Govorili smo s stanovalci domov: utrnila se nam je tudi kakšna solzica

Slovenci smo ta hip močno v mislih s tistimi, ki so najbolj ogroženi. S tistimi, za katere je okužba s koronavirusom lahko zares nevarna. Med njimi so tudi naši starejši starši, babice in dedki. Kako so, smo se prepričali kar na lastne oči, saj smo z njimi, s pomočjo sodobne tehnologije, poklepetali kar »v živo«.

Dom starejših občanov Fužine v Ljubljani se je z veseljem odzval na naše povabilo, ko smo jim izrazili željo, da bi se z njimi radi povezali prek telefona oziroma aplikacije, ki omogoča videoklic.

M24

Direktorica Doma starejših občanov Fužine Bojanka Genorio je priznala, da je delo v času epidemije kar zahtevno.

Naš namen poleg tega, da jih vprašamo, kako se spopadajo z epidemijo, je bil tudi, da z njimi oziroma njihovimi stanovalci poklepetamo, k čemur nas je nagovarjalo prepričanje, da jim je najbrž vsak stik z zunanjim svetom v tem času dragocen. In izkazalo se je, da se nismo motili; veliko hvaležnosti in veselja so izkazali, ker so se lahko pogovarjali z nami. Kramljanje z njimi je bil nabito s čustvi, sploh takrat, ko so začeli govoriti o svojih najbližjih, ki jih ne morejo videti, saj v domovih velja prepoved obiskov. Predvsem pa so nas presenetili s svojim pogumom, pomirjenostjo, pozitivno naravnanostjo in modrostjo.

Ana G., ena izmed stanovalk fužinskega doma, nam je povedala, da se ne počuti kaj bistveno drugače kot sicer. »Morda je še največja sprememba ta, da se zdaj manj družimo, smo bolj ločeni drug od drugega. Vesela sem, da sem v sobi s svojo sestro, s katero lahko klepetava,« je dejala. Ko smo jo vprašali, ali močno pogreša svoje domače, pa se je zelo raznežila in orosile so se ji oči. »Seveda jih pogrešam. Še posebej nečaka in pranečaka, ki sta me pogosteje obiskovala,« nam zaupa.

Ani G. so se, ko je pomislila na najbližje, še posebej na nečaka in pranečaka, kar malo orosile oči …

Rada opazuje labode in race

Tudi Vida je situacijo sprejela mirno. Pravi, da je malo zaskrbljena, a da so dobro obveščeni, v domu se počutijo varne, lepo skrbijo zanje. »Direktorica je zelo stroga, tudi ostali. In prav je tako. Se le moramo držati zaščitnih ukrepov,« pravi. Z domačimi se sliši vsak dan, seveda to ni isto, kot če bi bili lahko tudi fizično skupaj, a sprejema, da zdaj pač tako je. »Še najbolj pogrešam sprehode do Ljubljanice, ki je nekaj minut hoje stran od doma. Pogrešam labode in račke, ki sem jih tam občudovala, pa knjižnico in morda to, da grem sama na bankomat in v trgovino. Ampak za vse to je poskrbljeno. Nič nam ne manjka, res ne,« še poudarja in nam ves čas namenja nasmeh na obrazu.

Vida se koronavirusa ne boji. »Bolj me skrbi za vas, mlajše, ki ste še aktivni,« je povedala.

Z zanimanjem jo poslušamo tudi, ko iskreno spregovori o svojem stanju: »Me ni tako strah. Imam kar nekaj zdravstvenih težav in lahko jutri 'izginem' v onostranstvo. Ne bojim se koronavirusa. Bolj me skrbi za vas, mlajše, ki ste še aktivni. Od vas domači, družina, država nekaj pričakujejo,« razmišlja. Tako je zdaj močno v mislih s sinom, snaho in vnuki, za katere sicer pravi, da so zdravi in se strogo držijo ukrepov, ki jih nalaga država, kar jo veseli.

Z njimi nemudoma v bolnišnico

Nekoliko ji daje misliti le to, kako se ravna z obolelimi v domovih za starejše občane. »Najbolj prav bi bilo, da se tiste, ki imajo virus, takoj nastani v bolnišnice. Ne pa da se jih zadržuje v domu, kjer je res občutljivo okolje in se lahko okužba hitro širi. Smo domovi kar na udaru, to drži, bi pa rada dodala, da mi ni všeč; to sploh mediji izraziteje izpostavljajo, da smo domovi zelo ogroženi in da je pri nas kar hudo. Se mi zdi, da se nas je zaradi tega kar neka stigma prijela. Se bojim, da ko bo to minilo, si ljudje morda sploh ne bodo več upali v domove,« nam daje misliti. Domačim pa sporoča, naj pazijo nase, »to pričakujejo tudi od mene, ker me imajo radi in si želijo, da bi še dolgo ostala z njimi. Enkrat bo že prišel dan, ko se bomo spet videli,« ostaja optimistična.

