Ji Rongqiang ali na kratko Chang; tako se predstavlja, to ime pa mu je »nadela« njegova učiteljica slovenščine, je k nam prišel leta 1996. S 17 leti se je pri sestri zaposlil kot natakar, že leto kasneje pa je v Velenju vodil bratovo restavracijo.
Leta 2002 je v Kopru, kamor je sprva prišel na dopust in tudi prvič videl morje, z mlajšim bratom in dvema kuharjema odprl svojo restavracijo. Lani je odprl še restavracijo v ljubljanskem BTC, kjer poleg kitajske ponuja tudi japonsko kuhinjo. Danes zaposluje več kot 40 ljudi. V naši deželi se počuti dobro. »Mi imamo radi Slovenijo, tu se počutimo doma. In ker tu živimo, se čutimo dolžni pomagati,« je uvodoma namero za svojo pozitivno potezo komentiral Chang.
Za zdravstvo in policijo
Je predsednik društva, v katerem se povezujejo Kitajci, živeči v Sloveniji. Odločil se je, da jih bo vprašal, ali bi bili pripravljeni darovati nekaj sredstev, da s skupnimi močmi pomagajo Sloveniji z donacijo zaščitne opreme. Tudi nečlani, Kitajci, ki so se preselili v našo deželo, so se želeli priključiti nameri in nabralo se je dovolj sredstev za nakup kar 40 tisoč zaščitnih mask, 700 zaščitnih oblek in 120 termometrov. »Opremo smo že izročili pristojnim slovenskim organom, z željo, da jo predajo v uporabo zdravstvenim delavcem in policiji. Vesel sem, da smo to lahko izpeljali, da so k temu pripomogli tako člani našega društva kot ostali Kitajci, ki živijo tu,« je komentiral Chang.
Dobrosrčnost vgrajena v DNK
Po eni strani je epidemija Changu prinesla več časa za družino, ob čemer uživa, po drugi strani pa ga je močno prizadela, če imamo v mislih njegov gostinski posel. Zaposluje nekaj deset ljudi.
Pravi, da bi rad ob tem, ko vidi, kako so ljudje navdušeni, ker so pomagali z opremo, poudaril, da jih je navdihovala njihova kultura. »Poglejte, tudi vi ste, ko je bilo na Kitajskem zelo hudo, pomagali nam. Pa ne samo zato. Opremo za zaščito smo darovali tudi, ker sledimo kitajskemu nauku, ki močno izpostavlja solidarnost – pomoč drug drugemu. Za Kitajce, ki so se razselili povsod po svetu, je zelo pomembno, da s skupnostjo, ljudmi države, v kateri si ustvarimo nov dom, vzpostavimo dober odnos. To nam narekuje tradicija, v kulturo naroda so vgrajene take vrednote,« izpostavi. Pravi, da so se na podoben način aktivirali že pred desetimi leti, ko so Slovenijo prizadele hujše poplave, in so pomagali s finančnimi sredstvi.
Chang že komaj čaka, da bosta njegovi restavraciji v Kopru in Ljubljani spet odprti. Upa, da bo to čim prej. »No, saj sicer smo v redu. Zdaj, ko ne delam, imam res več časa za družino, kar je tudi lepo. Smo okej., smo skupaj, se imamo radi, to je pozitivna plat te krize, za posel pa bo seveda to hud udarec,« razlaga nekoliko zaskrbljeno.
Nastrojenost zoper Azijce
Pravi da sicer sam težav, ki so jih zabeležili marsikje, ko se je pojavila sinofobija – rasistični izpadi do Kitajcev oziroma Azijcev, nima. Po izbruhu virusa se je namreč po svetu začela širiti protikitajska retorika, usmerjena proti ljudem azijskega porekla, ne glede na to, ali so bili v žarišču izbruha ali v stiku z virusom. Iz sveta so tako prihajale vesti o pljuvanju na kitajske turiste, o verbalnem nasilju do azijskih družin, ki so jih obtožili, da prenašajo bolezen, in podobno. »Kaj takega, da bi se kdo uperjal v nas na tak način, v Sloveniji sploh ni. Nič takega se mi ni zgodilo. Saj to, da si nestrpen do človeka neke narodnosti, ker se je tam začel virus, ni dobro. Saj bi lahko do izbruha virusa prišlo kjerkoli drugje. Ni narod kriv. Rasizem v to zgodbo, v epidemijo, ne spada,« so njegove zaključne misli.
