Seznam politikov, drugih vplivnežev in njihovih sorodnikov, ki so od izbruha epidemije covida-19 ponujali različne dobavitelje zaščitne opreme, je vse daljši. Minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek, državna sekretarka v kabinetu predsednika vlade Jelka Godec, soproga predsednika vlade Urška Bačovnik Janša, predsednik SLS Marjan Podobnik, nekdanji evropski poslanec Lojze Peterle in drugi so v različnih vlogah klicali ali pisali na zavod za blagovne rezerve, ki je pristojen za nabavo opreme.
Več primerov dokazuje, da je bila takšna intervencija pogoj za pridobitev ali plačilo posla. Toda v aferi maske še vedno ni jasno, zakaj je vlada nabavo zaščitne opreme sploh zaupala zavodu, ki za to ni imel ne ljudi ne izkušenj. Včeraj so na Necenzurirano.si razkrili, da država za to ve že vsaj dve leti.
Stresni test pokazal slabo pripravljenost
Spomladi 2018 je vlada Mira Cerarja ocenila zmožnosti obvladovanja tveganja za pandemijo nalezljive bolezni pri ljudeh. Šlo je za »stresni test« pripravljenosti državnih institucij na izbruh gripe večjih razsežnosti in ustreznosti državnega načrta, ki se sproži v tem primeru. Opravilo ga je ministrstvo za zdravje, ki ga je takrat vodila Milojka Kolar Celarc.
Dokument, ki so ga pridobili na Necenzurirano.si, je analiziral tudi sposobnost izvajanja ukrepov na področju opreme in zalog v primeru pandemije. Pri tem ugotavlja pomanjkljivosti na področju strokovnih, tehničnih in logističnih znanj pri povečani zmožnosti nabave v nujnih primerih. Medtem ko državni načrt v tem primeru predvideva okrepitev blagovnih rezerv, za kar je zadolžen zavod, analiza poudarja, da »je to področje, kjer bo v splošnem treba postoriti še več aktivnosti«. V razponu med ena in pet so avtorji analize pripravljenost države ocenili s trojko.
V Cerarjevi vladi je ministrstvo za gospodarstvo vodil Zdravko Počivalšek. Stanje v zavodu bi kot dolgoletni minister moral dobro poznati, saj spada pod njegovo okrilje. Da zavod ni sposoben večjih nabav opreme, je že ob izbruhu epidemije opozarjal njegov tedanji direktor Anton Zakrajšek. »Kdo pri zdravi pameti bi zavod za blagovne rezerve zadolžil za izvedbo najpomembnejšega javnega naročila v zgodovini države?« se je te dni spraševal njegov namestnik Ivan Gale.
Ko se javi Počivalšek, se Janša strinja
Po državnem načrtu mora imeti krovni pregled nad zaščitno opremo v primeru pandemije ministrstvo za zdravje. To mora »spremljati stanje pri preskrbi z zdravili, opremo in medicinskimi pripomočki«. Ministrstvo odrezano Na dvanajst milijonov evrov vreden razpis nabave opreme prek evropskega javnega naročila se ni želel prijaviti zavod, ampak ministrstvo za zdravje. Ko je vodenje ministrstva po zamenjavi vlade prevzel Tomaž Gantar, je ministrstvo že naslednji dan izgubilo pristojnost nabave.
Zakaj je torej Janševa vlada več deset milijonov evrov vredne posle vseeno zaupala zavodu?
Po informacijah iz več virov je šlo za željo Zdravka Počivalška, ki ga je pri tem podprl predsednik vlade. Odločitev naj bi padla v soboto, 14. marca, na prvi seji pozneje razpuščenega kriznega štaba, ki ga je vodil Janez Janša. Kot je pozneje priznal Zakrajšek, ga je izbira zavoda »začudila«. Po naših informacijah tudi zaradi slabih izkušenj iz leta 2016, ko je država prek zavoda za blagovne rezerve kupovala žičnato ograjo, nameščeno ob hrvaški meji.