Tudi Ana nam v videoklepetu sporoča, da je ni strah. »Ko vidim, kako se vsi trudijo za nas, me res ne skrbi. Niti pomislim ne, da je kaj narobe. Smo dobro organizirani, se ne izpostavljamo. Res nimam pripomb. Edino, zaradi česar mi je malo težko, je, da pogrešam svoje bližnje. Saj se sicer slišimo po telefonu, lahko jih tudi vidim. Sporočam jim, naj se imajo lepo in naj tudi name kaj mislijo.« Za konec Ana pravi še, da tako kot dobri Slovenci mislijo nanje in se ukrepov tako vzorno držijo zaradi njih in sebe, tudi oni mislijo na nas.

Ana je dejala, naj ne pozabimo zapisati, da tako kot Slovenci mislimo nanje, tudi oni mislijo na nas.

Pozdravi za vse nas

Še ena stanovalka Doma starejših občanov Fužine je klepetala z nami. Tudi Mina nam je povedala, da je zase ne skrbi preveč. »Bolj me je strah za svojce in nasploh za tiste, ki so že pred koronakrizo živeli pod pragom revščine. Skrbi me tudi, da se ne bi okužila, ker ne bi rada, da se kdo naleze od mene. Vašim bralcem bi rada sporočila, naj se še naprej držijo pravil, prepovedi, naj ne izzivajo usode, saj če se enkrat virus razširi po neumnosti, pa naj zaide med mlade ali stare, bo hudo. Imam pa veliko upanja, da bomo bolezen s skupnimi očmi le premagali. Ne obupajmo, ne bojmo se preveč, previdni pa bodimo. Lepo pozdravljam vse, ki nam želijo dobro in mislijo na nas.«

Mina je dejala, da jo najbolj skrbi to, da bi okužbo, če bi se sama okužila, prenesla še na koga.

Klepet je zaokrožila Rozalija, ki je tako kot vsi naši domovski sogovorniki pohvalila zaposlene: »Vsa čast direktorici in ostali ekipi, ker se tako trudijo, da pri nas ne bi prišlo do okužbe,« je dejala. Direktorica Doma starejših občanov Fužine Bojanka Genorio nam pove, da jo res veseli, da se stanovalci počutijo varne, da opazijo njihova prizadevanja. »Stanovalci so zelo pohvalili mene, ampak saj veste, da brez armade ljudi, ki me obdajajo, ne bi bilo tako, kot je. Vsi skupaj smo eno in smo uperjeni v isti cilj: delati tako in tisto, kar je najboljše za naše stanovalce.«

Z nami se je pogovarjala tudi Rozalija, ki je pohvalila vse zaposlene v domu, ker tako lepo skrbijo zanje.

Smo tempirana bomba

Direktorica fužinskega doma se zaveda, da so zaposleni edina nevarnost za njihove varovance, saj nekdo drug virusa ne more vnesti v hišo. »Zaposleni smo tempirana bomba za naše stanovalce,« pravi.

Zadovoljna pove, da ima občutek, da v domu ni napetosti, žalosti, tesnobe. »Nam je kar uspelo prilagoditi se. Kolikor smo lahko, smo ohranili tudi dejavnosti, z razliko, da jim zdaj ne prisostvuje več po deset in več ljudi, ampak na primer samo pet, da lahko med njimi zagotovimo varno razdaljo,« razloži. Prizna, da je delo v času epidemije, pa tudi občutki, ki jo spremljajo, kar zahtevno. »S polno odgovornostjo se zavedam, da smo zaposleni edina nevarnost za naše stanovalce, ker kdo drug virusa tudi ne more vnesti v hišo. Zaposleni smo tempirana bomba za naše stanovalce. To zavedanje ni majhno breme, zato tudi sila odgovorno živimo v svojem zasebnem življenju,« priča in doda, da že 40 let dela v domu, pa še ni doživela česa takega, da bi morali zapreti svoja vrata.

So naredili dovolj?

Trenutno stanje je velika preizkušnja za vse, pravi in izpostavlja, da je najbolj hudo to, »da tudi če greš po pravi poti in delaš vse, kot je treba, ni zagotovila, da te ta tegoba ne bo prizadela. Enostavno ni garancije, da bo vse v redu. Zato rečem tako, da smo vsakega dne, ko se to zaključi in vidimo, da nihče nima bolezenskih znakov, zelo veseli. Naj dodam še, da dejstvo, da se je koronavirus pojavil v okoli desetih od okrog sto domov za starejše, ne priča o tem, da tam, kjer je, niso delali dobro. Z gotovostjo trdim, da nas dejstvo, da se je nekje okužba pojavila ali se ni, ne deli na dobre in slabe domove, v smislu, da so tam, kjer je koronavirus, delali slabo, da niso poskrbeli dovolj, da ne bi prišlo do vnosa.«