivo socialne države, za katero pravimo, da jo imamo, in na nivo, ki ga imajo zlasti nordijci, pa tudi Avstrijci imajo zadevo bolje urejeno, kot je pri nas. Ampak, da ne bom samo kritiziral: lahko bi bilo še mnogo hujše. Težava je bila le v nekaterih domovih! V večini pa se je vse dobro izšlo. Naj bo to dobra šola za drugič, če virus spet pride, da bo država in vsaka občina temu posvetila skrb in bodo namenili več sredstev, da se bodo te stvari lažje obvladovale. Ne bo šlo drugače.
Računsko sodišče pravi, da vlade v zadnjih desetih letih niso naredile dovolj na področju domov za upokojence, še posebej kar zadeva gradnjo novih domov. Kako vi vidite prihodnost na tem področju, še posebno zdaj, ko bo zdravstveni sledila še finančna kriza. Ali se sploh lahko računa na kakršnakoli sredstva?
Ta vlada je to vpisala v koalicijsko pogodbo, le da bo zdaj zaradi virusa to verjetno precej drugače. Gospodarska rast se zmanjšuje, BDP bo padel po vsem svetu. Dejansko bo manj denarja. Ampak veste, določen denar se bo moral najti. Če se bo našel za orožje, se bo moral najti tudi za municijo. V mislih imam starejše ljudi. Bo treba pač drugje prihraniti. Vem, da je povsod problem denar, ampak za spoštovanje do starejših bo denar moral biti. Vlada mora računati na to. Ob resnem opozorilu računskega sodišča ter ob združeni moči ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter ministrstva za zdravje se bodo morala sredstva zagotoviti, da se ta standard spravi na neko normalno raven. Strinjam se, da če ne bo delovnih mest in ne denarja za plače, bo socialni položaj zelo pereč. Ampak jaz ne bi bil tako črnogled. Upam, da ne bomo tako globoko zabredli, da bi bili starejši zaradi tega pozabljeni.
Kakšno je vaše osebno mnenje o trenutni vladi in razmerah v slovenskem političnem prostoru, vidimo, da naj bi se v nekaterih koalicijskih strankah že pojavil nekakšen razkol?
Da ni bilo predčasnih volitev, je po eni strani dobro. Te politične stranke, ki so poznale sedanjega predsednika vlade, so morale vedeti, da bo z njim bolj na trdo, da bodo določene stvari tako tudi postavljene in da bo treba marsikaj »požreti«, če hočemo te zadeve premostiti. S prihodom virusa pa je zadeva še mnogo slabša. Svetoval sem Desusu, naj ravnajo modro in naj vse koalicijske in opozicijske stranke stopijo korak nazaj, strnejo vrste in rečejo, da so vsi na istem čolnu. Lahko eni sedijo spredaj, drugi pa zadaj, vendar krmar je lahko eden, drugače ne more biti. Vse stranke pozivam, naj jih sreča malo več pameti, naj se ne igrajo z ljudmi. Že tako bodo težave po vsem svetu, Slovenci pa smo še posebej, z našo proizvodnjo vred, vezani na izvoz, in če se nam ta zapre, smo ubogi. Tudi hrano uvažamo, ker nismo dovolj samooskrbni. Seveda pa imamo pogoje, da se samooskrba spremeni. Upam, da se v EU to ne bo zgodilo. Tudi naša skupna evropska družina bi se morala zavedati, da smo v težkem položaju in ne bomo zlahka prebrodili vseh kriz, ki lahko še sledijo. Tudi velike sile bodo imele težave, namreč bolezen je le bolezen. Včasih so stari ljudje molili k bogu, da jih reši »kuge, lakote in vojske«. To so tri stvari, ki bi jih bilo treba kar malo ponavljati. To so hude reči, ki se jih je treba obraniti. Kar zadeva našo koalicijo, naj se dogovorijo za neko enotnejšo politiko. Naj nobena stranka ne izstopa iz sistema. Kajti če bodo volitve, bomo prišli do enakega položaja. Če gospodarstvo ne bo cvetelo, bo vsaka vlada imela težave s proračuni in zagotavljanjem sredstev, da bi ljudje lahko normalno živeli. Nič drugače ne bo, zato je treba pač malo zdržati.
Kaj pa stranka Desus, tam naj bi bila trenja močna? Ta stranka vam je najbližje, kako vi gledate na to?
Mislim, da v Desusu nekateri kličejo po odstopu predsednice Aleksandre Pivec. Ne vem, ali je to prav. Kot sem rekel, malo bo treba potrpeti tudi tukaj in strniti vrste. Na Desus smo nekoliko bolj navezani, ampak v ZDUS sodelujemo z vsemi političnimi strankami! Vsakemu povem enako. Za božjo voljo, malo potrpite in naredite tako, da se bomo bolje razumeli in bomo poskušali tako napraviti, da bi nam vse premoženje in naravne danosti v času krize uspelo usmeriti tako, da bodo ljudje lahko tudi v krizi za silo preživeli.