Zagotovo tega vladi ni nalagal noben predpis. Po prej omenjenem državnem načrtu mora imeti krovni pregled nad zaščitno opremo v primeru pandemije ministrstvo za zdravje. To mora »spremljati stanje pri preskrbi z zdravili, opremo in medicinskimi pripomočki«. Ministrstvu za zdravje pristojnosti daje tudi zakon o nalezljivih boleznih. Predlaga lahko tudi uporabo blagovnih rezerv.
Tu pride na vrsto ministrstvo, pristojno za gospodarstvo. To mora »z uporabo blagovnih rezerv spremljati in uravnavati dogajanje na trgu, da prepreči kritično zmanjšanje izdelkov«.
Temu je v zadnjih dneh mandata sledila vlada Marjana Šarca. Konec februarja je naprej aktivirala blagovne rezerve. Na dvanajst milijonov evrov vreden razpis nabave opreme prek evropskega javnega naročila se ni želel prijaviti zavod, ampak ministrstvo za zdravje. Ko je vodenje ministrstva po zamenjavi vlade prevzel Tomaž Gantar, je ministrstvo že naslednji dan izgubilo pristojnost nabave.
Sistemski raj za preskakovalce vrst
Pot do kaosa je bila s tem odprta. Na eni strani je bil zavod za blagovne rezerve brez ustreznega znanja, ljudi in direktorja, ki je šel le nekaj dni pred izbruhom epidemije v samoizolacijo. Institucija, ki jo je vlada zadolžila za nabavo opreme, v tistih trenutkih življenjskega pomena za državo, je »pregorela«, saj na to nikoli ni bila pripravljena. V prvih dneh kupovanja opreme nihče na zavodu ni imel seznama državnih potreb.
Na drugi strani so se okrepili pritiski posameznikov iz vrst vladajoče politike, ki so izbranim dobaviteljem pomagali preskakovati »čakalne vrste«. Celjsko podjetje Xan-Max, ki se ukvarja s prodajo CBD-kapljic, na leto pa ustvari 80 tisoč evrov prihodkov, je tako v soboto, 21. marca, dobilo deset milijonov evrov vreden posel. Le dva dni prej je njegove kontakte Počivalšku posredovala Urška Bačovnik Janša.
Precej manj se je vladi mudilo odgovarjati ponudnikom, ki so opremo dejansko imeli. Že v začetku aprila so tako na Necenzurirano.si razkrili ponudbo, ki jo je s pomočjo zvez na Kitajskem uredila skupina slovenskih akademikov. Ti so bili tudi v stiku s kabinetom predsednika vlade. Do podpisa pogodbe ni prišlo, ker so jim na ministrstvu zatrdili, da lahko zavod posluje zgolj s slovenskimi dobavitelji in da ne daje predplačil. Oboje se je pozneje izkazalo za laž.
Gale je spregovoril. Zdaj so na potezi drugi
Po dnevih zapletov, očitkov o neodzivnosti in podpisov pogodb s podjetji, ki nikoli pred tem niso dobavljala zaščitne opreme, je vlada 24. marca ustanovila medresorsko delovno skupino, zadolženo za pregled ponudb. Hkrati je Počivalšek oblikoval še lastno projektno skupino, ki je dejansko poskušala voditi zavod, a sama v formalnem smislu ni bila odgovorna za odločitve.
V tej strukturi odločanja je bil končni podpisnik posamezni visoki uslužbenec zavoda, nad njim pa ni bilo nobene uradne verige odločanja. To je bil raj za različne lobiste, klicatelje ali posredovalce ponudb. Če bi nabavo vodila ministrstva, bi morala po zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije objavljati lobistične stike. Zavod jih ni.
Vlada je tako sama ustvarila sistem, ki je zmanjševal preglednost poslov. Za posamezne intervencije tako verjetno nikoli ne bi izvedeli, če ne bi spregovoril Ivan Gale. Zdaj so na potezi drugi državni organi.
